32_7pot v 160gajsek darja Odkrito.si

Peklenske muke Darje Gajšek

harry meghan 1 Svet24.si

Bo otrok Meghan in Harryja novi rekorder v ...

psi-20. dober spanec Petisvet.si

Pes pri človeku zavoha raka, pa tudi ...

avtobus, ugrabitev, milano Svet24.si

Šolarji na ugrabljenem in zažganem avtobusu: ...

Tereza Hluskova Svet24.si

VIDEO: Lepotica v solzah pred kamerami: mislila, ...

bff vichy friends Njena.si

Slovenke v najboljših prijateljicah iščejo ...

maja nose Njena.si

Ljubezen po domače: Žalostna zgodba mamice Maje

Andrej Miljković
Andrej Miljković
1 21.12.2018 17:11:26

IZTOK ČOP in besede, ki ODMEVAJO: Dončić športnik leta? POVEM VAM, kaj si o tem mislim!

Jurij Kodrun
Idol športnih navdušencev na sončni strani Alp je bil kot tekmovalec eden najbolj trofejnih slovenskih športnikov vseh časov, kot funkcionar pa pogosto kamen spotike ter tudi predmet napetosti in razdora.

Sploh nazadnje, ko je letos spomladi dvignil ogromno prahu v razpravi o financiranju športnih panog z (pri tem obstaja konsenz) neposrečenim razlikovanjem med individualnimi športniki in slovenskimi člani tujih klubov v ekipnih športih. V tem trenutku izjemno zanimiv in relevanten sogovornik zaradi zelo svežega slovesa z mesta podpredsednika Olimpijskega komiteja Slovenije (pa ne samo s tega mesta). Pa tudi zaradi dejstva, da je na prireditvi Športnik leta, ki je bila za Iztoka Čopa vedno zelo pomembna ter se je na njej znal izpostaviti na izjemno odmevne (tudi sporne) načine, brez enega samega nastopa za reprezentanco v letu 2018 slavil košarkar tujega Dallasa Luka Dončić. Hkrati je v marsikaterem pogledu in ob nekaj najbolj perečih temah z odgovori tudi presenetil. Če kaj, potem vam, preden se podate v spodnje vrstice, lahko zagotovimo slednje.

S tem tednom niste več podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, javnosti pa ni bilo izrecno sporočeno, ali imate v okviru te organizacije kakšno novo funkcijo, potem ko ste bili predhodno samo predsednik odbora za vrhunski šport.

Odslej nimam več nikakršne funkcije. Želim ostati aktiven v klubu olimpijcev, še vedno sem član skupščine olimpijskega komiteja, to pa je tudi vse. Nisem bil niti kandidat za nobeno od njih.

Kje so razlogi? Zdelo se je, da je vaša kariera v okviru OKS na poti navzgor in v tirnicah, v katerih marsikdo ni pričakoval takega zaključka?

Razlogov je več. Eden glavnih je dejstvo, da so se mi nekatere druge zadeve razvile tako, da imam manj časa. Hkrati sem se v funkcije OKS sicer vpeljal do te mere, da bi lahko deloval bolj časovno racionalno in da bi bila zadeva v teoriji združljiva, zato moram priznati, da je eden od razlogov tudi moj občutek, da je čas za spremembe. In pa – mimo tega prav tako ne morem – s predsednikom se pri nekaterih stvareh nisva ujela do te mere, kot bi si jaz želel. Tudi zato je bil čas, da se umaknem.

Je bil v okoliščinah, kakršne ste opisali, ta umik povsem vaša odločitev?

Da, k temu sem se nagibal že kar nekaj časa. Na eni strani zato, ker so se mi na poslovnem področju obveznosti precej povečale. Hkrati pa sem spoznal, da bi bilo čas, ki ga imam na voljo in ki ga volontersko vlagam v šport, morda bolje vložiti v veslanje, ki je navsezadnje moja prva ljubezen. In želim si, da bi nam tukaj uspelo krivuljo obrniti navzgor.

