Naj takoj razčistiva, ali je oznaka 'dosedanji del sezone' pravilna. Kako prehod s tekem v balvanskem plezanju na tekme v težavnostnem plezanju dojemate vi – dve ločeni sezoni, dve polovici ene sezone, kaj tretjega?
Čisto v redu bo tako, kot ste rekli – sem sredi sezone. V vseh pogledih se počutim, kot da so bili balvani prvi del sezone, kratko vmesno obdobje služi zgolj kot osredotočanje na drugi del, ki ga predstavlja težavnostno plezanje, tukaj pa je še avgustovsko svetovno prvenstvo, zaradi katerega je želja ostati zbrana, osredotočena in v polnem pogonu še toliko večja.
O kakšnem resnem oddihu torej ne moremo govoriti; tole sedenje ob jezeru je zgolj trenutna iluzija?
Nekaj prostih dni po zadnji zmagi na balvanih je bilo, torej dni brez tekmovanj in tudi brez treningov. Preprosto morala sem si jih vzeti, da sem se malce odpočila ne samo od fizičnih naporov, temveč tudi od dojemanja vsega, kar se je dogajalo in kar so s seboj prinesli tako odmevni dosežki. Ampak govoriva res o zelo kratkem oddihu, saj sem takoj nato morala in želela nadaljevati treninge.
Ker ostajajo pomembni cilji?
Ko sem delala načrte za sezono, sem si na prvo mesto postavila skupno zmago na balvanih, kar se mi je seveda izšlo še bolje od pričakovanj. Ves čas sem razmišljala, da nato s težavnostnim plezanjem bo, kar pač bo, in še vedno sem istega mnenja. Upam seveda na najboljše, na prvo tekmo potujem že v sredo (danes, op. p.), seveda pa je tukaj še svetovno prvenstvo, h kateremu trenutno najbolj pogledujem. Je moj glavni cilj, glavni izziv v preostanku sezone.
Lahko človeku ob nepremaganosti postane dolgčas?
Meni v plezanju nikoli ne more postati dolgčas. Toliko je stvari v ozadju, ki za javnost niso zanimive, za plezalca pa. Toliko je izzivov, bojev samega s seboj, majhnih ciljev. Eno leto nepremaganosti ne spremeni ničesar, tudi tri leta ali pet ne bi, o tem sem prepričana. Kakšen dolgčas neki!
Ko govorite o vsem, kar so prinesli ti uspehi, imate gotovo v mislih tudi ves medijski pomp. Ste kadarkoli verjeli, da je mogoče s športnim plezanjem priti v osrednje informativne oddaje glavnih slovenskih televizij – v glavni del, ne v športnega –, gostovati v studiu, skakati iz časopisov in portalov?
Morda vas bo presenetilo, a ko sem razmišljala o svojem športu, o tekmovanju, o željah, nikoli nisem gledala na to, kam me to lahko pripelje v medijskem smislu. Ne vem, zakaj, toda nikoli nisem razmišljala o televizijah in časopisih, nikoli nisem imela tovrstnih ambicij in nikoli si nisem belila glave, kaj bi bilo v tem pogledu mogoče doseči. Pri meni je šlo zgolj za to, da sem počela nekaj, kar sem pač počela najrajši – in precej vseeno mi je bilo, kaj bo to prineslo z vidika prepoznavnosti, odmevnosti. Razumem pa, kaj me sprašujete, in če danes pogledam nazaj, sem v očeh televizij, medijev nasploh in ljudi dosegla več ter prišla dlje, kot se je zdelo, da mi ta šport omogoča. Če bi me nekdo vprašal pred leti, si nikoli ne bi mislila, da lahko plezanje pride na tako točko popularnosti.
NIKOLI SE NISEM POČUTILA ZAPOSTAVLJENO, NIKOLI SE NISEM OBREMENJEVALA
Je prišlo plezanje kot tako in ste vi s svojimi uspehi skočili na ta vlak ter še povečali hitrost ali ste v prvi vrsti popularni vi osebno in ste plezanje potegnili za seboj?
Nikakor si ne morem lastiti tovrstnih zaslug. Nedvomno se je v zadnjih dveh desetletjih vse skupaj stopnjevalo od Martine Čufar, prek Maje Vidmar in Mine Markovič, tako da sem imela sijajno podlago, sijajne temelje. Je pa dejstvo, da pred mojimi uspehi plezanje vendarle ni bilo tam, kjer je zdaj, od tega ne mislim bežati. Odkar sem leta 2016 kot zelo mlada postala svetovna prvakinja, se je med mano in slovensko javnostjo razvila neka kemija, pozornosti je vedno več in moj status zdaj je, kakršen je.
