Kaotične sredozemske igre v Kataloniji končane, Tokič s kritikami ni skoparil: Naš šport vodijo ...

Slovenija je na igrah dobila 36 medalj, kar je statistično izboljšava glede na prejšnje igre v Mersinu 2013. Takrat jih je bilo 35, res pa je, da je letos na regionalnem tekmovanju držav Sredozemlja in bližnje okolice za Slovenijo nastopila "bronasta doba".

Od 36 medalj je bilo kar 23 bronastih, zlate pa štiri (v Mersinu 13). Slovenci so nastopili v 25 panogah, kolajne so dobili športniki v 19 (namizni tenis, balinanje, karate, atletika, lokostrelstvo, gimnastika, strelstvo, rokoborba, veslanje, judo, plavanje, golf, rokomet, kolesarstvo, košarka 3 na 3, taekwondo, tenis, kajak kanu in badminton). Najuspešnejši so bili namiznoteniški igralci z dvema zlatima, Darka Jorgića med posamezniki in moške ekipe.

Prav Bojan Tokič in Jorgić sta v soboto zvečer poskrbela za zadnjo medaljo na tem tekmovanju. Po dokaj zanesljivem sprehodu do finala, ko Slovenija tekmecem ni oddala niti enega dvoboja, je šlo v finalu nekoliko težje. Francozi so sicer izgubili oba uvodna posamična dvoboja, pa potem tesno s 3:2 dobili obračun dvojic, nazadnje pa je stvari v svoje roke vzel izkušeni Tokič - na posamičnem delu iger ni nastopal - in s tretjo zmago zagotovil Sloveniji zlato medaljo. Zlato sta poleg članov namiznoteniške zasedbe v Tarragoni dobila še balinar Aleš Borčnik in karateistka Tjaša Ristić.

"Pokorili smo Mediteran. V ekipnem delu smo izgubili samo ene dvojice. Šli smo čez vse težave in smo z dvema zlatima medaljama najuspešnejša ekipa na sredozemskih igrah. Sem smo prišli, da se navadimo zmagovati, četudi so to sredozemske igre. To je bil prvotni cilj in smo ga izpolnili," je tekmovalno plat iger ocenil Tokič.

A obenem je najboljši slovenski igralec tudi močno pograjal organizacijsko plat tekmovanja. Namizni tenis so igrali v zastareli košarkarski dvorani v Vallsu, enem od številnih lokalnih prizorišč iger, kjer je temperatura v prostoru brez klime dosegla tudi več kot 30 stopinj Celzija.

"Nekateri se morajo zamisliti zaradi igralcev. Ne morem drugače, kot da se spomnim izjave gospoda Vujovića v rokometu, da naš šport vodijo idioti. Videli ste, Francoz je omedlel ... nehumane razmere so, junija igrati v dvorani brez klime, igra se od jutra do večera. Fantje niso mogli zdržati, na srečo jaz nisem igral posameznega dela."

Njegova kritika je sicer letela predvsem na krovno namiznoteniško zvezo, a bi jo lahko brez težav prenesli na celotne igre. Prireditelji v Kataloniji so namreč padli na izpitu organizacije tako velikega tekmovanja. Vsi, ki so že kdaj izkusili kakšno tekmovanje, kjer je zbranih več tisoč tekmovalcev in spremljevalcev, so se strinjali, da je Tarragona 2018 eno najslabših. Šepala je predvsem logistika, v slovenskem taboru so šele zadnji tekmovalni dan ugotovili, da so lahko avtobusi, ki vozijo športnike na prizorišča, celo točni. Nekatera prizorišča so bila neprimerna, gledalcev ni bilo, logistika je šepala na vsakem koraku ...

Pravzaprav bi lahko za slogan iger uporabili kar simpatično slab angleški prevod opravičila na enem od avtomatov v hotelu v Salouju (obmorska prizorišča iger so namreč precej bolj kot s sredozemskimi igrami dihala turistično, saj se je glavna sezona dopustov že začela, ali pa nogometno zaradi mundiala), ki je bil tudi eden od prizorišč iger: "Out of order. We apologized" (Ne deluje. Smo se opravičili).

Naslednji izziv za sredozemske športnike bo čez tri leta alžirski Oran. Igre se v to državo vračajo po več kot 45 letih (Alžir 1975), vsi pa upajo, da bodo prireditelji iz države, iz katere prihaja predsednik lokalnega združenja sredozemskih olimpijskih komitejev, vendarle poskrbeli za to, da bodo igre imele rep in glavo.