Dovolite mi, da se k veslanju vrnem pozneje, na tej točki pa gotovo razumete, da poklicno poslanstvo nalaga ponovno izpostavljanje vašega poudarka, da se nista ujela z znova izvoljenim predsednikom OKS Bogdanom Gabrovcem. Kaj točno ste s tem želeli povedati in za katere zadeve gre?

Moram priznati, da sem včasih preveč trmast, če se s čim ne strinjam. Ta del absolutno prevzemam nase, a tak sem in moji pogledi so zame pomembni. Ne rečem, da sem imel glede vsega prav, toda kar pogosto se nisem strinjal z načinom vodenja, predvsem pa nisem čutil tiste energije, s katero smo nastopili prvi mandat. Tedaj sem res mislil, da bomo predstavljali svež veter in poskrbeli za pozitivne spremembe, a to se v mojih očeh do zdaj ni zgodilo v dovolj veliki meri. Morda je šlo le počasneje, kot sem pričakoval in si predstavljal, morda bi se sčasoma premaknilo po mojih željah, to težko rečem. Ob tem pa bi morda tudi sam za vse skupaj lahko naredil več, če bi v to funkcijo lahko vložil celega človeka, česar pa si nisem mogel privoščiti. Še enkrat, razumeti morate, da pri mojih letih in mojem statusu to na volonterski ravni ne bi bilo mogoče.

Zadeva je šla tedaj predaleč, ponudil sem odstop

Katera so glavna področja, na katerih ste pričakovali spremembe in si jih želeli, pa se niso premaknila oziroma se po vašem okusu niso premaknila dovolj?

Predvsem sem si želel tisto, kar sem najbolj izpostavil ob prevzemu funkcije. Namreč da bi nekdanji vrhunski športniki imeli absolutno prednost med enakimi tako pri zaposlovanju kot pri praktično vseh odločitvah, za katere je odgovoren olimpijski komite. Morda gre za moj občutek, a vedno se mi je zdelo, da nekdanji vrhunski športniki nimajo svoje teže – želel sem si, da bi jo dobili, želel sem si, da bi se spremenilo dojemanje in spoštovanje teh ljudi, ki imamo v športu povsem neposredne izkušnje in imamo po tej plati prednost pred vsemi drugimi. V tem pogledu se stvari niso spremenile oziroma so se spremenile premalo.

iztok cop
Jurij Kodrun
Sem vas razumel napak, če rečem, da se vam to zdi nadaljevanje linije, ki jo imamo vse od osamosvojitve, in ste ob novem predsedniku ter vaši funkciji podpredsednika pričakovali več novega?

Pred desetimi leti sem imel kratek stik s tedanjim predsednikom Janezom Kocijančičem; ni bilo tako hudo, kot ste uspeli napihniti mediji, a kratek stik je nedvomno bil. Po tisti zadevi me je povabil zraven in dobil sem možnost delovati od znotraj. Ugotovil sem, da se ljudje v organizaciji niso zavedali – bolj kot da ne bi hoteli – specifičnega položaja športnikov, bil je precej ugoden čas in nekatere zadeve sem uspel spremeniti, na položaju podpredsednika pa sem pod novim predsednikom zadevo želel nadgrajevati. Ni šlo. Morda sem pričakoval preveč, a dobil sem občutek, da preprosto ne gre; moji pogledi so se na nekaterih točkah razhajali s predsednikom, še bolj pa so se razhajali s podpredsednikom Janezom Sodržnikom. Predvsem v smislu, da je OKS v prvi vrsti servis vrhunskim športnikom, in ne obratno. To mi je jemalo energijo in spraševal sem se, ali jo je vredno porabljati skupaj s časom za nekaj, kar se ne premakne po mojih pričakovanjih. Pri čemer pa sem zdaj dodatno razočaran, saj je v novih strukturah še manj nekdanjih vrhunskih športnikov – razen tistih, ki so noter, ker drugače ne gre, ni praktično nikogar. V naboru članov izvršnih organov še bolj pogrešam nekdanje olimpijce, ki bi po mojem mnenju lahko prispevali neprecenljive izkušnje.