Tudi zaradi hkratnega razmaha – reciva jim tako – modernih medijev? Naj so po eni strani še tako nadležni, zdi se, da portali in družbena omrežja možnost za tovrstno priljubljenost širijo izven udarnih televizijskih terminov stare medijske šole?
Vsekakor bi se s tem strinjala; danes je kot individualni športnik lažje dobiti pozornost, danes je lažje pokazati sebe in svoje pokrovitelje, vsak uspeh zaokroži neprimerno hitreje, tudi posnetki tekem imajo širši doseg, mogoče so ponovitve, ponovni ogledi, križanje vsebin. Verjetno sem se res 'zgodila' v idealnih okoliščinah: s pravo podlago slovenskih uspehov v tem športu, s količino svojih uspehov, s svojo prisotnostjo, z družbenimi omrežji in tudi z vsesplošnim dvigom plezanja kot športa.
Problematika športnikov v individualnih panogah in primerjava z zvezdniki v ekipnih je v Sloveniji pogosto dvigovala prah. V preteklosti se je pogosto zdelo, da so slovenski 'individualci' zagrenjeni. Da čutijo, da garajo enako ali celo več, pa ne dobijo niti približno enako pozornosti, prepoznavnosti, kaj šele zaslužka.
Nikoli nisem imela tega občutka, s tem se nikoli nisem obremenjevala. Dopuščam možnost, da so se stvari v zadnjih letih spremenile, tako kot sva se pogovarjala prej – navsezadnje nekaj trenutno najbolj izpostavljenih in priljubljenih slovenskih športnikov prihaja iz individualnih panog. Morda pa gre le zame kot osebo, kajti mislim, da s čim takim nikoli ne bi imela težav v nobenem primeru. Ne predstavljam si, da bi jih imela.
No, imeli smo individualne športnike, ki so bojkotirali prireditve, če so nagrade dobili športniki iz kolektivnih panog …
S tem se težko poistovetim. Ne morem reči, da sem se kadarkoli počutila zapostavljeno v primerjavi s komerkoli in v kateremkoli pogledu. Pa ne govorim le za danes; tako se nisem počutila niti, ko sem bila daleč od trenutnega statusa. Nikoli se nisem obremenjevala z ničimer podobnim, a morda mi je pač vedno šlo v prvi vrsti za to, da sem počela nekaj, kar sem oboževala. Vse drugo je bilo vedno bonus.
Ne poznate torej tistega občutka, ki je včasih preganjal slovenske športnike, da je nekdo – moje besede, ne vaše, da ne bo pomote – trikrat brcnil žogo, pa zaslužil več kot nekdo, ki je z mukotrpnim garanjem v svetovnem vrhu svoje discipline?
Lahko razumem, da nekdo tako čuti. Dejstvo je, da si v nogometu lahko daleč od najboljšega na svetu, pa zaslužiš precej več kot nekdo, ki je v svojem športu na svetu brez konkurence. Hkrati pa je na trgu težko primerjati nogomet in večino preostalih športov – razvitost in doseg nogometa sta pač v nekem povsem drugem svetu. Jaz spoštujem vse dosežke, vsakdo je – ne glede na disciplino – moral začeti z ničle in nihče ni uspel brez garanja. Ob tem pa je v današnjem svetu za sposobne ljudi dovolj priložnosti praktično povsod – če iz svojega imena znaš narediti maksimum. V plezanju je zagotovo tako – Američanka Sasha DiGiulian je nekoč tekmovala in bila uspešna, zdaj pa ne tekmuje več, temveč pleza težke smeri v skali. Naredila si je ime, ima odlične sponzorje in verjemite mi, da ji ni hudega. Celo daleč od tega.
NE MOREM SE PRITOŽEVATI NAD ZASLUŽKOM, ČEZ PET LET BI ŠLA RADA V SKALO
Sliši se kot vaša želja za vašo prihodnost?
Da, to je načrt, tega nima smisla skrivati. S svojima sponzorjema Red Bullom in Adidasom razmišljamo o tem, si za to prizadevamo in vsekakor si predstavljam, da bi na neki točki opustila tekmovalno plezanje ter odšla v skalo, plezat kakšne težke, privlačne, za pokrovitelje privlačne smeri.
