Naši južni sosedi slavijo svojega junaka. Na svetovnem prvenstvu v Montrealu je zlato odličje na drogu senzacionalno osvojil hrvaški telovadec, ki ga nihče ni uvrščal v krog favoritov. Toda, ta veliki hrvaški junak ima manjšo "težavo" z imenom. Oziroma s priimkom. Tako pač je na teh prostorih, tako zadevo je nemogoče spregledati in nemogoče je, da ne bi dvignila prah. Priimek je namreč preveč nazoren, preveč poln neverjetnega pomena.
Jasno, na teh prostorih je pogosto težko reči, kateri priimek je srbski, kateri hrvaški, pogosto tudi, kateri je slovenski. Tako, na primer, za srbsko košarkarsko reprezentanco igra Bogdan Bogdanović, za hrvaško pa Bojan Bogdanović. No, "nesrečni" telovadec pa je resnično ekstrem. Ne verjamete? Verjetno si boste premislili, ko vam povemo, da je mladeniču ime Tin, piše pa se ... Srbić. Da, prav ste prebrali, fant se piše SRBIĆ.
"Če tale ni Srb, potem ni noben," je šaljivo zapisal eden od srbskih medijev. "Hrvati imajo svetovnega prvaka, ki pa je Srb(ić)," je dodal nekdo drug. "Srbić ne more biti ne hrvaški priimek ne Hrvat. To je preprosto nemogoče," trdi tretji, šale pa od tem rastejo kot gobe po dežju. Take in drugačne, bolj ali manj zbadljive, bolj ali manj posrečene, bolj ali manj boleče. O tem pa si seveda lahko mislite, kar si hočete.
