Dolgih 16 let je trajal monopol ljubljanskega in še pred tem blejskega ACH-ja. Dolgih 16 let se je konkurenca neuspešno trudila, da s prestola izrine ekipo, ki si je z globljo malho preprosto lahko privoščila več. V zadnjem času se ji je približal Calcit, na neki točki celo presegel ljubljanski proračun, a za zdaj so tudi Kamničani napadali neuspešno. Medtem se je dobrih 100 kilometrov proti severovzhodu naše dežele pisala neka drugačna zgodba. V mozaik so se počasi postavljali skrbno izbrani kamenčki, ki morda na prvi pogled niso bili niti približno tako bleščeči kot tisti po drugih dvoranah, jih je pa združevala močnejša vez in to se je tako zelo jasno videlo, ko je bila dokončana celotna slika.
»Šele zdaj se zavedamo, kaj smo sploh storili. Ko je bila v nedeljo tekma končana, zagotovo še nismo bili na tej točki. Zaostajaš z 2:0, na koncu dobiš serijo s 3:2, za konec to narediš še v domači dvorani, in to v petem nizu. Ni nam bilo lahko, lotile so se nas poškodbe, ampak na koncu se je vse izšlo, poplačano je bilo delo iz prejšnjih let in danes lahko rečemo, da smo premagali ACH, da smo državni prvaki, in mislim, da bo slavje trajalo še kar nekaj časa. Najbrž ni bilo veliko tistih, ki bi verjeli, da je naša ekipa – sploh tako zdesetkana – sposobna preobrniti serijo. Ampak na tretji tekmi sem jim povedal; pospravite pokale, ni še konec. Verjel sem v ekipo, vedel sem, da bodo še priložnosti. Ko smo to tretjo tekmo obrnili, so začeli verjeti tudi vsi ostali. Videli smo, da lahko s srčnostjo premagamo tudi na papirju boljšo kvaliteto na njihovi strani,« je nekaj dni po infarktni odločilni tekmi razmišljal Rok Možič, 19-letni sprejemalec, ki je bil ob Alenu Šketu glavni protagonist zgodovinskega podviga štajerskih odbojkarjev.
Če ne uživaš, nima smisla
Ni šlo gladko, pravzaprav je bilo diametralno nasprotno. Ovir, smole in v splošnem razlogov, zakaj ne, je bilo precej več od razlogov, zakaj ja. Pa se je na koncu tudi zaradi vseh tistih prvih za Mariborčane morda končalo še bolje, morda se je spisal še bolj idealen scenarij. »Po vseh poškodbah nam je res vse skupaj padlo. Želja in motivacija nista bili tam, kjer bi si želeli. Že po polfinalni tekmi, ko se je poškodoval Ahmed (Ikhbayri), na koncu smo bili na tretji tekmi brez dveh centralnih blokerjev, igral je Tit Kovačič, ki ni imel za sabo praktično nobene tekme v letošnji sezoni, potem je odpadel še Alan Košenina. Lahko bi rekli, da nesreče kar ni bilo konec. Ampak mogoče nas je to še bolj povezalo, mogoče brez tega danes ne bi bili tu, kjer smo. Še bolj smo se zbrali, bili smo še bolj povezani. Vsak, ki je stopil na parket, je dal vse od sebe. Vsak, ki je stopil na parket, je pokazal, zakaj smo tu, za kaj smo delali vso sezono in zakaj smo bili zadnji mesec vsak dan v dvorani, brez premora. Zaradi vsega tega nam je na koncu uspelo, bili smo družina in na čelu smo imeli dva očeta – Alena Šketa in Sebastijana Škorca,« je povedal Možič, ki je pri 19 letih na parketu zrel, hladnokrven in zaradi tega največkrat prva izbira za zaključek odločilnih napadalnih akcij. Ob vsem tem je v finalni seriji pokazal še liderske sposobnosti.
