Kje smo vas zmotili v teh vročih dneh? Kaj selektor hokejske reprezentance dela in načrtuje to poletje? Se boste ustavili tudi v Sloveniji? Ste trenersko aktivni ali ste se od hokeja povsem odklopili?
Do začetka julija sem bil še zaposlen v klubu v Grenoblu, kjer smo zaključili mesec dni dolge fizične priprave z dvema članskima in mladinsko ekipo. Zdaj me čakajo trije tedni miru, z družino bomo šli v Franciji na morje. V Slovenijo me ne bo, preveč je bilo 'letanja' v zadnjih mesecih in smo se odločili, da bomo ostali doma.
Šele dobra dva meseca sta od vašega velikanskega podviga na Švedskem. Kako zdaj, po veliko prespanih nočeh, gledate na vse tiste tedne, ne samo na SP, tudi na tedne priprav?
Če gledam na začetek, smo zbrali skoraj povsem novo reprezentanco. Mladeniče, najstnike, ki so to ali lansko sezono igrali še v reprezentanci U-20. Vsak dan je bilo nekaj. Nekaj igralcev je zaradi poškodb odpadlo, res nismo vedeli, na koga bomo lahko računali, tu je bil še finale državnega prvenstva, … Bilo je veliko neznank. Fantom smo rekli, da gremo iz dneva v dan, da mora biti prisotna dobra volja, sproščenost, prava energija. S časoma smo začeli še bolj verjeti v mladi val in da res lahko z njimi nekaj ustvarimo. A treba je bilo narediti rez. Včasih smo se spraševali, ali sploh delamo na pravi način, ali smo se pravilno odločili. Odpadli so nekateri bolj izkušeni, a v tistem trenutku smo se odločili za druge.
Kar zadeva SP, pa še danes včasih ne morem verjeti, da smo uspeli. Večina je bila začudena, da je neverjetno, da smo obstali s tako mlado ekipo in da smo si sploh upali v ekipo vključiti toliko mladih. Na Švedskem se nisem želel pogovarjati o obstanku, poudarek je bil na tem, da iz tekme v tekmo igramo boljše. To je bilo edino, o čemer smo govorili, pa če smo zmagali ali izgubili. Tako smo rastli, fantje so začutili, da res lahko nekaj naredijo. Zadnji dve tekmi so odigrali neverjetno, tako kot je bilo treba, od prvega do zadnjega.
Pred vami je nazadnje pred 20 leti Slovenijo uspelo med elito zadržati Kariju Savolainenu, še prej Matjažu Seklju. Nato je pri isti nalogi spodletelo strategom, kot so František Vyborny, Mats Waltin, John Harrington, Matjaž Kopitar in Nik Zupančič, renomiranim trenerjem. Vam je celo uspelo ob prvem poskusu! Kako ponosni ste nase? Morate biti!
Ponosen nase? Da, mogoče je tudi to treba reči, a bolj kot nase sem ponosen na ekipo. Pa ne le na igralce, ponosen sem na trenerje, na ekonome, fizioterapevte, zdravnika, na vsakogar, ki je bil tesno povezan z nami. Vsi so skrbeli za dobro energijo. Gotovo smo preživljali tudi težke trenutke, a kar smo se dogovorili, so fantje naredili. Skupaj smo preživeli pet težkih tednov, veliko potovali, doživljali dobre in slabe trenutke … Vsaka oseba v ekipi je bila pomembna, da so fantje naredili to, kar so.
Da. Mladi so na pripravah resnično rasli iz dneva v dan, iz tedna v teden. Presenetili so me. Kar nekajkrat sem razmišljal, vav, iz njega še nekaj bo, in je z nami ostal še kakšen teden več. Prva pripravljalna tekma proti Italiji … Igralci so imeli preveč strahospoštovanja, a sem jim rekel, da znajo igrati, da naj samo igrajo in odigrali so fantastično. V strokovnem štabu smo se veseli kar malo začudeno gledali, ker so nas mlade sile tako navdušile. Na pripravah in na SP so res naredili korak naprej.
Med prvenstvom je HZS javnost obvestila o vaših zdravstvenih težavah, zaradi katerih je reprezentanco na dveh tekmah vodil vaš pomočnik Andrej Tavželj. Kaj se je z vami dogajalo?
Najprej, gotovo nisem slutil, da bi se mi to zgodilo. Po visokem porazu s Finsko, nisem bil živčen, takoj smo pozabili na rezultat, zaprli to poglavje. Ko smo prišli v hotel, sem se začel počutiti slabo, šel sem do našega zdravnika, čutil sem, da me nekaj stiska in nato sem izgubil zavest. Odpeljali so me v bolnišnico, preverili stanje srca in ostalo. Govoril sem s specialistom, ugotovili smo, da je v osnovi šlo za stres, utrujenost, posledično je prišlo kot do nekega napada na telo. Moje telo je preprosto zablokiralo, v določeni meri je pregorelo.