Zagotovo razumete, da javnost vaš odhod iz OKS vidi kot nekaj, kar se je zgodilo praktično neposredno po zelo odmevni tako imenovani aferi v zvezi s tistim vašim televizijskim nastopom. Zagotovo veste, da govoriva o vašem tedanjem razlikovanju med individualnimi in ekipnimi športniki v tujih klubih ter, kot ste se tedaj izrazili, slavi, ki jo prvi in drugi prinašajo Sloveniji. Verjetno je bilo vse skupaj nekoliko medijsko napihnjeno, a vendar: je vaš odhod kakorkoli povezan s tem, kar se je tedaj dogajalo? To je vprašanje, ki si ga ljudje hočeš nočeš postavljajo.

Neposredne povezave ni. Moram biti pošten in tudi na tem mestu priznati, da sem bil marsikdaj kritičen do marsičesa; verjamem v nekatere stvari in verjamem, da je svoja prepričanja treba zagovarjati. Je pa tedaj prišlo do skupka določenih pogledov, ki jih imam, vsekakor pa tudi mojega lapsusa oziroma neprimernega izbora besed, jemanja iz konteksta in napihovanja prek medijev, predvsem pa prek družbenih omrežij, kjer je šla zadeva predaleč. Sem pa hotel prevzeti odgovornost, zato sem preveril podporo znotraj svojega strokovnega sveta in nato ponudil odstop. Želel sem vedeti, ali zadeva na eni strani bremeni njih in ali bi na drugi strani mene silila sprejemati odločitve, v katere ne verjamem, ter peljati stvari v bolj – recimo – všečno smer. Dobil sem podporo.

Goranu sem dolgoval opravičilo, Luka je izjemen primer

Na družbenih omrežjih, ki ste jih omenili, in delno tudi v medijih se je vaše ime v teh dneh v tem kontekstu vrnilo v obravnavo, glede na to, da je športnik leta 2018 postal Luka Dončić. Marsikdo vam njegovo slavo moli pod nos kot odgovor na vaša stališča in na tisti zaplet, o katerem sva se pogovarjala.

Morda je dobro, da na družbenih omrežjih nisem veliko, saj si lahko predstavljam, da se je zadeva zdaj spet začela vrteti. Za tisti lapsus pri izboru besed sem se opravičil – predvsem sem bil opravičilo dolžan Goranu Dragiću –, stojim pa za vsem, kar sem izjavil tedaj in kar sem na tem področju naredil prej. Bil sem bolj odločen pri opozarjanju na zadeve, s katerimi se ne strinjam, kar morda kdo jemlje kot napad ali žalitev. To me žalosti, kajti moj namen nikoli ni bil tak; imam le drugačno mnenje in žalosten sem, kadar dobim občutek, da drugačnega mnenja človek ne sme imeti. Ne rečem, da večina nima drugačnega mnenja, a moti me, če ta večina povsem povozi moje nestrinjanje – po svoje je bilo to tudi sporočilo športnikom, da si bodo še manj upali povedati, če se s kakšnim večinskim mnenjem ne bodo strinjali ali če jih bo kaj motilo. Še enkrat: ne trdim, da imam prav, toda to je moje mnenje in želim si, da bi bila v tej državi mogoča razprava med različnimi pogledi, stališči. Žal sem dobil občutek, da pogosto ni tako.

