Njegov izkupiček? Tako rekoč popoln. Ob samo dveh porazih in treh osvojenih lovorikah se na evropski peščeni "swing" samozavestno podaja z vsaj enim velikim ciljem: osvojiti še edini manjkajoči grand slam – Roland Garros. A ob takšni formi in predvsem povprečnem odporu najožjih konkurentov niti koledarski slam ne zveni več ravno kot znanstvena fantastika.
Pisalo se je davno leto 1938, ko je legendarni Američan Don Budge kot prvi v zgodovini belega športa, takrat sicer še v amaterski konkurenci, v isti sezoni uspel slaviti na OP Avstralije, Roland Garrosu, Wimbledonu in OP ZDA. Neverjeten mejnik je 24 let pozneje uspelo izenačiti samo še enemu najboljših igralcev vseh časov, Avstralcu Rodu Laverju, ki ga je leta 1969 tudi presegel. Takrat je namreč postal edini, ki je po uradnem začetku odprte ere tenisa (1968) uspeh vseh uspehov ponovil še na profesionalni ravni. Skupno torej kar dvakrat.
Da je slednje domala nemogoče ponoviti, med drugim govori dejstvo, da sta bila celo Roger Federer in Rafael Nadal, ki sta skupno osvojila kar 31 turnirjev velike četverice, za koledarski slam vselej nekoliko prekratka. Sploh Švicar, ki je poleg dopolnjenega kariernega slama po krstni zmagi na Roland Garrosu 2009 kar dvakrat zmagal na treh grand slamih v eni sezoni (2006, 2007).
Grenak priokus je v neverjetni sezoni 2011 ostal Novaku Đokoviću, ko je poleg 41 zaporednih zmag in petih mastersov lovoriko dvignil še na OP Avstralije, Wimbledonu in OP ZDA. Za izenačitev z Laverjem mu je tako zmanjkal le Roland Garros, ki za Srba še do danes ostaja praktično edina neosvojena trdnjava. In tu se posledično postavlja vprašanje: če mu ni uspelo takrat, ko je prav gotovo igral najboljši tenis v svoji karieri in osvojil skoraj vse, kar se skozi leto doseči da, kolikšne so potemtakem možnosti, da mu to uspe letos?
Precejšnje. Pa ne samo zaradi tega, ker je sezono po lastnih besedah odprl najverjetneje najbolje do zdaj – z rekordnim petim naslovom na OP Avstralije in zmagah na treh turnirjih serije ATP 1000 masters v Indian Wellsu, Miamiju in Monte Carlu –, ampak predvsem zaradi še ene bistvene razlike: najožja konkurenca je preprosto daleč od ravni izpred štirih let, on pa je vse bolj konstanten. Morda celo bolj kot kadarkoli.
Prvi po tem, ko se je po težavah s hrbtom in kolenom v drugi polovici lanske sezone letos vrnil in do zdaj uspel osvojiti zgolj Buenos Aires, nikakor ne najde poti iz krize, drugi pa kljub vidnejšim rezultatom (finale OP Avstralije in Miamija) konstantno izgublja proti svojim največjim rivalom. Tako je na primer samo proti Đokoviću kratko potegnil v kar zadnjih sedmih medsebojnih obračunih, proti Federerju in Nadalu pa skupno klonil še dodatnih petkrat. Skupno torej 12 zaporednih porazov proti sveti trojici.
Vse to seveda posledično pomeni strm padec samozavesti, tudi motivacije, na drugi strani pa z izjemo občasnih prebliskov Federerja precejšen pretok vode na mlin prvemu igralcu sveta, ki višek še kako pridno izkorišča.
MISIJA NEMOGOČE BI S PARIŠKO KRONO POSTALA POVSEM MOGOČA
Kljub nesporno fantastični formi je torej ravno vse našteto osrednji povod za to, da glavnina Novakovih privržencev ter tudi nekateri strokovnjaki in nekdanji teniški igralci zelo zgodaj napovedujejo zmago na vseh preostalih treh grand slamih sezone.
Morda bi bilo za tovrstne napovedi vendarle bolje počakati vsaj do konca peščenega dela, ko bo za igralci približno polovica sezone. Popoln uspeh slednje se je za Novaka začel počasi graditi že pretekli teden, ko so se najboljši borili v Monte Carlu, in se postopoma dopolnjeval skozi Madrid, Rim ter morda v mozaik vstavil še zadnji manjkajoči kamenček – Roland Garros.
In ker je Nole znan po vsem drugem kot po polovičarstvu, ni treba posebej poudarjati, da bi bil razočaran, če bi uspel osvojiti Pariz, s tem izpolnil polovico domnevno nemogočega, in nato pogrnil na eni od zadnjih ovir v Wimbledonu ali Flushing Meadowsu.
Ključ do tega, da postane šele tretji igralec v zgodovini, ki bi uspel slaviti na vseh štirih grand slamih v eni sezoni, zato nedvomno leži na pariškem pesku. Težko si je namreč predstavljati, da bi ga po tako enormni injekciji samozavesti na poti do cilja lahko zaustavilo karkoli drugega kot poškodba ali nepojasnjen padec visoke forme. Ravno zaradi tako zelo naklonjenih kart bi bil (zgolj) pristanek na ponovitev sicer magične sezone 2011 z lepotno napako nespameten, za trenutne razmere morda celo nekoliko samopodcenjujoč. Presežek namreč leži na dlani.
