Spominja se, da je s prvimi resnimi treningi začel v osmem razredu osnovne šole. Že kmalu pa so ga opazili trenerji iz Kanala, prehodu so sledile tudi prve lovorike. Tako je že kot mladinec ekipe Salonita Anhovo osvojil mladinsko državno prvenstvo. Trdo delo in trud sta botrovala temu, da je kmalu pristal v članski ekipi OK Salonit Anhovo – Kanal. "Kot mlad športnik ne razmišljaš tako dolgoročno, ampak je res potem odbojka postala zelo pomemben del mojega življenja," sam opiše, če je že ob začetkih pomislil, da bo odbojka postala rdeča nit njegovega življenja.
Že to, da je bil visok in suh mladenič z dobrim odrivom, je veliko vplivalo na izbiro športa, k odbojki pa ga je pritegnilo predvsem dejstvo, da gre za ekipni šport, kjer ni fizičnega kontakta. Kot pove, te odbojka nauči veliko o skupinski dinamiki, sodelovanju, reševanju težav v skupini, oblikovanju in doseganju skupinskih ciljev, popravljanju napak soigralcev, prevzemanju odgovornosti v ključnih trenutkih … "To so vse vrline, ki so mi kasneje prišle še kako prav tudi v poslovnem svetu," še doda.
Čeprav mu je bil domači klub pri srcu, odločitev za OK Salonit Anhovo – Kanal ni bila težka. Tako kot sedaj je bil tudi takrat klub v samem vrhu slovenske odbojke. Tudi sama pot do tja mu ni predstavljala težav, ali kot v smehu pove: "Soško cesto pač znam skoraj na pamet."
Vsakemu športniku se v spomin in srce vtisnejo številni trenutki kariere – tudi Milošu Grilancu so se. Najlepše spomine ima na osvojitev dveh naslovov državnega prvaka Slovenije in štirih naslovov pokalnega prvaka Slovenije. A tudi v športu ni vse v lovorikah. V evropskih tekmovanjih so prepotovali praktično celo Evropo. Prijateljske vezi z nekdanjimi soigralci in trenerji ostanejo za vedno.
Eden od uspehov Miloša Grilanca je bilo zagotovo tudi povabilo v širši izbor članske reprezentance Slovenije, ko je bil na vrhuncu svoje igralske kariere. Žal pa si je na pripravah poškodoval gleženj in s tem se je reprezentančna zgodba zaključila, še preden se je zares začela. A kljub temu ga veseli, da je občutil delček začetkov reprezentančnih uspehov slovenske odbojke.
Zaključek igralske kariere pa za Miloša ni pomenil odmik od odbojke, saj je dolga leta deloval kot športni direktor kanalskega kluba. Kot sam opiše, je bil ta prehod z igrišča v klubsko pisarno precej težaven. Praktično čez noč je postal nadrejen nekdanjemu trenerju in soigralcem. A to ga je veliko naučilo o nadgrajevanju sodelovanja z nadrejenimi in podrejenimi v klubu in posledično v podjetju.
V času njegovega vodenja je klub doživel številne uspehe. Sam je najbolj ponosen na redno doseganje medalj pri mlajših selekcijah. Te so mu bile vedno najbolj pri srcu, ker so bili ti rezultati doseženi s fanti iz lokalnega okolja. Teh rezultatov se enostavno ne da kupiti z denarjem. Pravi, da je odbojka v Kanalu bila in vedno bo šport številka ena. Zato je bila njihova klubska vizija, da bi vsem mladim fantom iz Soške doline omogočili najboljše možne pogoje za njihov odbojkarski razvoj, saj so motivirani domači igralci največji kapital kluba. Ponosen je seveda tudi na rezultate članske ekipe (več medalj v državnem prvenstvu in osvojitev naslova pokalnih zmagovalcev Slovenije).
Odbojka pa se ni usidrala le v športno in poslovno pot Miloša Grilanca, ampak je zaznamovala tudi njegovo zasebno življenje. Ljubezen do odbojke ga je združila z madžarsko odbojkarico Anito Pethö. Kot sam pove, med njim in ženo ni bilo nikakršnega rivalstva. Anita je bila igralka na višjem nivoju, kot je bil on sam, in vedno je občudoval njene igralske uspehe. Igrala je v Sloveniji, Franciji, Grčiji in ima več kot 40 nastopov za madžarsko izbrano vrsto. Pri takšnih odbojkarskih genih bi bilo res nenavadno, da bi njuna hčerka izbrala drug šport. Po začetkih v hip hopu in atletiki se je na svojo željo usmerila v odbojko. Starša jo pri tem maksimalno podpirata, a se ne vtikata v delo njenih trenerjev, kar se Milošu zdi najbolj prav. Zaveda se tudi, da so starši sami krivi, da so generacije sedaj drugačne, kot so bili oni. Ponudba športov je danes velika, a ima šport zelo močno, a neljubo, konkurenco – ekran.
V letu 2024 je Miloš Grilanc s športne poti zavil na pot energetike in se zaposlil v podjetju GEN-I, d.o.o. Prehod opiše kot: "Sam sem že prej delal v gospodarstvu. Moram se zahvaliti nadrejenim in sodelavcem, da sem se v zadnjih mesecih naučil največ novih stvari v življenju. Vrednote podjetja GEN-I so mi zelo blizu. Kolektiv me je lepo sprejel." Na vprašanje, ali so kakšne vzporednice, ki se kažejo tudi pri trenutnem delu, pa odgovori: "Energetski sektor ima seveda svoje specifike, ki jih vedno hitreje osvajam. Sem učljiv, odgovoren, team player in ponižen. To mi je ostalo iz športa."
A stara ljubezen je ostala in Milošu je tudi v trenutno delo uspelo vključiti odbojko. Ob delu z velikim veseljem deluje tudi kot podpredsednik Športnega in turističnega društva Kromberk – Loke, ki upravlja tudi s Športnim parkom Kromberk – Loke, kjer je igrišče za odbojko na mivki. S predsednikom Športnega društva GEN-I Robertom Vilharjem se je dogovoril za sodelovanje in dodatno ponudbo za odbojkarsko rekreacijo zaposlenih. Sam se z veseljem pridruži igri in uživa v sproščenih popoldnevih s sodelavci.
Miloš Grilanc pogovor zaključi s svojim pogledom na odbojko v Sloveniji: "Pogosto poudarjamo, da je Slovenija športni fenomen. Prebivalcev imamo za pol Milana, a posegamo po vrhunskih rezultatih v košarki, kolesarstvu, plezanju, zimskih športih in po novem tudi v odbojki. Vesel sem, da sem tudi sam pristavil kamenček v mozaik odbojkarske reprezentančne športne pravljice."