Tekem res nisem želel izpustiti. Prvi dan je bil res težek. Res ni bilo pametno, da bi šel v dvorano, ker sem slutil, da bi bilo samo še slabše. Spraševal sem se, če naj se v dvorano sploh še vrnem. A nato sem se odločil, da zadnje tekme proti Franciji ne morem izpustiti, hotel sem biti zraven, s fanti sem hotel zaključiti to našo pot. Takrat sem se že bolje počutil, a me je bilo vseeno malo strah, ker bi lahko med tekmo prišlo do marsičesa, a na srečo je bilo vse v redu.
Se vam je to že kdaj prej pripetilo? Kako ste se počutili po SP, ko ste se vrnili domov? Ste še dolgo okrevali ali ste se po koncu te izredno stresne situacije hitro pobrali?
Po vrnitvi v Francijo sem se pogovoril s klubskim zdravnikom v Grenoblu, ki je potrdil, da sem zdrav, a da si moram odpočiti, odklopiti glavo od hokeja, a vemo, kako težko je to storiti. Že sprememba okolja, da sem bil doma z družino … To je bilo najbolje. Kot trenerji, kot funkcionarji smo res v tem hokejskem ritmu 24 ur na dan in težko je odklopiti. Jasno mi je, da moram tudi to 'potrenirati' (nasmeh). Ko si v dvorani in v pisarni, delaš, a ko prideš domov, moraš misli usmeriti drugam in to je moja največja napaka. Hokej prinašam domov. To moram izboljšati in predvsem proste trenutke izkoristiti za kakšne druge stvari. Kaj takega se mi prej nikoli še ni zgodilo. Zdaj je sicer vse tako, kot mora biti, sem pa se veliko naučil.
Taka stvar gotovo pretrese ekipo, v to ni dvoma. Ste začutili to? Ste mogoče začutili, da je ekipa zaradi vaših težav še bolj stopila skupaj? Pogosto slabe stvari poskrbijo za večjo povezanost, večjo odločenost kolektiva.
Čutil sem, da je bil to šok za igralce. Nihče me sicer ni želel neposredno vprašati oziroma so pri tem oklevali. A pred igralce sem stopil sam. Naš odnos je temeljil na pogovorih o vseh mogočih stvareh. Ničesar nisem hotel skrivati, to bi bilo brez veze. Pojasnil sem jim, kaj se mi je zgodilo, enako kot zdaj pojasnjujem vam. Ali je bilo moje stanje zanje dodatna vzpodbuda, da so še bolj skupaj stopili, res ne vem.
Že vrsto let živite in kot trener delate v Franciji, vaša najmlajša sinova igrata za mlade francoske reprezentance. Kako so vas sprejeli v vaši drugi domovini, v deželi, katere reprezentanco ste vrgli iz elite?
Odzivi so bili mešani. V klubu so bili izredno veseli in ponosni name in na moje varovance. Veliko je bilo pozitivnega. Nekateri so bili izredno veseli, mi govorili, da smo bili boljši, da smo si zaslužili. Hkrati sem slišal, da je to sramota za francoski hokej. Še posebej, ker Slovenija ni velik hokejski narod, ker imamo izredno malo igralcev. Francozom niso toliko očitali poraza, kot so jim očitali način, na katerega so izgubili, s slabo igro, ker niso bili bojeviti. Zelo jim je bilo po drugi strani všeč, da smo dokazali, da se da, predvsem pa, da se da z mlado ekipo. Francoska zveza se je potem močno prevetrila, če smo bili mi razlog, ne vem (smeh). Predsednik hoče ogromno sprememb v delu vseh reprezentanc.
Ko zdaj gledate na celotno sezono 2024/25? Ali vam bi več pomenilo, če bi se izšlo obratno, kot se je? Da bi Slovenija naslednje leto igrala na olimpijskih igrah v Milanu, a da bi hkrati maja spet izpadla v divizijo 1A?
Ha! Najbolje bi bilo oboje (smeh), a vsega vedno ne moreš imeti. Če se ozrem v začetek moje selektorske poti, da bi mi nekdo pred dvema letoma rekel, da bomo obstali med elito, mu tega ne bi verjel. Že to, da smo se že v prvem poskusu prebili nazaj med elito, nato pa še obstali … To je praktično neverjetno, bolj popolnega scenarija ne bi mogli spisati. Ker pa nam je uspelo s tako mlado ekipo, pa je zame to še toliko bolj vredno.
Da, strinjam se, da so olimpijske igre nekaj res posebnega. Del tega turnirja sem že bil kot pomočnik in to je bilo res nekaj posebnega, čarobnega. Super bi bilo, če bi lahko šli v Milano, a hkrati verjamem, da bo nova generacija, če se bo dobro razvijala, čez štiri leta lahko spet ponovila podvig prejšnje.
