Mala Miša je že pred leti s svojim širokim nasmehom osvojila srca Slovencev, zdaj pa je poslala sporočilo o velikem čudežu. Miša se je namreč rodila leta 2011 tri mesece prezgoda, a pri porodu je zaradi pomanjkanja kisika utrpela poškodbo možganov, zaradi katere se njeno gibanje ni razvilo spontano. Prvi dve leti je Miša obiskovala terapije v zdravstvenem domu, a to ni nilo dovolj. Pri dveh letih še ni mogla kobacati, zato so se starši odločili za dodatne terapije, ki pa so samoplačniške in mesečno stanejo 3000 evrov.
Tako so ta malo Mišo in za to, da bi lahko nekoč shodila, denar zbirali tudi slovenski nogometaši, prav za njo se je na nogometnem igrišču v Novi Gorici leta 2015 zbrala zlata slovenska generacija na čelu z Zlatkom Zahovićem. Danes pa je osemletna Miša v svet poslala izjemno sporočilo: zgodil se je čudež, zdaj zmore sama narediti nekaj korakov.
Njen izjemen zapis s spletne strani helpmisawalk.com objavljamo v celoti:
Zgodil se je! Čisto prvi korak brez držanja za roke, brez hodulje in bergel! Prvi, potem drugi in tretji! Po treh tednih rehabilitacije na Poljskem sem v igralnici vstala s kavča in naredila korak, potem pa še en korak in še en. Nikomur nisem povedala, da bom to naredila, zato je bilo dobro, da je zraven mene sedela mamica enega fantka in me je ujela, ko četrti korak ni več šel. Ker bi drugače padla. Od takrat vsak dan poskušam. Trije koraki mi uspejo, četrti še vedno ne. Ampak mi bo! In potem tudi peti. Moj prvi veliki cilj je, da bi doma v dnevni sobi prišla od enega do drugega kavča. In potem naprej do omare, kjer mama in tata skrivata daljinca, da bi kadarkoli lahko gledala risanke.
Ker je bila rehabilitacija na Poljskem tako uspešna, sem namesto načrtovanih štirih tednov ostala še teden dni več. Najbolj mi je bilo všeč, ker je moja fizioterapevtka Jola od doma vsak dan prinesla kužka na baterije, ki sem ga lahko sprehajala. In ker sem s kužkom tako dobro hodila, sem na koncu rehabilitacije dobila od mamice kužka na baterije. Šnavcerja, ki sem mu dala ime Šnavci. Ko sem odhajala iz rehabilitacijskega centra Neuron, sem bila kar žalostna, ker sem se morala posloviti od fizioterapevtov, ki jih imam zelo rada. In od prijateljev. So me pa v šoli pričakali sošolci, ki so me pogrešali in so se me zelo razveselili.
