Bilo je na igrah v mestu angelov, ki jih je bojkotiral skoraj celoten vzhodni blok, seveda s Sovjetsko zvezo na čelu. Triindvajsete igre moderne dobe so v spominu ostale tudi po ameriškem atletu Carlu Lewisu, ki je ponovil dosežek legendarnega rojaka Jesseja Owensa ter v kraljici športov osvojil štiri zlate medalje, sir Steve Redgrave je v veslanju osvojil svojo prvo od kasneje petih zlatih medalj, študentje in kasnejše zvezde košarkarske igre Michael Jordan, Patrick Ewing in Chris Mullin pa so pometli s konkurenco pod koši. Jugoslovansko zastavo je na odprtju nosil sloviti Dražen Dalipagić, narode in ljudstvo od Vardarja do Triglava pa so v tistem dolgem vročem poletju razveseljevali predvsem vaterpolisti, rokometaši in rokometašice, pa žepni Herkul po imenu Šaban Trstena, kanuist Matija Ljubek ... Med 139-glavo množico, ki je takrat v vroči Kaliforniji zastopala barve Jugoslavije, pa je bil tudi enaindvajsetletni Rajmond Debevec.
"Nostalgični spomini, res je že dolgo od tega. Takrat je bil cilj že sam nastop oziroma sem se še bolj držal Coubertinovega načela, da je važno sodelovati. Nisem imel nobenih možnosti in tudi ne nekih velikih pričakovanj po res visoki uvrstitvi. V internih jugoslovanskih kvalifikacijah sva se izkazala z vrstnikom Goranom Maksimovićem in dobila sva priložnost, morda tudi malce na račun mladosti. Leta kasneje sva oba postala olimpijska prvaka, pa lahko rečemo, da je imel danes že pokojni selektor Božidar Matović dober nos," se spominja Debevec, ki si najbrž takrat niti v sanjah ni mislil, da je bil to le prvi v nizu osmih nastopov na olimpijskih igrah. "Nikakor, za kaj takšnega bi moral biti vizionar ali pa vedeževalec, da bi razmišljal v tej smeri."
OD OČETA DO HČERKE
A zgodilo se je prav to; medtem ko številni športniki nikoli ne dočakajo niti enega, je sam nastopil na naslednjih sedmih olimpijskih igrah. Los Angelesu so sledili Seul, Barcelona, Atlanta, nepozabni Sydney, Atene, Peking in London. Zanimiv je podatek, ki po svoje veliko pove tudi o njegovem roku trajanja in dolgoživosti neke kariere, da je njegov že omenjeni vrstnik Maksimović v Seulu leta 1988 osvojil zlato medaljo, v Londonu 24 let kasneje, ko je sam v vitrine zlatu in bronu dodal še en bron, pa je srebro osvojila Maksimovićeva hči Ivana.
Z osmimi nastopi si na večni lestvici nastopov na OI skupaj s še peterico športnikov deli četrto mesto, pred njim so le kanadski jahač Ian Millar z desetimi ter avstrijski jadralec Hubert Raudaschl in latvijski strelec Afanasijs Kuzmins z devetimi nastopi. "Sam imam rad statistiko, zanimivo mi je spremljati tovrstne podatke in dosežke, ni pa to – čim večkrat sodelovati – kakšen poseben športni cilj. Cilj je bil vedno zmagovati. Bilo bi zanimivo, kaj več pa ne," odgovarja na vprašanje ali je sem in tja kdaj pogledoval tudi proti knjigi rekordov.
Debevec na OI
Los Angeles 1984
12. mesto (zračna puška)
20. mesto (MK trojni položaj)
Seul 1988
25. mesto (zračna puška)
Barcelona 1992
6. mesto (MK trojni položaj)
9. mesto (zračna puška)
18. mesto (MK leže)
1996 Atlanta
6. mesto (zračna puška)
9. mesto (MK leže)
9. mesto (MK trojni položaj)
2000 Sydney
1. mesto (MK trojni položaj)
9. mesto (zračna puška)
19. mesto (MK leže)
2004 Atene
4. mesto (MK trojni položaj)
9. mesto (MK leže)
29. mesto (zračna puška)
2008 Peking
3. mesto (MK trojni položaj)
21. mesto (MK leže)
31. mesto (zračna puška)
London 2012
3. mesto (MK leže)
27. mesto (MK trojni položaj)
Želja in načrt sta bila ne glede na vse seveda letos nadaljevati izjemni niz, a vlak za Rio je, kot vse kaže, dokončno odpeljal. Ena zadnjih priložnosti je po vodi splavala pred dnevi na evropskem prvenstvu v madžarskem Győru, ko je zadnjo bilko predstavljala zračna puška. Bil je daleč od podviga. "Ne ena zadnjih, ampak kar zadnja priložnost," nas je popravil. Možnosti, da bi se skozi stranska vrata nekako le prebil do velemesta v senci kipa Kristusa Odrešenika, so namreč pičle.
