Slovenski telovadci, ki so bili del jugoslovanske ekipe na tem tekmovanju, danes pravijo, da so težko pričakovali njegov začetek, saj so bila njihova življenja dlje časa osredotočena samo na gimnastiko in nastope na tem prvenstvu.
Na svetovnem prvenstvu je sodelovalo 36 držav, med njimi seveda tudi domača ekipa, takrat ekipa Jugoslavije. Za ekipo jugoslovanske moške vrste lahko upravičeno rečemo, da je bila slovenska, saj so jo sestavljali Miroslav Cerar, Milenko Kersnič, Janez Brodnik in Avgust Küssel, ki so bili člani Partizana Narodni dom v Ljubljani, Miloš Vratič iz Partizana Spodnja Šiška v Ljubljani ter Drago Šoštarič, član Partizana Železničar iz Maribora. V jugoslovanski ženski ekipi pa sta bili dve Slovenki, Marlenka Kovač, članica Partizana Narodni dom, in Vida Perišič, danes Mihelčič, članica Partizana Zelena jama, obe torej iz Ljubljane. Preostale članice ekipe so bile Nataša Šljepica - Bajin, Erna Havelka, Nevenka Puškarević in Inge Poje.
Ekipno tik za odličji
V prvih dneh prvenstva so se 23. in 24. oktobra najprej ženske in nato še moški pomerili v obveznih vajah na vseh orodjih. V naslednjih dveh dneh, 25. in 26. oktobra, so bile na vrsti še poljubne vaje. Vsak tekmovalec je tako v dveh dneh napravil 12 vaj na šestih različnih orodjih, tekmovalke pa osem vaj na štirih orodjih. Na osnovi tega so razglasili ekipnega zmagovalca. Med ženskimi ekipami je slavila Sovjetska zveza, Jugoslavija pa je bila odlična deseta (nikoli ni bila boljša). Marlenka Kovač je s 33. mestom na gredi dosegla najboljši jugoslovanski rezultat na posameznem orodju. Čeprav je pri moških ekipah prvo mesto zasedla Japonska, so bili za nas zmagovalci fantje jugoslovansko-slovenske ekipe, ki so dosegli četrto mesto, najboljše po drugi svetovni vojni. Med posamezniki je bil z devetim mestom med našimi najboljši Miroslav Cerar, ki se je z vajo na konju z ročaji skupaj s sotekmovalcem Milošem Vratičem uvrstil tudi v finalni del tekmovanja.
Na orodje zadnji, na koncu prvi
Finalni dan svetovnega prvenstva je potekal v torek, 27. oktobra 1970. Najbolj napeto je bilo med nastopi na konju z ročaji. Prvi je bil na vrsti Miloš Vratič. Z brezhibno izvedeno vajo je zasedel četrto mesto in mnogi so mnenja, da so ga sodniki tisti dan prikrajšali za odličje. Zadnji je nastopil Miroslav Cerar.
Časnik Delo je takrat zapisal: "Naš prvak se je nervozno dvakrat, trikrat podal h konju in šele potem je udaril gong. Miro je odločno zgrabil za ročaja in začel plavati, elegantno iztegnjen, in menjavati 'kolesa'. To je bila harmonija gibov, ki je v tem trenutku dosegla kulminacijo. Visoki strigi in spet kroženje telesa visoko nad orodjem ter naposled visok in usločen seskok."
Kmalu je vsa dvorana ob podeljevanju odličij pela državno himno. Cerar je bil prvi! To je bila njegova tretja zlata kolajna s svetovnega prvenstva na konju z ročaji (še eno ima na bradlji), v skupnem seštevku vseh njegovih odličij pa 30. kolajna s SP, EP in OI. Dosežena je bila le dan pred njegovim 31. rojstnim dnevom, pred polno dvorano domačega občinstva, ob njegovi ekipi in žal ob zaključku njegove kariere.