V naslednji sezoni bo sledil le en vrhunec, SP elite v Švici, pred tem pa dva zbora reprezentance in nov sistem tekmovanja, nekakšna hokejska liga narodov. Vaš pogled na to novo tekmovanje? In pogled v novo sezono? Vas čaka še kaj drugega v povezavi z reprezentanco?
Ne, zaenkrat bomo imeli pozimi dva zbora, tako kot vedno. Vesel sem novega tekmovanja. Igrali bomo z istimi ekipami, rezultati bodo šteli, igrati bo treba na zmage, ker se bo napredovalo ali izpadalo iz skupin. Odlično je imeti tako motivacijo. Še vedno bom vključeval mlade, a hkrati bo bolj pomembno tudi to, da bomo imeli konkurenčno ekipo.
Zaradi novega sistema se bo hkrati lažje dogovarjati za prijateljske tekme pred SP, (naj)boljše ekipe je bilo vedno težko dobiti, nekateri niso hoteli igrati, zdaj ne bodo imeli izbire. To je res dobra stvar za države, kot je naša, ki deluje na manjši ravni.
Že prej smo omenili številne mladeniče, ki so tudi zaradi vaših odločitev dobili prve priložnosti pri članih. Koliko jih je še zadaj? Koliko novih obrazov nam boste še predstavili? Že delate širši seznam?
Gotovo sem koga spregledal, gotovo bomo videli še kakšen nov obraz ali že znanega, ki v preteklosti mogoče še ni bil dovolj mentalno zrel ali ni bil dovolj dobro fizično razvit ali pripravljen. Fizične pripravljenosti kakšnim našim igralcem izredno manjka, na SP elite je ta manjko še toliko bolj viden in v tem mora precej igralcev narediti še kar nekaj korakov naprej.
Sicer imamo več zelo zanimivih igralcev s precejšnjim potencialom, ki so zdaj stopili v članski hokej in spremljali bomo njihov razvoj. Še enkrat, ko smo na pripravah aprila mladim ponudili priložnost, je bilo to predvsem zato, ker izkušeni takrat še niso bili na voljo in – priznam – v drugačnem primeru verjetno letos nekateri mladi sploh ne bi dobili priložnosti. Nato smo od njih dobili, česar še zdaleč nismo pričakovali, bili so na boljši ravni, kot sem si mislil, da so.
Ali spremljate, kaj se v zadnjih mesecih dogaja v slovenskem hokeju? Jeseničani so izgubili glavnega sponzorja, Celjani so si nabrali velik dolg in posledično razpustili člansko ekipo. Tudi dejanje Petrola bo – kot kaže – močno zaznamovalo hokej oziroma slovenski šport na sploh. Zdi se, da se temelji hokejskega sveta vedno bolj tresejo, vedno bolj je slutiti, da bo vse razpadlo.
Vse spremljam in sem včasih zelo slabe volje. Vsem igralcem v Sloveniji bi morali omogočiti pogoje, vredne reprezentanta. Novembra so na zbor prišli igralci, ki hokej dobesedno igrajo zastonj, na treninge se vozijo več 50 kilometrov na dan, dajejo svoj denar, da igrajo. To je … Hvala njim in njihovim staršem, da to še podpirajo, ker, kakorkoli je to bizarno, so ti fantje kandidati za člansko reprezentanco. Če ali ko se bo nekega dne to končalo, ne vem, od kod bomo jemali igralce, s kom bomo poskušali vztrajati na najvišji ravni. Narediti bi se moral načrt dela, a vsi vemo: vse se konča pri financah. V Sloveniji denarja za vse športe ni dovolj, vemo, kakšno število vrhunskih športov imamo, nemogoče je financirati vse. Mogoče bi morali narediti kot Madžari, ki financirajo pet športov in vse vlagajo v te. Hokej je v tretji ali četrti kategoriji športa v Sloveniji, da je 120. šport v Sloveniji! Čakajte malo, to je izredno žalostno. Mislim, kakšni kriteriji so to!? Igrali smo na dveh olimpijskih igrah, 50 let se ni zgradila niti ena nova dvorana. Na OI je hokej šport številka ena, v Sloveniji pa nas imajo malo za … Prepuščeni smo sami sebi. Veliko odličnih rezultatov smo ustvarili, pa misliš, zdaj se bo kaj spremenilo, a se prav nič, slišiš samo slabe stvari.
Vi, ker ste v to vpeti, gotovo veste več. A vseeno, hokej brez Jesenic v Sloveniji … To se ne sme zgoditi. Jeseničane potrebujemo, imajo veliko igralcev, dobro delajo, imajo dobre rezultate. Če izgubimo Jesenice, me je posledic zelo strah. Strah me je, da bodo fantje nehali igrati. V Sloveniji imamo deset klubov, v katerih bi lahko igrali. Treba jim je pomagati. Upam, da se bodo stvari rešile.
