Osemintridesetletnik je bil del vseh uspehov slovenske odbojke, zaradi česar je bil v polnih Stožicah po koncu dramatičnega dvoboja proti Srbiji pričakovano v središču pozornosti. In vendar je ostal zvest sebi ter najprej pohvalil ekipo, ki si je po zmagi proti Srbiji izborila nastop na zaključnem turnirju.
"Prezadovoljen sem, kako se je tekma odvila, da smo zmagali in se uvrstili na zaključni turnir. Naši mladci so pokazali fantastično igro, bili zbrani v ključnih trenutkih dvoboja," je zbranim novinarjem dejal priljubljeni "Vinko". Dotaknil se je tudi svojega reprezentančnega slovesa, ki je bilo veličastno kot njegova kariera s slovenskim grbom na prsih: "Resnično sem počaščen, da sem to doživel v Stožicah pred takšnim občinstvom. Moja družina je bila z mano in lepšega slovesa si ne bi mogel predstavljati." Po razmisleku je dodal, da bi se sam poslovil bolj potihoma: "Če bi bilo po moje, bi bilo drugače. Šel bi potihoma, brez velikega rompompoma. Ampak so me prepričali, da se to mora narediti, da to mora ovekovečiti in mislim, da je bilo zelo lepo. Vesel sem, da sem zdržal brez solz. To je bil prečudovit večer, ki si ga bom zapomnil za vselej."
Zapomnili si ga bodo tudi drugi. Kapetan reprezentance Tine Urnaut je z Vinčićem prehodil 20 let dolgo pot v reprezentanci od dna do vrha. Svojega kolega na igrišču je označil za brata. "Brat je takšna beseda. Več kot 20 let sva skupaj igrala v reprezentanci in prehodila to pot skupaj. Enostavno je vse preraslo od 'cimra', soigralca v neko prijateljstvo in čez čas v bratski odnos. Imam ga za brata. Vse bi naredil, da mu pomagam in prepričan sem, da bi on storil enako zame," je lepe besede svojemu dolgoletnemu prijatelju namenil Urnaut.
Rekel sem mu, naj se ne obremenjuje
Čeprav sta imela Vinčić in selektor Fabio Soli dogovor, da bi lahko na tekmi zaigral, je vmes posegla pomembnost obračuna, zaradi česar Vinčić ni želel soja žarometov preusmeriti nase. "Ekipa je najbolj pomembna. Selektor se je nekajkrat obrnil k meni in vprašal, če grem v igro. Rekel sem mu, naj vse to pusti. Ko so nas pobožali odbojkarski bogovi, sem mu rekel, naj se ne obremenjuje s tem, ali me pošlje v igro ali ne. Najbolj pomembno je, da smo se uvrstili na zaključni turnir, sam sem 238-krat stopil na teren, tako da res ni bilo potrebe," je dejal 38-letnik. Zdaj bo iz reprezentančnega pokoja najprej spremljal ekipo na zaključnem turnirju. In kakšen navijač bo? "Tisti pravi 'kavčar', ki se samo pritožuje ... Ne, saj se šalim," je še nasmejal zbrane novinarje v mešani coni.
Razmere so bile res slabe
Vinčić je prvič za državni grb zaigral pred več kot 20 leti, ko je bila Slovenija precej oddaljena od dosežkov zadnjega desetletja. Prvega dvoboja se ne spomni, spomni pa se poti, ki jo je reprezentanca prehodila. "Razmere so bile res slabe. Ne moremo primerjati s tem, kar imamo danes. Vse to smo si prislužili s trdim delom, z vztrajnostjo. Vse, kar smo dali reprezentanci, vsi rezultati, ki so prišli, so narekovali tudi napredek okoli reprezentance, temu je sledila zveza in prav je tako. Mladi imajo zdaj vse postavljeno, na njih pa je, v kolikšni meri bodo to izkoristili," je mladcem izziv postavil Vinčić.
V reprezentanci ima nekakšnega naravnega naslednika v Nejcu Najdiču, ki je stopil v velike čevlje. "Dejan je legenda slovenskega športa in lahko sem mu hvaležen, da sem dobil možnost igrati z njim ter da bom nadaljeval njegovo poslanstvo. Treba bo še precej delati na treningih, da ga bom dohitel ali mogoče celo nadgradil njegove uspehe," je dejal 19-letni podajalec. "Spomnim se Nejca v Šoštanju na prijateljski tekmi s Srbijo, ko mi je bil malo nad koleni. Igral sem že z njegovim očetom, bil je tudi moj trener. Dejstvo je, da se staramo in se čas ne ustavlja. Vesel pa sem, da imamo v reprezentanci velik potencial," se je proti prihodnosti ozrl Vinčić. Čeprav je dejal, da je bilo ogromno posebnih trenutkov v karieri, se Gregor Ropret spomni leta 2023, ko je Vinčić odhitel na pomoč reprezentanci v tekmi za bron na prvenstvu stare celine.
Vinčić bo odslej tekmovalno igral še za Alpacem Kanal, s katerim ima še dveletno pogodbo. Po igranju za Šoštanj Topolšico se je preselil v tedanji Salonit Anhovo, od tam pa ga je pot vodila k ACH Volleyju. Ko je prerasel Slovenijo, je v tujini zastopal številne klube, po vrsti Skra Belchatow, Maliye Ankara, Narbonne, Beauvais, Jenisej, Halkbank, Czarni Radom, Friedrichshafen in Rapid Bukarešto, preden se je vrnil v domovino.
Z reprezentanco je osvojil štiri kolajne na EP, od tega tri srebrne in en bron. Tako na svetovnem prvenstvu kot dvakrat v ligi narodov je s Slovenijo zasedel četrto mesto, lani pa je uresničil dolgoletne sanje o nastopu na olimpijskih igrah. Čeprav tam ni stopil na igrišče, je imel najbrž tišji odhod v reprezentančni pokoj v mislih ravno v Parizu.