Bodiva neposredna. Mar to pomeni, da ste zaradi svojega dojemanja predvsem olimpijskih nastopov in olimpijskih kolajn osebno razočarani, ker smo športni novinarji v izboru za športnika leta z glasovanjem ob dveh olimpijskih kolajnah iz Pjongčanga eno postavili komajda na stopničke, ene pa sploh ne. Spredaj pa sta omenjeni Dončić zaradi uspehov z Realom in bleščečega začetka v Dallasu ter kolesar Primož Roglič predvsem zaradi četrtega mesta na Touru.

Videl sem štiri kandidate za zmago, poleg obeh nosilcev olimpijskih odličij tudi tista dva, ki sta bila na koncu na prvih dveh mestih. Imel sem svojega favorita, tako kot ga ima vsak, a zdaj ni pomembno, kdo je to bil. Verjamem, da je šlo za precej specifičen položaj, v katerem bi o kateremkoli od teh štirih zmagovalcev lahko razpravljali, ne bi pa mogli nikomur ničesar očitati. Kot rečeno, razprave imam rad in so dobrodošle, ne bi pa nobena zmaga bila neupravičena. Tudi Lukova ni, pri čemer bi rad poudaril, da predstavlja Dončić za naše okolje izjemen primer, kakršnega nismo vajeni, in se je zaradi tega znašel v tako izrazitem fokusu.

iztok cop
Jurij Kodrun
To je določen premik v vašem razmišljanju, čeprav je še vedno mogoče razbrati vaše preference. Leta 2012, ko je Anže Kopitar v tem izboru dobil prednost pred olimpijskimi odličji, ste bili do tega kar precej kritični. Zakaj se je zgodila ta sprememba?

Predvsem sem se s tem prenehal obremenjevati. Že zadnjih nekaj let na prireditev hodim iz spoštovanja do slovenskega športa in športnikov ter z željo uživati v sami prireditvi, dogodku, druženju. Sprijaznil sem se s tem, da nagrad ne podeljujem jaz, da o njih ne odločam, da kriteriji očitno niso taki, kot bi jih postavil sam. Zdaj to sprejemam. Bi pa rad nekaj poudaril, ker so mi to najpogosteje očitali. Nikoli ne poskušam razvrednotiti dosežkov športnikov; nobenega dosežka in nobenega športnika. Če kaj, potem spoštujem športnike in njihovo delo – zavedam se, kaj vse je potrebno, da si v svetovnem vrhu v kateremkoli športu. Drznem si reči, da to vem bolje od ogromne večine javnosti.

A vendar sta z Luko Špikom pred leti protestno zapustila prireditev Športnik leta, ko so bili za ekipo leta izbrani odbojkarji ACH Volleyja. Zdaj iz vas govori dozorevanje ali vdanost v usodo?

Zagotovo danes premorem širši pogled. Še vedno ostaja moja subjektivna ocena posameznega dosežka, a v celoti sprejemam izjemnost nekega dogodka, nekega dosežka, neke športne osebnosti v našem okolju. Razumem, da je lahko nekdo ves čas v svetovnem vrhu, a ne bo vsako leto dobil nagrade, če se zgodi kaj drugače izjemnega in prav tako pomembnega. Sprejemam in vidim ne samo rezultat, temveč ta širši vpliv, ki ga ima lahko določen športnik na naše okolje, na naše ljudi.

Zastrašujoče je, kako hitro gredo športni dogodki v pozabo

Koliko k temu pripomorejo moderni mediji, glede na to, da se nekdo, ki igra globalno odmevno tekmo večkrat na teden, pojavlja na povsem drugačen način kot nekdo, ki je na očeh širše javnosti enkrat, največ dvakrat na leto?

Vpliv tega fenomena zagotovo obstaja, vi pa morate oceniti, kakšna je dejanska vrednost te velike razlike v javni izpostavljenosti. Oziroma kje najti ravnovesje med rezultatom in fenomenom stalne medijske prisotnosti. Če sprašujete za moje mnenje, koliko bi ta element izpostavljenosti v modernih medijih moral imeti vpliva na vrednotenje, pa sam seveda dajem prednost drugim stvarem. Na šport vedno poskušam gledati drugače kot zgolj z uživaškega vidika – pri vsakem športu skušam razumeti, zakaj se dogaja, kar se dogaja s športnikom ali ekipo v določenem momentu tekmovanja.