Tja gor? (vertikalna skala Blejskega gradu za njenim hrbtom, op. p.)
Recimo, zakaj pa ne, videti je zelo atraktivno. Vsekakor v tem vidim svojo malce bolj oddaljeno prihodnost, taka življenjska in karierna pot me privlači, in če bo šlo vse po željah …
Koliko bolj oddaljeno prihodnost? O kakšnih časovnih okvirih govoriva?
Težko je natanko reči. Prvo vodilo je, da bom tekmovala, dokler bom v tem zares uživala. Nekako pa sem razmišljala v smeri, da bi do 25. leta – torej še naslednjih 5 let – tekmovala tako, kot sem doslej. Potem bi bilo za začetek morda zanimivo poskusiti tekmovati balvansko sezono, pa izpustiti preostanek in tedaj oditi v skalo, iskati tovrstne izzive in poslovne priložnosti. Zraven pa je pomembno tudi to, da z Domnom v Radovljici gradiva plezalni center, kar se mi hkrati zdi lepa poslovna priložnost in še bolj pomembna naložba za prihodnost slovenskega plezanja, ki trenutno nima takih pogojev, kot jih imajo v Avstriji, Franciji …
Kapital za ta center je zaslužek iz vajinih dosedanjih karier?
Najin zaslužek in pa dodaten prispevek najinih sponzorjev. V celoti torej povsem lastna investicija.
Sponzorji pritiskajo pri odločitvah, koliko tekmovati, do kdaj tekmovati, kdaj oditi plezat v skale, v naravo?
Moji sponzorji ne, resnično sem zelo vesela, da mi pustijo popolnoma proste roke. Tako pogodba z Adidasom kot pogodba z Red Bullom sta postavljeni tako, da se lahko odločam med tekmovalnim plezanjem in projekti, ki bi se jih lotila poleg njega. Ne čutim nobenega pritiska, naša skupna zgodba je res super.
Koliko zaslužite zdaj? Ne sprašujem po točnih številkah, a morda se lahko pogovarjava o kakšni primerjavi, kakšnih okvirih, ki bi bili javnosti dovolj razumljivi?
Kaplja v morje, če se vrneva k nogometu. Ne morem pa se pritoževati, s plezanjem sem dobro preskrbljena, ob tem pa tudi verjamem, da plezanje hitro napreduje in bodo denarne nagrade na tekmah višje, prav tako prihodki od pogodb s sponzorji; tako za tekmovalni del kot za tisti del v skali, o katerem sva se pogovarjala prej.
Preskrbljeni za vse življenje, če, na primer, končate s plezanjem pri 30?
S tekmovalnim plezanjem težko za vse življenje, verjetno bi nekoliko zmanjkalo, za sproti pa je super. Z ostalimi projekti pa … težko je reči, morda, kajti plezanje se res hitro razvija in je vse bolj priljubljeno.
LE FANT ŠPORTNIK ME LAHKO RAZUME, ZARADI MIŠIC NIMAM TEŽAV S SAMOPODOBO
Ste individualci, ki ste ogromno trenirali sami in ste večinoma odvisni sami od sebe, zadržani, umaknjeni, celo zoprni ljudje?
Ni nujno. Morda za to pri nas obstaja malce večja možnost kot v kakšni ekipi, a v večji meri je to še vedno odvisno od osebnosti posameznega človeka. V našem športu tudi nekateri, ki radi trenirajo in plezajo sami, niso po pravilu zagrenjeni in zoprni – nekateri so celo povsem drugačni. Če sprašujete zame, pa sem rada v družbi, rada tudi plezam v družbi, rada se zabavam, pa tudi zoprna po mojem nisem (smeh). Samo trmasta. Sem pač s Koroškega.
Kaj je s tem fenomenom Koroške? Največ stoletnikov na število prebivalcev, največ vrhunskih športnikov na število prebivalcev, največ odličij z velikih tekmovanj … Kaj je z vami, v čem je skrivnost?
Če še enkrat pogledava, kaj ste našteli, mislim, da je vse to mogoče doseči z delom, predanostjo in trmo. Morda je prav trma naša skrivnost, mislim, da smo res bolj trmasti kot prebivalci drugih delov Slovenije. No, ponavljam, vsaj zame to vsekakor drži ...
Do te mere, da lahko rečem 'ubogi Domen'?
Lahko to rečete in imate prav (smeh).
No, pa saj nikomur od nas ni lahko. Oprostite, na glas razmišljam …
Ne, ne, v redu je. Se kar strinjam (smeh).