V obtoku so sicer še posebna povabila, tako imenovani wild cardi, a sam ne verjame, da bi eno lahko romalo tudi na Škofljico. "Možnost posebnega povabila je tako majhna, da je raje niti ne omenjam. V bistvu sem se že sprijaznil, pomiril s tem. Možnost bi bila morda aktualna, če bi zdaj na tekmah svetovnega pokala res streljal izvrstno, pa še to bi se morala vrniti kakšna dodatna kvota. Velike države, ki imajo večje število kvot, imajo namreč svoje interne kvalifikacije, pa če se morda kakšen tekmovalec potrdi v več disciplinah, potem obstaja možnost, da katero izmed kvot vrnejo. A to je vse preveč čejev, da bi na kaj takega lahko resno računal." Posebna povabila sicer podeljuje Mednarodna strelska športna zveza (ISSF), za vabilo je treba zaprositi, politika oziroma praksa ISSF pa je takšna, da se jih deli predvsem državam, ki še nimajo tekmovalcev z izpolnjeno normo. Slovenija ima s Petro Dobravec (zračna pištola) in Boštjanom Mačkom (trap) dva.
NE GRE MU NA ROKO
Riu je tako moral reči adijo. In če je glede Ria Debevec puško bolj kot ne že vrgel v koruzo, pa je v kot še ne namerava pospraviti. "Seveda strast in izziv ostajata. Še vedno z veseljem treniram, če oziroma ko bi vse skupaj postalo breme, pa bi puško res postavil v kot." Do takrat pa ... Čeprav pri 52 letih psihofizične sposobnosti niso več na tisti ravni kot pred desetletjem ali dvema, verjame, da vseeno še ni rekel zadnje.
Če ne Rio, bo torej morda deveti nastop zabeležil v Tokiu leta 2020? Navsezadnje bodo olimpijske igre v japonski prestolnici "že" čez štiri leta. "Streljal bom dalje, kako realna opcija je Tokio, pa bomo videli." Ni zvenel ravno preveč optimistično, ne le zaradi krivulje dosežkov, ki se je z leti resnici na ljubo počasi obrnila navzdol, ampak tudi zaradi napovedanih sprememb, ki mu milo rečeno ne gredo na roko. "Ne preveč (smeh). Predlog ISSF na pobudo mednarodnega olimpijskega komiteja je, da se število kvot izenači po spolu. Iz programa naj bi tako umaknili dve disciplini, med drugim tudi disciplino malokalibrsko 60 strelov leže, kjer sem v Londonu osvojil bron in ki je edina disciplina, kjer bi realno gledano še imel možnosti za kakšno mednarodno odmevnejšo uvrstitev oziroma konkurenčnost."
Možak, za katerega so na uradni spletni strani prihajajočih olimpijskih iger zapisali, da po videzu bolj kot na vrhunskega športnika spominja na priljubljenega osnovnošolskega učitelja fizike ali matematike, je že danes strelska legenda. Eden najboljših strelcev svoje generacije, bil pa je član več generacij. Če bi tovrstne dosežke beležil v nekem medijsko bolj izpostavljenem, da ne rečemo priljubljenem športu, bi bil najbrž danes zvezda. A deli pač usodo strelstva, ki v poplavi športov le redko zaide na male zaslone in v medije.
Na vprašanje, ali bi se dalo kaj spremeniti, da bi strelstvo postalo bolj atraktivno oziroma bolj privlačno za televizijo, nima neposrednega odgovora. "Težko, razlogov zato pa je veliko. Zraven ni žoge, ni akcije, ni dinamike, po drugi strani pa je veliko elektronike. Imamo elektronske tarče in pa naprave, ki zaznajo premikanje puške, kar je vsekakor zanimivo in to bi se dalo predstaviti na privlačen način, če bi se seveda nekdo tega lotil. Je pa zagotovo težko ob vseh teh športih najti svoj prostor pod medijskim soncem. Vse skupaj se zagotovo tudi razlikuje od države do države, nekje je tudi strelstvo bolj priljubljeno kot pa pri nas. Pri nas so denimo smučarski skoki izjemno priljubljeni, v nekaterih drugih državah pa jih skoraj ne poznajo. Če omenim le Srbijo, Srbi so denimo neposredno prenašali vse finale z nedavnega evropskega prvenstva. Sam sem sicer v letih, ko mi tovrstna medijska pozornost in prepoznavnost nista več tako pomembni," je sklenil 52-letnik, ki je tri desetletja vlekel slovenski strelski voz.