Sami ste se postavili v manjšino – se vam zdi, da zaradi vsega tega v tej moderni dobi olimpijske igre, ki ste jih vedno postavljali na piedestal, izgubljajo pomen, vrednost, status svetinje?

Težko bi rekel, moral bi bolje razmisliti, teza je vsekakor zanimiva. Mislim pa, da v teh časih vrednost izgublja vsak športni rezultat, in sicer zaradi poplave tako športnih tekmovanj kot njihove prisotnosti v medijih in nasploh svetlobno hitrega prenosa podatkov. Poglejte, o tem sem se močno zamislil po končanem letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu, o katerem se že nekaj dni po prvenstvu praktično ni več govorilo. Morda pri nas učinek še niti ni bil tako drastičen, saj smo še nekaj dni spremljali zelo razgibano dogajanje na sosednjem Hrvaškem ob njihovem izjemnem uspehu. Sicer pa je bilo vse skupaj kar zastrašujoče, saj so že vzporedno začela potekati tekmovanja celo v istem športu, kaj šele v ostalih. Naslednji dan je bilo vse, kar se je dogajalo v Rusiji, včerajšnja novica v najbolj minljivem pomenu tega izraza. In to se mi zdi velika škoda. Včasih se je o teh stvareh govorilo dlje, drugače, na drugačen način, pa naj gre za svetovno prvenstvo v nogometu ali za karkoli drugega. Zadeva se je usedla, se vtisnila, zdaj pa gre vse skupaj mimo kot nekakšen instant – dobimo preveč informacij in podatkov, da bi jih lahko registrirali, kaj šele jih obravnavali tako, kot bi si zaslužili.

Z vami bi se zagotovo strinjala tudi podoba tega prazničnega časa, v katerem smo se nekoč imeli čas ustaviti – tudi če govoriva o odlikovanju športnikov, o prireditvi Športnik leta, o vlečenju takih ali drugačnih črt.

Letošnja prireditev je pokazala natanko to. Verjamem, da ne bo nihče narobe razumel hudomušnosti, če rečem, da je bilo v posamični konkurenci na odru šest nagrajenk. Po nagrade prihajajo mame, žene, dekleta, saj športniki nimajo časa in ga verjetno ne bi imeli na nobeni točki koledarskega leta. Pa saj ga tudi vsi mi težko najdemo, kajneda? Če ne bi vedeli več tednov vnaprej, bi zadevo težko stlačili med vse mogoče druge zadeve. To je ta ubijalski tempo, o katerem govorim in ki nedvomno zmanjšuje vrednost dosežkov.

iztok cop
Jurij Kodrun
Vendarle se še malo vrniva nekaj vrstic; ali v prihodnosti vidite olimpijske igre s statusom, kot so ga imele in ga morda še vedno imajo – torej kot nekakšno svetinjo, naddogodek? Vse težje jih je organizirati, organizatorjev tako poletnih kot zimskih kronično primanjkuje, za moderne medije so precej zastarele. Se bo pomen olimpijskih iger zmanjševal?

Težko rečem, ne bi si upal trditi ne enega ne drugega. Se pa strinjam z vsemi pomisleki in vem, da je to velik izziv Mednarodnega olimpijskega komiteja, kjer se vsega tega prav tako zelo dobro zavedajo. Prihajajo nove platforme, prihajajo nove generacije športnih navdušencev, prihajajo novi športi, že nekaj časa so tukaj novi mediji. Vedno težje je združevati različne športe pod istimi pravili, sploh ker medijski interesi vse skupaj vlečejo še bolj narazen.