Nič od tega ni ravno značilno za športnika, ki se ni še niti dotaknil dvajsetih. Njegova mladost in z njo povezano prekipevanje energije sta bila očitna le ob proslavljanju dobljenih točk. »Takšen sem. Kadarkoli sem na igrišču, si želim zmage. In trdno sem prepričan, da si je vedno želim bolj od vseh. Ravno zaradi tega si v ključnih trenutkih upam prevzeti odgovornost – podaj mi žogo, jaz bom to naredil. Jasno, kakršenkoli že je moj karakter, ne gre brez ekipe, ki ti zaupa, ki v ključnih trenutkih ve, da si tega sposoben in da lahko podajalec računa nate. V takih trenutkih najbolj uživam. Šport je navsezadnje igra, in če ne uživaš v igri, potem nima smisla, da si tukaj,« si svoje lastnosti razlaga okroglih 200 centimetrov visoki sprejemalec Maribora.
Zgodi se, ampak ne v dvorani
Lastnosti, ki bi jih bolj prisodili izkušenejšim odbojkarjem ACH-ja, pa je bilo na koncu v odločilnih trenutkih očitno, da se je bolj zatresla roka zmajev. Ne le roka, pod pritiskom rezultata se je do temeljev stresla celotna hiša 17-kratnih prvakov. »Pravzaprav se je že celotno sezono videlo, da ta ekipa ni bila prava. Ni bilo prave kemije, zdelo se je, da so ekipa plačanih profesionalcev, kvalitetnih posameznikov. Že po rednem delu ni bilo pravih rezultatov, drugo mesto je za klub s takšnim proračunom zagotovo razočaranje. V finalu so se spotaknili tudi zaradi tega, ker so vodili z 2:0 in so na tisto tretjo tekmo prišli z miselnostjo, da je delo končano in da je naslov že praktično njihov. Trudili smo se, da se nismo ukvarjali z njihovimi težavami, osredotočali smo se na svojo igro, ampak dejstvo je, da je imel ACH, če bi zaigral na svoji najvišji ravni, več kot dovolj kvalitete, da nas premaga. Ni pa lahko igrati, ko si skregan s trenerjem, ko ekipa ni povezana. Jasno, prepiri so nekaj normalnega v športu. Pridejo težke tekme, težki porazi. Glave so bile vroče in hitro so se spustili v prepir in uide tudi kaj takšnega, kar ne misliš resno. Ne sme pa se to dogajati v dvorani, na očeh javnosti. Takšne stvari se rešujejo za zaprtimi vrati garderobe,« je peripetije nasprotnega tabora komentiral mladi Možič, na vprašanje o tem, ali je kdaj razmišljal tudi o odhodu v Ljubljano, pa je dodal: »Nikoli ni bilo tako trdega rivalstva, kot je recimo v nogometu. Če bi prišla dobra ponudba, bi se morda odločil tudi za odhod v Ljubljano, zakaj pa ne. Ampak moja največja želja je bila, da na koncu osvojimo naslov doma. Da se lahko veselim s svojimi prijatelji, navijači in družino. Vrniti sem moral očetu, za vse, kar je naredil za ta klub, za vse, kar sta z mamo naredila zame. In smo tu; 28 let nazaj ga je osvojil ata, pred 28 leti ga je imel Možič, zdaj ga ima spet Možič. To je res najlepša zgodba, ki se ti lahko zgodi, in takšne v moji karieri najbrž ne bo več, ne glede na to, kje bom igral. Kot sem rekel, nikoli nisem povsem odpisal možnosti, je pa bilo vsekakor lepše osvojiti naslov z Mariborom, kot ga bi bilo z ACH-jem.«
Čas je za korak naprej
