Na prvi pogled je Slamball nadvse podoben košarki. Na obeh straneh igrišča stojita koša, prav takšna, kot na košarkarskem igrišču. Glavna razlika so štirje trampolini na vsaki strani, ki igralcem omogočajo, da skočijo visoko v zrak in atraktivno zabijajo žogo v koš. Cilj je seveda doseči čim več košev, tako kot v košarki. Pravzaparv doseči čim več točk, v vsakem primeru več od nasprotnih igralcev, pri oviranju le teh pa je pravzaprav dovoljeno skoraj vse. Tako so pogosti naleti s telesom, kakršna lahko vidimo na tekmi ameriškega nogometa.
Običajen koš velja dve točki, zabijanje tri, kakor seveda tudi met izza črte za tri točke. Vsaka ekipa ima na igrišču štiri igralce, vsaj še toliko jih je na klopi. Menjave so leteče, kot pri hokeju na ledu. Tekma traja štiri četrtine po pet minut, napad pa je omejen na 20 sekund.
Šport je leta 2001 izumil Mason Gordon, ki je želel ustvariti kombinacijo športov, ki bi čim bolj spominjala na video igro. Po šestih mesecih sodelovanja s filmskim producentom Mikom Tollinom je izdelal igrišče za slamball v vzhodnem Los Angelesu.
Nekaj igralcev ulične košarke je tvorilo prvi moštvi - Rumble in Mob -, ki sta odigrali prvo tekmo v slamballu. V enem letu se je registriralo 400 igralcev, leta 2002 pa je šport prišel celo na televizijske ekrane.
Slamball se je iz ZDA razširil v Avstralijo, na Kitajsko in seveda tudi v Evropo - v Nemčijo, Avstrijo, Belgijo, Italijo, Španijo, Litvo, Grčijo, Francijo ter na Poljsko, Češko in Portugalsko. Ne pa tudi v Slovenijo.