Kako je s fantom hoditi v službo, če lahko temu rečeva tako? Kako je imeti tak izrazit skupni interes, zaradi katerega skupaj preživljata tako poklicni kot zasebni čas – je to prednost ali ovira v zvezi?
Oboje. Na eni strani si ne predstavljam, da bi imela fanta, ki ne bi bil vrhunski športnik. Mislim, da se le tako lahko zares razumeva in zares podpirava. Mislim, da nekdo, ki nikoli ni okusil takega načina življenja, ne bi mogel razumeti vsakič, ko ne bi imela časa ali pa ko bi rada počela kaj drugega od logike običajnega para in podobno. Po drugi strani pa je za zvezo lahko ovira, da sva ravno v istem športu, da si ves časa dajeva nasvete, ves čas si skušava pomagati, a se potem včasih ne poslušava. In seveda je v taki zvezi tudi težko pobegniti od plezanja.
Vama sploh kdaj uspe?
Med sezono seveda ne, kar pa ni slabo, ravno nasprotno. Ko je sezone konec in greva na počitnice, pa verjamem, da nama uspe. Da ne misliva na plezanje, da se ne pogovarjava o plezanju.
Težko verjamem, da zjutraj ne pograbita vsak svojega telefona, odpreta plezalne spletne strani in sta kar naenkrat spet z mislimi v steni?
Ne, ne, ne, res ne (smeh). Na dopustu res popolnoma odklopiva; morava izprazniti glavo, morava se spočiti – in mislim, da nama to dobro uspeva. Znava najti interese zunaj plezanja, verjemite mi.
Kako je kot dekle odrasti s tako mišičastim telesom, kot je vaše? Ste tudi zato pristali v objemu plezalca?
Dvomim, da je bil to razlog. Je pa pomembna tema, kajti dejstvo je, da se v steni ni mogoče držati brez mišičastega telesa in da je za dekle to lahko težka odločitev. Poznam dekleta, ki so s tem imela velike težave – nekatera so se uspela privaditi in sprijazniti, nekatera ne. Zase moram reči, da me to nikoli ni mučilo. Zaradi mišic nikoli nisem imela nikakršnih težav s samopodobo – v mojih očeh je vse tako, kot mora biti.
Tudi zato, ker ste tako uspešni?
Predvsem zato, ker noro uživam v tem, kar počnem.
OLIMPIJSKA KOMBINACIJA MI GRE VEDNO BOLJE, JAPONŠČINA NE
Pogovarjava se že kar nekaj časa, pa še nisem izrekel besedne zveze 'olimpijske igre'. Sem postavil rekord?
Verjetno res (smeh). Čestitam.
Mislite, da so že kdaj kakega športnika ali športnico toliko časa morili z olimpijskimi igrami, kot smo vas? Vam je vmes postalo žal, da je plezanje dobilo mesto na olimpijskih igrah?
Ne, ne, ni mi postalo žal (smeh). Je pa eno seveda povezano z drugim. Ker se je ravno v času mojih uspehov zgodil ta korak z uvrstitvijo plezanja v olimpijski program, lahko razumem, da se je bilo celo več let pred igrami z mano težko pogovarjati brez teh vprašanj. Res lahko razumem. In sem naredila vse za to, da se ne bi obremenjevala, da me ne bi motilo. Sploh tisto začetno obdobje, ko smo bili od iger najbolj oddaljeni, je bilo v tem pogledu najbolj divje, a sem znala razumeti in se spoprijeti. No, zdaj pa sploh, navsezadnje pa zdaj res nismo več daleč od Tokia.
Kako pomemben je za vas nastop tam? Zdi se, da v plezanju olimpijske igre niso taka alfa in omega kot v mnogih posamičnih športih?
Slednje vsekakor drži, plezanje nikakor ni šport, ki bi se vrtel okrog olimpijskih iger. Celo okrog tekmovanj ne vedno, saj je včasih več vredno, če v naravi zlezeš kakšno težko smer, kot da zmagaš na kakšni tekmi. Imam pa tudi občutek, da bo za plezalce zmaga na svetovnem prvenstvu ostala pomembnejša od zmage na olimpijskih igrah. A vseeno so igre zame zelo pomembne. Mnogi v mojem športu niso imeli te sreče, da bi lahko nastopili na njih, zato se počutim privilegirano in se zaradi tega tudi lažje spoprijemam s pritiskom. Ko je postalo jasno, da bo plezanje del sporeda v Tokiu, je udeležba seveda postala del mojih sanj in mi pomeni veliko. Pa čeprav je seveda znana zgodba o tem, da mi kombinacija – torej edina disciplina, v kateri se bo tekmovalo tam – ni najbolj všeč. Sem se navadila, a ostaja dejstvo, da mi ni najbolj všeč in da bi veliko raje videla, če bi bile tekme v različnih disciplinah. In ravno zaradi tega mislim, da drži tisto, da bo svetovno prvenstvo ostalo pomembnejše.