Tujina ga je klicala že po koncu lanske sezone, ampak ostal je, v želji, da se poslovi z največjim mogočim darilom domačemu mestu. »Takšen je bil dogovor že pred sezono, če se bo sestavila ekipa, s katero se lahko potegujemo za naslov, bom ostal. In ni mi bilo žal, kljub poškodbam smo imeli vrhunsko zasedbo in zdaj, ko je bil ta cilj dosežen, ko vem, da sem naredil vse, kar sem lahko, zdaj je čas za korak naprej,« je še enkrat potrdil, kar je namignil že takoj po končani finalni seriji – korak naprej pomeni odhod v tujino, in preden smo se obrnili k očetu, ki poleg vloge najglasnejšega navijača skrbi tudi za ponudbe klubov na mizi svojega sina, smo o željah vprašali tudi Roka. »Vsi vemo, da se v Italiji igra najboljša odbojka. Že od samega začetka je bila moja želja, da bi enkrat, ko bom za to dovolj dober, zaigral v Italiji in da osvojim tudi italijanski naslov. Prva želja je vseeno klub, kjer bom dobil dovolj priložnosti, da se bom lahko razvijal. Pretehtali bomo vse možnosti, se pa zagotovo najbolj nagibam k Italiji,« smo slišali, ko smo ga prosili, da odmisli to malenkost, da na njegovi desni sedi oče/menedžer. In nato – naslovna zgodba.
Tukaj se je vse začelo
Klišejsko je, absolutno, ampak nič ne bi pretiravali, če bi rekli, da je bila odbojka Roku položena v zibelko. Oče Peter, Rok mu reče ata, je vrhunsko odbojko v Mariboru igral že nekaj let pred osamosvojitvijo, bil pa je tudi del prve samostojne slovenske reprezentance. Nič manj impresiven ni niti življenjepis mame Mojce, ki je zaigrala za jugoslovansko reprezentanco, z ekipo Paloma Branik pa je dolgo kraljevala na slovenskih tleh. »Maribor je bil takrat neka selekcija Slovenije. Tukaj so v tistih sezonah igrali najboljši Slovenci. Odbojka ima tukaj torej največjo tradicijo, saj so bile tako imenovane zibelke drugod, ampak v tistih časih so mladinske selekcije iz Maribora in okolice osvajale jugoslovanske naslove. Je pa bila že takrat zgodba podobna; blagajne so bile kje drugje precej bolj polne in osvojiti prvenstvo z Mariborom je bila velika stvar. Kot bi bilo včeraj, se spomnim krogov zmagoslavja okrog igrišča, podobnih krogov, kot jih je v nedeljo tukaj delal Rok. Dvorana je enaka, malo smo jo prebarvali, parket je takrat izgledal slabše. Kot bi bilo včeraj,« je vzporednice razgreto vlekel Peter Možič, ki je tudi po končani igralski karieri ostal pomemben steber mariborske odbojke, finalno serijo pa je pospremil tudi kot uradni napovedovalec v kultni Dvorani Tabor. »Mirili so me v teh dneh, sploh, ko se je zgodila ta peta tekma. Rekli so mi, naj bom spiker, naj ne kažem preveč čustev. Mogoče sem bil res kdaj preveč očiten, domač napovedovalec pač izkoristi priložnost, da govori marsikaj. Dokler sodnik ne zapiska, seveda. In s tako idejo sem šel v peto tekmo, da bo tokrat drugače, da se ne bo slišalo, da sem spiker Maribora. Si predstavljate? Po prvem nizu mi je bilo že žal, da nisem malo bolj podivjal, ko je bila priložnost, mogoče bi pa pomagal žogi čez mrežo,« je z nasmehom razložil Peter in v nadaljevanju pojasnil, da velikokrat s svojimi komentarji želi tudi povsem taktično pomagati sinu in njegovim soigralcem: »Tu in tam dodam kakšno malenkost, spomnim jih, kako kdo od nasprotnikov praviloma odigra v podobnih situacijah. Cafuto (Miha) spomnim, kako mora dvigniti komolec, ker ga včasih, ko psihično pade, spusti prenizko. Sliši se kot obveščanje gledalcev, v resnici pa ima še ta dodaten namen.«
