Zakaj ste se odločili ravno za namizni tenis?
Namizni tenis sem začel igrati kot majhen deček in zdaj to počnem že 12 ali 13 let. Čeprav sem se že rodil hendikepiran, me to ni odvrnilo od ukvarjanja s športom. Že kot otroku so mi bili posebej pri srcu športi z loparjem, torej tudi tenis in badminton. Najbolj sem se našel v namiznem tenisu, v katerem sem tudi najbolj užival.
Nastopili ste že na paraolimpijskih igrah v Londonu. So bile te motiv, ki vas je v vaši karieri gnal naprej?
Igre v Londonu so bile zame res čudovita izkušnja. Ta nastop me je tudi spodbudil k še bolj resni pripravi za naslednje igre v Riu de Janeiru, zaradi katerih sem se tudi odločil za prekinitev študija in priprave ter igranje v Sloveniji. Upam, da se bom tja uvrstil in ponovno zastopal svojo državo.
Je v Veliki Britaniji veliko igralcev z vašo stopnjo invalidnosti, ki lahko igrajo namizni tenis?
Da, kar veliko, in njihovo število se še povečuje, zlasti med otroki, čeprav jih ni toliko kot denimo v Nemčiji, Franciji ali na Švedskem. Veliko delo je opravil naš trener Gorazd Vecko. On ima ogromno zaslug za to, da naša britanska ekipa deluje kot velika družina, pa tudi za to, da so naši rezultati po njegovem prihodu vse boljši, tudi kar nekaj kolajn smo že osvojili.
Koliko vas poznajo v vaši domovini, ste že bili v časopisih?
Nekaj več pozornosti sem bil deležen v času paraolimpijskih iger v Londonu. Takrat smo imeli tudi posebno tiskovno službo, ki je bila odgovorna za nas. Verjetno bo podobno tudi v času OI v Riu. Potem ko smo v Londonu osvojili srebrno odličje, se je zanimanje za nas vsekakor povečalo.
V novi sezoni boste igrali v slovenski ligi, kjer boste zastopali barve Ilirije. Bo to vaša prva izkušnja z »normalnim« namiznim tenisom?
Ne. Že kot otrok sem igral z vsemi drugimi običajnimi otroki in bil od večine boljši. Član britanske reprezentance v namiznem tenisu za invalide sem postal šele leta 2008. Veseli me, da bom lahko igral tudi z drugimi igralci iz drugih držav, kar je dobro za mojo raven igranja. Sprememba okolja mi bo gotovo koristila.
Barve Ilirije ste branili že na turnirju pokala ECCU v Istanbulu, kjer ste trikrat zmagali in le enkrat izgubili. Ste bili s svojimi igrami zadovoljni?
Igral sem kar dobro in bil zadovoljen z izidi, posebej glede na to, da gre za začetek sezone. Škoda je, ker nismo napredovali v naslednji krog, v celoti vzeto pa sem lahko na svoj dosežek ponosen.
Kakšni so vaši prvi vtisi o slovenskem namiznem tenisu?
O njem imam dobro mnenje. S Slovenci sem se dobro ujel in so mi v veliko pomoč, vse odkar sem prišel sem. Vsi mi želijo pomagati, vedo, da prihajam iz druge države. Imam občutek, da je namizni tenis tudi v Sloveniji v porastu. Raven je vsekakor visoka.
Kako ste zadovoljni s soigralci pri Iliriji in trenerjem Borutom Verenom?
Doslej sem bil z njimi le nekajkrat, več dni skupaj le na turnirju v Istanbulu. Name so naredili zelo dober vtis, enako tudi trener. Verjamem, da bomo v prihodnje dobro sodelovali in da bo z njimi veselje igrati. Igranje z različnimi slovenskimi ekipami bo vsekakor doživetje.
Boste po igrah v Riu končali z resnim igranjem namiznega tenisa in se povsem posvetili študiju medicine ali razmišljate tudi o naslednjih OI v Tokiu?
Želja vsekakor obstaja. Veliko bo odvisno tudi od tega, kako bom uspešen v Riu in koliko si bom še želel igrati. Seveda bi rad tudi dokončal študij in postal zdravnik, kar prav tako ne bo lahko. Pri 23 letih imam za oboje še vedno dovolj časa.
Verjetno je tako zahteven študij, kot je medicina, kar težko usklajevati z namiznim tenisom?
To počnem zadnja štiri leta in je res težko. Pogosto sem bil ob koncu dneva zelo utrujen. Pri ekipi se vsi z Gorazdom na čelu zelo trudijo, da bi mi delo čim bolj olajšali. Vsi dobro razumejo, da imam poleg namiznega tenisa še druge obveznosti. Res pa je, da bom v tem letu študij nekoliko opustil in se bolj posvetil namiznemu tenisu.
Namizni tenis je torej vaše življenje. Imate sploh kaj časa za kakšen drug hobi?
Tudi v športu invalidov moraš biti ves čas vrhunsko pripravljen, če želiš biti konkurenčen. Trenutno namiznemu tenisu posvečam šest ur na dan, ob koncih tedna bom imel še tekme, tako da za kaj drugega res nimam časa.
PARTYKA NA OBEH OI
Poljska namiznoteniška igralka Natalia Partyka, ki se je rodila brez desne dlani in podlakti, se lahko pohvali, da je na zadnjih dveh OI v Pekingu in Londonu nastopila tako na olimpijskih kot paraolimpijskih igrah. Na lestvici svetovne namiznoteniške zveze je trenutno na 85. mestu, potem ko je še lani poleti zasedala 54. mesto. Na prvih paraolimpijskih igrah je tekmovala že leta 2000 v Sydneyju, ko je bila stara komaj enajst let, s čimer je bila najmlajša udeleženka teh iger. Na zadnjih treh OI je v posamični konkurenci prepričljivo zmagala, ekipno pa je z reprezentanco Poljske osvojila dva srebra in bron. V Londonu je med »običajnimi« igralkami nastope končala v osmini finala.
Poleg Partyke je na obeh igrah v Londonu nastopil le še razvpiti južnoafriški atlet Oscar Pistorius, v celotni zgodovini OI pa so bili športniki, ki so isto leto nastopili tako na olimpijskih kot paraolimpijskih igrah, zgolj štirje. Ob Partyki in Pistoriusu se s tem dosežkom lahko pohvalita le še italijanski lokostrelec Paola Fantato (1996) in južnoafriška plavalka Natalie du Toit (2008). Na obeh igrah je sicer do zdaj sodelovalo 12 športnikov.
