V petdesetmilijonski državi, v kateri je ragbi šport številka ena, igra za svojo šolo, prek prijatelja reprezentančnega soigralca Petra Kavčiča pa je prišel v stik s slovensko izbrano vrsto. Pogovor z osemnajstletnikom je potekal v slovenskem jeziku, ki ga še vedno dobro obvlada.
Kakšen je bil vtis ob vašem debiju za slovensko reprezentanco?
V Južni Afriki igram za gimnazijo oziroma višjo šolo, tako da sem navajen na velike fante in zelo fizično igro. Tako počasne igre nisem bil vajen, čeprav je tekma vsebovala veliko fizičnih stikov. Vseeno je bila to dobra in zanimiva izkušnja.
Na tekmi s Luksemburgom se vas je držala tudi smola.
Drži. Včasih se preprosto zgodi, da gre zadnja žoga čez linijo, drugič pa se to ne zgodi. Imeli smo svoje priložnosti, kot so jih imeli tudi oni.
Kako to, da ste se pri 14 letih odločili za selitev v Južno Afriko?
Tja sem takrat odšel v internat. Preprosto sem si želel dobro šolanje, izpopolnitev svoje angleščine, veliko pa mi je pomenilo tudi to, da imajo na gimnaziji oziroma kolidžu, ki ga obiskujem, svoje športne ekipe. Ker je ragbi tam najbolj popularen šport, sem se odločil zanj.
Vsekakor si želim še naprej igrati za Slovenijo, ko bom le imel čas in ne bom imel študijskih obveznosti. Če bom v Sloveniji, bom z veseljem prišel tudi na vsak trening.
Kako ste vzpostavili stik s slovensko reprezentanco?
Stik je vzpostavil soigralec Peter Kavčič, ki pozna našega družinskega prijatelja. Ta mu je povedal, da pozna nekega Slovenca, ki igra ragbi v Južni Afriki. Ko sem prišel domov, smo se dogovorili, da pridem na trening, po katerem so me povabili, da zaigram za reprezentanco. Zdi se mi super, da lahko igram za Slovenijo in to lahko povem svojim prijateljem v Južni Afriki.
So vas fantje v reprezentanci lepo sprejeli?
Glede tega res ni bilo težav. Da sem najmlajši v reprezentanci, se sploh ne pozna. Vsi so zelo prijazni fantje.
Nameravate ostati v Južni Afriki in tam tudi študirati?
Takšen je res moj načrt. Vsekakor pa si želim še naprej igrati za Slovenijo, ko bom le imel čas in ne bom imel študijskih obveznosti. Če bom v Sloveniji, bom z veseljem prišel tudi na vsak trening.
Boste v svoji novi domovini igrali samo za univerzo ali tudi za kakšen klub?
Upam, da se bom prebil v univerzitetno ekipo. Že to bi bilo kar nekaj, saj za takšne ekipe igrajo že zelo dobri in tudi telesno odlično pripravljeni igralci.
Koliko je v Južni Afriki lig in klubov?
Glavni liga je super rugby league, v kateri ima vsaka izmed devetih provinc svoj klub. Ogromno je tekmovanj in lig tudi na nižji ravni in v mlajših kategorijah, tako da s točnimi številkami nisem seznanjen. Zagotovo pa je ragbi prvi šport v Južni Afriki, še posebej med belopoltimi.
Hodite tudi na tekme?
Seveda. Zelo rad si ogledam tudi kakšno reprezentančno tekmo, ko denimo Južna Afrika igra proti Avstraliji ali Novi Zelandiji. Te tekme so res »nore« in jih je zanimivo gledati.
V katerem delu države sicer živite?
Živim v Grahamstownu, uro vožnje severno od Port Elizabetha, v provinci Eastern Cape.
Kakšne so vaše ambicije s slovensko reprezentanco?
Zdaj je prvi cilj, da se prebijemo naprej iz skupine C-2. Upam, da bomo naslednje leto premagali Luksemburg na njegovem terenu in se mu tako oddolžili za zadnji domači poraz. Rad bi pripomogel k temu, da bi se slovenski ragbi še bolj razvil in pridobil popularnost.