Plakat, ki je povedal vse
Odbojka je bila položena v zibelko, absolutno, ampak v otroštvu je bilo zanimivega še marsikaj drugega. Pot do odbojkarskega uspeha je bila proces, tako za Maribor kot za Roka. »Ta naslov smo si dobesedno prigarali. Vsa ta leta, odkar smo začeli z Rokom. Iz telovadnice v telovadnico. Klical sem ljudi, da so odklepali vrata, v soboto, v nedeljo. Da smo malo povadili servis, da smo si malo podajali. Morda pa kdaj napišem knjigo o vseh teh urah, ki smo jih vložili. Ampak to je stvar, ki naredi razliko; nekdo v ključnih trenutkih pošlje žogo točno tja, kjer mora biti, nekdo pa jo pošlje meter stran. In ta meter pomeni ključno razliko, ko je treba zaključiti nevaren napad,« je o izkušnjah povedal Peter Možič in dodal, da Roka nikoli ni silil v odbojko: »Vedno je imel odprte možnosti in preizkusil je cel kup stvari. Bila je atletika, bila je gimnastika, vse to je dobro za koordinacijo. Kot vsakemu Mariborčanu seveda ni šlo mimo nogometa, vmes so bili v igri tudi smučarski skoki in košarka. Od tu vsa njegova tekmovalnost. Ampak v petem razredu osnovne šole je moral opisati poklic, ki bi ga v življenju rad opravljal; pri babici v Selnici ob Dravi, kjer so še vedno ta naša odbojkarska igrišča, visi tudi plakat, na katerem je Rok opisal, kako bo postal najboljši odbojkar, kako bo sprejemal, kako bo podajal. Na fotografiji je pripet celo Alen Šket.« Šket in Možič odhajata in Maribor bo moral pred sezono, v kateri bodo igrali tudi ligo prvakov, kocke sestavljati znova. Starejši Možič pravi, da ob tem uspehu ostaja ideja o močnejšem klubu v štajerski prestolnici, s klubom želijo povezati celotno mesto, računajo na večjo pomoč občine. »Proračun ne bo primerljiv s Calcitovim ali ACH-jevim, še vedno pa imamo veliko domačih igralcev. Za prihodnost me ne skrbi, danes sem že imel trening s selekcijo do 11 let in točno vem, kdo bo nadomestil te fante. Hkrati pa smo v Mariboru, kot sem rekel, tu je tradicija in tu ni težav napolniti dvorane, če kažeš to, kar smo kazali letos,« je zavzeto razmišljal o prihodnji sezoni Peter Možič.
Iskanje primerne zgodbe
Ko smo očeta oziroma menedžerja za konec vprašali, ali so ponudbe na mizi pod nadzorom, se je hitro iztegnil po telefon. »Najbrž je kaj prišlo tudi v času, ko smo se pogovarjali. Povem vam takole, prej bi naštel italijanske klube, ki nas niso kontaktirali, kot pa tiste, ki so že pristopili. Ne bojim se, da ne bi našli, moramo pa najti primerno zgodbo, da ne skočimo prehitro v prevelike čevlje. Po drugi strani nima smisla hoditi nekam, kjer se borijo za obstanek. Naslednja zgodba je biti prvak Italije, pa morda Rusije in tako dalje. Moramo vedeti, kako poznajo, kako cenijo Roka in kakšni so njihovi načrti z njim,« je načrte za prihodnjo sezono razložil 'ata'. In načrti so veliki – za Roka in za Maribor. Če gre soditi po srčnosti, ki so jo na parketu prejšnji teden kazali aktualni prvaki, če gre soditi po predanosti, ki jo je tudi v našem pogovoru kazal dvojec Možičev, bi bilo neumno, če bi rekli, da so preveliki.