Bo ob vaši nepremagljivosti in njeni odmevnosti slovenska javnost znala razumeti, da bo tekmovanje v Tokiu precej drugačno in da bodo karte razdeljene drugače?
Nisem prepričana. Seveda upam, da bodo. Upam, da bodo razumeli razliko in celoten koncept. Poudarjam pa, da s kombinacijo nimam težav, da razlika ni več velika in da imajo ljudje pravico od mene pričakovati veliko.
Boste v plezalnih krogih veljali za prvo favoritinjo?
Kot kaže, bo res tako. Seveda so vedno mogoče – bog ne daj – poškodbe ali kaj takega, toda če bo vse normalno, se zdi, da bom res prva favoritinja in da ne bodo najvišja le pričakovanja slovenske javnosti, temveč plezalnega sveta nasploh.
O učenju japonščine je bilo veliko govora. Gre enako dobro kot prilagajanje na olimpijsko kombinacijo?
Ne, ne, to gre slabše. V zadnjem času sem to kar opustila. Začelo se je tako, da sva bila z Domnom na Japonskem na počitnicah in sem se začela učiti, da bi znala brati znake. Pozneje sem želela nadaljevati, a zdaj nisem prišla ravno daleč. No, znake znam brati, tega verjetno ne bom pozabila.
Pa tudi če boste, bodo v času olimpijskih iger dvojezični.
Gotovo bodo res, da. (smeh)
JAZ SEM OBOJE, POGUMNA IN NORA. IN DOBRO JE, DA SEM NORA ...
Ko si otrok – ali ti najdeš plezanje ali plezanje najde tebe? Če razumete vprašanje …
Povsem ga razumem. Točno vem, kaj mislite. In vsekakor je odgovor, da plezanje najde tebe. Mislim, da gre za enega najbolj naravnih športov. Plezanja ne najdeš tako, da iščeš, s čim bi se ukvarjal, gledaš različne možnosti in se odločiš za ta šport. Plezanje najde tebe, preprosto začneš plezati na vse mogoče reči, žene te vedno bolj in vedno višje, tekmovalno ukvarjanje pa je zgolj posledica te želje. Pri meni se je ta želja kazala tudi, ko mi trening sploh ni bil problem. Lahko bi že končala, lahko bi že šla domov ali počet kakšne druge stvari, pa kar nisem hotela iz stene.
Kako je s strahom? Nekoč je nekdo rekel, da je odsotnost strahu norost, medtem ko je pogum sposobnost spoprijemanja s strahom. Ste vi nori ali pogumni?
Oboje (smeh). Mislim, da sem nora v smislu ves čas norih ambicij, ves čas norih sanj. In verjamem, da je dobro, da sem nora. V steni pa sem pogumna. Strah sem vedno čutila, a sem ga znala uporabiti sebi v prid. Sem pa vedno plezala zaščitena in je šlo bolj za strah pred neuspehom kot za strah pred dejansko nevarnostjo.
Se imate za ekstremistko ali se ukvarjate s športom, ki je povsem običajen in varen?
Zavedam se, da ni običajen. Tako pač je, strah pred višino oziroma padcem z nje naredi razliko. Običajen je zame, za večino ne more biti. Je pa v obliki, v kakršni ga prakticiram jaz, povsem varen. Mirno lahko vanj vključite svoje otroke – mislim celo, da gre za sijajno in zelo koristno aktivnost.
Vse prej kot nenevarno je bil videti plezalni dokumentarec Free Solo, ki je letos povsem obnorel svet. Zgodba Alexa Honnolda in njegovega zgodovinskega prostega vzpona na zloglasno steno El Capitan je mega uspešnica in je prek nekaj meseci celo osvojila oskarja, vse skupaj pa je videti noro.