Razumem neigranje za reprezentanco, želel sem si menjanja klubov

Obstajajo prave rešitve?

Srčno upam, da bo olimpijsko gibanje uspešno, kajti zame čar in pritisk olimpijskih iger ostajata edinstvena, sploh dokler zelo pomemben ostaja uspeh na njih. In zame vsekakor ostaja, zame je zmaga na olimpijskih igrah še vedno nekaj največjega, kar športnik lahko doseže. Hkrati pa bolje kot kadarkoli razumem, da imajo posamezniki v določenih športih drugačne prioritete, ki jih sprejemam in spoštujem. Upam, da se bo našel pravi kompromis med sodobnimi trendi in prvinskim športom, kot ga poznamo športni romantiki. Da bo pomen olimpijskih iger ostal in da bo interes športnikov za udeležbo vsaj približno tak, kot je bil v mojih časih.

Kaj pa kot predstavnik športnih romantikov pravite na vse pogostejši pojav v ekipnih športih, v katerih nogometaši, košarkarji in tako dalje odpovedujejo nastope za slovensko reprezentanco?

S tem se znam poistovetiti bolj, kot si morda mislite glede na nekakšno mojo javno podobo. Pred skoraj dvajsetimi leti sem se pogovarjal s Tonijem Kukočem; razlagal mi je o tempu in režimu, ki sta od tedaj z vsemi spremembami, ki jih je prinesel moderni čas, zagotovo postala še bolj neusmiljena. Športnike, ki na tej ravni igrajo v svojih klubih dve ali tri tekme na teden in pri katerih sezona traja deset mesecev, razumem izjemno dobro. Želel bi si, da bi, vsaj dokler so v najboljših mladih letih, naredili vse za to, da bi vedno igrali za reprezentanco, razumem pa, da odločitev postaja vse težja, ko potrebuješ čas za polnjenje baterij in za družino. Ne glede na višino dohodkov je ta odločitev težka in želim si, da bi se sistem spremenil ter jo z neko regulirano zlato sredino olajšal. Da bi tekmovanja nacionalnih reprezentanc imela pravo težo, ne pa da bi povsem prevladal kapital.

Za primer Jana Oblaka, ki je tako zelo odmeval, pa se zdi, da ni bil posledica takih težkih odločitev.

Ne bom sodil in ne bom komentiral, ker ne vem, ali je res imel kakšne dodatne interese, ki bi ga vodili k zavračanju igranja za reprezentanco. V medijih sem ujel marsikaj, a tega ne bom komentiral, ker ne vem, kaj je res in kaj ne. Je pa zanimivo, da imajo v državah, kjer je konkurenca znotraj posameznega športa večja, s tem manjše težave kot pri nas, kar je zanimiv paradoks. In zanimivo se mi zdi tudi, ko se spomnim na svoj primer, saj sem bil sam seveda v povsem drugačnem položaju – imel sem le reprezentančne tekme. V prekletstvu individualnega športa sem si ob vsem veselju, ki mi ga je predstavljalo zastopanje Slovenije, želel kakšne lige, želel sem si možnosti prestopanja med klubi, želel sem si tovrstne izpostavljenosti in odmevnosti.

Kakšno vlogo je po vašem za slovenski šport in ravnovesje v njem odigral Aleksander Čeferin? Vrsto let je Slovenija mednarodno pomembne funkcionarje imela predvsem v olimpijskem gibanju, zdaj pa imamo človeka, ki je še precej bolj izpostavljen in prepoznaven.

Težko bi rekel, kakšna je njegova vloga za celoten slovenski šport. Domnevam, da je za slovenski nogomet nadvse pozitivna, oziroma to kar verjamem. Že sam sistem mednarodnih nogometnih zvez je tak, da zelo pomaga lokalnim okoljem – sploh takemu, kot je naše, kjer je razmeroma malo denarja. Ta njihova neodvisnost od državnega proračuna je velika dodana vrednost, Čeferin pa k temu zagotovo še dodatno prispeva – če že ne formalno, pa zagotovo neformalno.

