Toda v vsakem primeru ga pri tem vračanju čaka zelo zahtevna naloga, kajti ragbi reprezentanca zmajeve dežele še nikakor ni rekla zadnje besede, priljubljenost njenega najbolj izpostavljenega posameznika pa je šla v zadnjih dneh čez vse razumne meje.
Če v središču Cardiffa zavijete desno in natanko za svojim hrbtom pustite glavni vhod v mogočen grad, v katerem ob obiskih Walesa biva kraljeva družina na čelu s kraljico Elizabeto, stopite na glavno mestno ulico. Skrajno živahna, za promet zaprta žila utripalnica vas z rahlim zavojem v desno lahko pripelje tudi do stadiona Millenium, ki je oddaljen le streljaj in na katerem domujeta tako nogometna kot ragbi reprezentanca skrajno simpatične dežele na zahodu Velike Britanije. Če po trgovin in pubov polni ulici vztrajate povsem naravnost, pa zelo hitro pridete do stare pivovarne.
Ne uporabljajo je več za tisto, čemur je bila namenjena včasih; proizvodnjo kremastih valižanskih piv so preselili v industrijske četrti. So jo pa mojstrsko spremenili v kompleks, ob katerem ljubiteljem domiselnih lokacij za uživanje v hmeljevem eliksirju zaigra srce. Prenovljena poslopja so na zunaj ohranila svojo nekdanjo podobo, za zidovi pa je iz pivovarne nastala slovita Brewery quarter (v prevodu Pivovarska četrt), pravcato mestece v glavnem valižanskem mestu. Labirint lokalov, večinoma klasičnih pubov, je povezan z idiličnimi pokritimi, napol pokritimi in povsem odprtimi hodniki, veliko število barov se zliva na skupno dvorišče, vsak večer (in še posebej ob koncih tedna) pa so tam dovoljene vse pivske sanje.
Mnogi pravijo, da je ogled tekme valižanske nogometne reprezentance v tem okolju še boljše doživetje kot živo spremljanje srečanja na stadionu, povsem enako pa velja tudi za ragbi. Ker gre za svetovno prvenstvo, je sedež na katerem od stadionov trenutno sicer nedvomna številka ena, toda če ostanete brez vstopnice, je Brewary quarter ena najboljših rešitev v celotnem Združenem kraljestvu. In zagotovo z naskokom najboljša, če igra Wales.
TAKRAT OASIS, ZDAJ LOS DEL RIO
Tako bo tudi nocoj, ko se bodo zmaji na eni od dveh današnjih tekem (po prostem dnevu se bo na drugi Francija sprehodila proti Kanadi) pomerili s tihomorskim Fidžijem. Ob tem pa nikar ne bodite presenečeni, če boste ob prihodu v katerega od lokalov (kot se za ragbi pač spodobi) nekaj ur prej zaslišali znano, a vendar precej arhaično melodijo.
Predvsem pa melodijo, ki v podobna okolja ni spadala nikoli, celo poleti leta 1994 ne, pa čeprav so veliko uspešnico skupine Los del Rio z malodane legendarnim naslovom Macarena takrat vrteli vsepovsod. V večini pubov so se ji tudi sredi devetdesetih izognili na široko in so si rajši privoščili kaj v slogu Oasis. Kako je torej mogoče, da jo je danes mogoče slišati malodane na vsakem cardiffskem koraku in tudi v drugih valižanskih mestih? Pa ne samo to. Kako je mogoče, da ob teh zvokih poplesavajo ljudje, ki bi še pred nekaj dnevi ob njih rajši bruhali?
Odgovor je presenetljiv, a vendar preprost. V resnici ne gre za Macareno in v resnici ne gre za ples, ki je pred dvema desetletjema povsem obnorel celoten svet in ki so ga poimenovali enako kot pesem samo. V Walesu so si izposodili zgolj melodijo in nekaj dodatkov, država pa se ziblje v ritmih nekoliko drugačnega plesa z imenom … Biggarena.
Poimenovan je po strelcu valižanske ragbi reprezentance Danu Biggarju, predstavlja pa nekakšen poklon njegovi zdaj že slavni pripravi na izvajanje kazenskih udarcev. Z njimi je bil 25-letnik prvi in največji junak legendarne sobotne zmage nad gostiteljico svetovnega prvenstva Anglijo, pri čemer je omenjeno pripravo v primerjavi s svojo rutino na prejšnjih reprezentančnih in klubskih tekmah še precej dodelal ter jo dejansko spremenil v nekakšno koreografijo. Podobno Macareni, opazno drugačno, zelo primerno za melodijo izpred 21 let, predvsem pa, če je soditi po velikanski zmagi, zelo uspešno.
TLA, LASJE, BOKI in RAME
Biggar je bil še pred kratkim rezervni strelec valižanske izbrane vrste, toda po spletu okoliščin je na svetovnem prvenstvu dobil priložnost kariere, ki je do zdaj doživljala vzpone in padce. Najprej je veljal za velikanski talent in je s svojim slovesom postavljal starostne (oziroma mladostne) rekorde, nato pa se je hitro povsem izgubil in pred štirimi leti celo ostal brez za Wales uspešnega svetovnega prvenstva na Novi Zelandiji.
8
strelov iz osmih poskusov je s svojo »plesno« rutino zadel na tekmi z Anglijo, zmagoviti je bil najdaljši v njegovi karieri.
Vračal se je počasi, izpopolnjeval strel, si sčasoma spet priboril mesto v reprezentanci in tudi z nekaj sreče prilezel do mesta prvega strelca. Tudi z nekaj sreče, predvsem pa z resnično izboljšanim strelom, s katerim je presenetil celo najbolj podrobne spremljevalce dogajanja v svetu ovalne žoge. Proti Angliji je pred 80 tisoč gledalci in ob velikanskem pritisku streljal osemkrat; enkrat je šlo za potrditev poskusa in sedemkrat za kazenski strel. Zadel je vsakokrat, ekipi prinesel kar 22 od 28 točk, predvsem pa je ob še povečanem pritisku izvedel sanjski strel pri izenačenju 25:25.
Podrobne statistike, ki igralce postavljajo v zelo natančen kalup, so govorile zgodbo o tem, da je bil strel za Biggarja predaleč. Toda Dan je zgodbi kljuboval in za največjo zmago v zgodovini Walesa zadel z neverjetne razdalje. Jasno, potem ko je še osmič – v tem primeru najbolj počasi in najbolj izrazito – odplesal svojo rutino. Z roko je segel na tla, navidezno vrgel nekaj v zrak, si segel z levico v lase, pomigal z rokami v bokih, se z nasprotno roko dotaknil vsake rame, šel z levico še enkrat v lase, se z njo dotaknil desne rame, še malce pomigal z boki in ustrelil.
Ne, gibi nikakor niso preprosti, zaporedje je kar zapleteno in za učenje je potrebno nekaj časa. Toda Valižanom gre že zelo dobro. Stvar je najprej obnorela splet, se nato preselila na ulice in v bare, v pričakovanju današnjega novega Biggarjevega nastopa pa tako zaporedje gibov kot ritem obvlada tudi veliko skrajno navdušenih valižanskih pivskih hrustov, ki jim kaj takega še pred kratkim ne bi pripisali niti v blodnjah. Vidite, Bale bo resnično imel zelo težko delo.