Nor film, fantastičen, in res nor podvig. Zagotovo je film dodatno prispeval k priljubljenosti in odmevnosti plezanja. To, da tak film dobi najprestižnejšo filmsko nagrado in posledično medijsko pozornost, je nadaljnji velik korak naprej za plezanje. Moramo pa vedeti, da je plezanje v tej obliki nekaj povsem drugega, in jaz se ga ne bi lotila.
Vas nezavarovano plezanje torej ni nikoli veselilo?
Ne, ni me. Ne bom rekla, da me ni zamikalo – sploh v skali, v naravi. Obstaja smer, ki sem jo splezala že stokrat in jo imam naštudirano do potankosti – pomislila sem, da bi jo lahko splezala tudi prosto. Toda potem sem se odločila, da je tveganje preprosto preveliko. Naj sem še tako dobra in še tako poznam smer, resnično mislim, da so možnosti za to, da gre kaj narobe, preprosto prevelike. Če se že greš soliranje, moraš biti v glavi pripravljen še nekajkrat bolje. Pri Honnoldu se mi je najbolj impresivno zdelo ravno to, da se je ob predhodnem poskusu preprosto obrnil, ker ni bil več prepričan vase. Ni imel težav, le začutil je, da to preprosto ni več to, da se porajajo dvomi, in je šel nazaj. To je ključno.
ZDAJ KO VPRAŠATE, JE SEKS VSEKAKOR IZVEDLJIV. IN MORDA STE MI DALI IDEJO ...
Vas je kdaj imelo, da bi splezali na nebotičnik, kot smo videli početi nekatere, ki so s tem precej zasloveli?
Zavarovana bi to vsekakor želela storiti. Sem že zrla navzgor in čutila, da bi to rada naredila, da me mika. Nezavarovana pa … No, saj sem že vse povedala. Tega si preprosto ne predstavljam in ne vem, kaj bi si mislila o ljudeh, ki se lotevajo tovrstnih podvigov. Preprosto si ne predstavljam plezanja, pri katerem ni popravnih izpitov in poti nazaj.
Pa čeprav imate verjetno moč, s katero lahko na eni roki rešite praktično vse?
Na začetku že. A kaj se zgodi, če se večkrat znajdeš v težavah? Si predstavljam, da te moči kar zmanjka. Nočem si niti predstavljati.
Ste torej sploh kdaj s svojimi sposobnostmi naredili kaj zares nevarnega?
Verjetno se najina koncepta nevarnosti vendarle razlikujeta, kajti splezala sem že na nekaj balkonov in podobnih reči, pa se mi to ni zdelo niti najmanj nevarno. Če se pogovarjava o nevarnosti po mojem dojemanju, pa je nekaj stvari bilo, a nobena ni bila namerna. Namerno nisem še nikoli šla počet kaj zares nevarnega, se mi je pa zgodilo nehote. S prijateljico sva, na primer, v skali plezali s prekratko vrvjo, pri spuščanju je je zaradi tega zmanjkalo in na srečo je prijateljica to opazila. Prav tako na srečo sva imeli s seboj rezervni dodatek in tudi nisva bili sami, tako da smo s skupnimi močmi zvezali vrvi in sem lahko prišla dol. Ni dosti manjkalo, da bi bila res kriza, in kar strese me, ko se ozrem nazaj in pomislim na tisto situacijo.
Kaj pa je mogoče narediti v steni z močjo, ki jo imate in ki je potrebna za tako navdušujoče prevladovanje tekmovalnih ovir?
Uh, bodite konkretni, pa bom povedala, ali je izvedljivo.
Poslati sms?
Da, to bi šlo (smeh). Še nisem – morda na pošiljanje sms-ov med plezanjem gledam enako kot na pošiljanje med vožnjo. A bi šlo, vsekakor bi šlo.
Kaj pa, če je dekle plezalka in če je fant plezalec ...
Lahko skupaj zgradita plezalni center. (smeh)
O tem sva že govorila. Zdaj se pogovarjava o tem, kaj je mogoče narediti v steni. Torej … je izvedljiv seks?
Zagotovo je. Vsekakor je. Verjemite. Brez dvoma to gre. Če je dekle plezalka in če je fant plezalec …
Kar vidva sta ...
Da, kar midva sva ... (smeh)
Ni videti, kot da sem jaz vam dal idejo?
Mogoče pa res … (smeh)
Z vsem spoštovanjem do vsega drugega, o čemer sva se pogovarjala, ste vsekakor vi meni dali idejo za naslov intervjuja.
Tudi prav, nobenega problema. Nasprotno… (smeh)