Predstavljam si sistem, v katerem bi bil nogomet vstop za vse

V vaših očeh na škodo drugih športnih panog v Sloveniji?

Verjamem, da ne. Nogomet ima sam po sebi to prednost, da se lahko otroci zelo mladi in zelo množično vključujejo vanj. A to bi lahko bila prednost tudi za druge športe, nogomet bi bil lahko vhod v športni svet, ki bi ga znali izkoristiti vsi. Predstavljajte si sistem, v katerem ne bi bilo nujno, da bi dečki in deklice, ki se zelo zgodaj množično vključijo v nogomet, v njem tudi ostali. Spoznali bi šport, gibalno napredovali, dobili čim širši nabor gibalnih znanj, in če bi sčasoma spoznali, da nogomet ni zanje, bi se nekoliko starejši lahko vključevali v druge športe. Nogomet je res lahko eden od zelo dobrih vhodov brez specializacije pri osmih ali desetih letih, ki ji nasprotujem.

Je odločanje za mnoge individualne športe predrago?

Denar je vsekakor lahko problem, in to ne samo pri individualnih športih. Težim k temu, da bi vzpostavili sistem športa za vse, ki bi mladim omogočal brezplačno ukvarjanje s športom. Vsaj s tistim, ki je doma v njihovem lokalnem okolju. To možnost sem imel jaz, imela jo je moja generacija in generacije pred njo in iz tega je prišlo veliko vrhunskih športnikov. Tisti, ki niso postali vrhunski športniki, pa so dobili odnos do športa, ki se kaže v tem, da se danes naše generacije izjemno množično ukvarjajo z rekreacijo. V tem pogledu smo celo bolj razviti kot pa današnja mladina, pri kateri motorične sposobnosti niso več tako samoumevne, kot so bile v naših časih. Pred nami je pomemben izziv – preprečiti moramo, da bi generacije otrok postale gibalno … slabše sposobne, da ne bom uporabil kakšne neprimerne besede.

iztok cop
Jurij Kodrun
Kje je tukaj vaše veslanje, ki je šlo od na trenutke športa številka ena v državi in tvorca številnih velikih uspehov na svetovni ravni do sedanje globoke luknje?

Upam, da počasi postavljamo sistem, ki bo veslanje vrnil na zemljevid športov. Ne vem, ali lahko rečemo, da bomo kdaj spet imeli daljša obdobja v svetovnem vrhu, kajti težko je pojasniti, zakaj je bila tista generacija tako uspešna. Hud problem vidim v tem, da smo izgubili neko osnovno kontinuiteto in da se današnje slovenske posadke sploh ne morejo več primerjati s kom, ki bi bil na resni mednarodni ravni. Priliv mladih je premajhen, nabor je premajhen – dobro je treba razmisliti, kako naprej.

Mediji zelo radi vprašamo, kdo je kriv, da smo tukaj, kjer smo.

Težko bi na nekoga pokazal in verjetno so tudi mnenja o najbolj odgovornih deljena. Morda ni bil ustrezno prilagojen način dela, morda otroci nimajo tiste osnovne gibalne vzgoje, o kateri sem govoril na primeru nogometa in s katero bi lahko bolje ocenili, kdo je za kaj primeren. Tudi za trenerje je težje zaradi spremembe v življenjskem slogu, zaradi dojemanja vzdržljivostnih športov, v katerih je ogromno dela, rezultati pa pridejo pozno. Verjamem, da je marsikaj drugega bolj mamljivo, tudi izbira je večja, pa nikakor ne govorim le v okvirih športa. Šport kot tak je bil včasih ena najbolj zaželenih, naravnih in logičnih izbir za preživljanje časa, zdaj pa je to vse manj.

Značke: iztok-čop, intervju

Članki iz rubrike