Natanko mesec dni je minilo od poraza in neuspeha slovenske reprezentance v polfinalu z Grčijo, ki je Slovenijo stala mesta v tako želeni svetovni ligi. Kako zdaj gledate na celotno dogajanje?
Vtisi so še vedno zelo močni. Seveda niso najlepši, toda skušam se prepričati, da življenje sestoji iz zmag in porazov. Zmag je bilo veliko, zdaj je tudi kakšen poraz več. Ni lahko, nedvomno bi si želel, da bi se končalo drugače.
Kaj se je dogajalo in zgodilo, da je reprezentanca po seriji zmag klonila na predzadnji oviri, v najpomembnejšem trenutku?
Po uspešno končanih kvalifikacijah za EP, kjer je bilo prav tako pestro, smo pokazali, da znamo igrati odbojko. Ne smemo pozabiti, da smo premagali Poljake, ki naskakujejo zlato na svetovnem prvenstvu. Zmagali smo na petih tekmah od šestih in izpolnili svoj cilj. S tem smo mirno začeli igrati v evropski ligi. Junij je bil mesec, ko sem kot trener najbolj užival v reprezentanci. Delovalo je, kot je moralo, ekipa je napredovala. Res je, da so bili nasprotniki nekoliko slabši in smo igrali z mladimi in neizkušenimi igralci, a smo kljub temu gladko zmagovali. Načrt je bil, da izkušene igralce, ki so bili na dopustu, postopoma vrnemo v formo pred odločilnimi tekmami, in to nam je dobro uspevalo. Vse do tistega vikenda, ko smo igrali z Makedonijo. Takrat se je začelo rušiti, seveda pa nismo vedeli, da bo to vodilo do takšnih razsežnosti. Najprej si je Jani Kovačič zlomil prst, vendar nismo želeli delati panike. Na ogrevanju za tekmo z Makedonijo se je poškodoval Ropret. Po tekmi z Makedonijo je obležal še Uroš Pavlović, ki sploh ni potoval z nami v Grčijo. Nobena skrivnost ni, da je s priprav odpotoval Danijel Koncilja, ki ima hudo bolnega očeta, zato je želel z njim preživeti čim več časa in se nam je pridružil večer pred odhodom v Grčijo. Poškodovala sta se še Jan Pokeršnik, ki ga več nismo imeli na voljo, in tudi Jan Klobučar, ki se je poškodoval večer pred odhodom v Grčijo. Vsak dan smo se srečevali z novimi izzivi in iskali rešitve, vendar nismo več uspeli sestaviti kakovostnega treninga. Od 13 igralcev v kadru jih je bilo nekaj dni pred obračunom z Grčijo naenkrat na voljo le 7–8, ki so lahko trenirali. To v ekipo prinese nemir, kar se je na koncu tudi poznalo. To so objektivni razlogi za poraz, kljub temu pa ne iščem izgovorov.
ODLOČITEV JE MORALA BITI TAKŠNA
Najlažje bi bilo povesiti glavo in kazati s prsti na krivce. Ne želim opravičevati ali se celo sramovati svojih visokih ambicij, ki mi jih nekateri očitajo.
Vam je bilo ob vseh poškodbah žal, da zaradi odpovedi niste mogli računati na dva izjemno izkušena odbojkarja, Alena Pajenka in Dejana Vinčića?
Za oba mi je žal. Vinčić mi je sam dejal, da to poletje ne bo več igral za reprezentanco, ker misli, da bi si zaslužil več priložnosti. S strokovnim vodstvom smo menili, da ni tako. Rekel sem mu, da je evropska liga dolga in da bodo imeli vsi igralci veliko priložnosti za dokazovanje. To je bila njegova odločitev, ki pa niti zanj niti za nas ni bila lahka. O zadevi s Pajenkom je bilo že veliko izrečenega, odločitev je v tistem trenutku morala biti takšna.
Prav zadeva Pajenk je dvignila veliko prahu tako med igralci kot v javnosti. Lahko pojasnite, kaj se je dogajalo v ozadju?
Res je, da mi je Alen v začetku aprila povedal, da se bo na ta datum udeležil poroke, in me vprašal, če je to izvedljivo. Povedal sem mu, da je vse odvisno od položaja, v katerem se bomo nahajali v kvalifikacijah za EP, ali si bomo to lahko privoščili. Dejstvo je, da takrat nismo vedeli, da ne bomo več mogli računati na izkušena blokerja Mateja Vidiča in Matevža Kamnika in da bo bera točk s prvega turnirja na Poljskem takšna, da nam ne bo zagotavljala napredovanja. V tednu pred turnirjem v Ljubljani sva se usedla in povedal sem mu, da ne more oditi, ker ga več kot potrebujemo. Rekel je, da bi lahko igral v petek in soboto, v nedeljo ne. Tega nisem mogel sprejeti, zato sem se odločil, da ga več ne uvrstim v reprezentanco. Seveda ostali fantje niso bili zadovoljni, bili so jezni, to je bilo vidno.
NE ŽELIM SE SRAMOVATI SVOJIH AMBICIJ
Reprezentanca še nima tiste kakovosti, da bi lahko za šalo zmagovala. Tako tehnično kot taktično še ni tam, kjer bi lahko bila, pa tudi, kar je več kot očitno, psihološko ni dovolj zrela.
Praktično vse leto je bilo podrejeno enemu cilju: uvrstitvi v svetovno ligo, ki ste si ga želeli tako vi kot tudi vodstvo OZS, ki je vse gradilo okrog tega cilja. Kakšni so bili odzivi na neuspeh vodstva OZS?
Vsi smo vse gradili okrog uvrstitve v svetovno ligo, od fantov, strokovnega vodstva pa do zveze, ki nam je omogočila zelo dobre pogoje za delo. Takoj po tekmi z Grčijo smo imeli v garderobi krajši sestanek, toda razočaranje je bilo ogromno, vsem nam je bilo težko. Hitro sem šel na dopust in veliko komunikacije ni bilo. Potrebovali smo kakšen teden ali dva, da se oddaljimo od tega. Pogovori so v zadnjih dneh spet stekli.
Po koncu tega cikla je vaša pogodba na mestu selektorja potekla. Nobena skrivnost ni, da je vprašanje, ali vas bomo tudi v prihodnje še videli v tej vlogi, eno najbolj vročih.
Res je, čeprav se iz cikla v cikel podaljšuje. Že na začetku pa je bila želja obojestranska, da sodelujemo dolgoročno.
Torej je vaša želja, da ostanete selektor?
Željo imam in pri večini fantov imam veliko podporo. Kar je najpomembnejše: ljudje, ki delamo za to reprezentanco, nismo obupali. Najlažje bi bilo povesiti glavo in kazati s prsti na krivce. Ne želim opravičevati ali se celo sramovati svojih visokih ambicij, ki mi jih nekateri očitajo. Tudi ljudje, ki delajo z menoj, morajo imeti visoke cilje in ambicije. Moji cilji so vedno malenkost višji, kot jih ekipa lahko realno doseže, in to je edino, kar te lahko žene naprej. Seveda so na tej poti padci, nikomur se še ni zgodilo, da bi bil uspešen in da bi pri tem vse potekalo gladko.
JASNO JE, KAM PES TACO MOLI
Hitro so se oglasili tudi kritiki, nekateri so zahtevali zamenjavo na mestu selektorja. Kako ste se odzvali?
Nekatere kritike po neuspehu v evropski ligi so bile povsem na mestu, in to je dejstvo. Od tega ne moremo bežati in iskati opravičil, razen tistih objektivnih zadev, ki sem jih prej naštel. Res pa je, da je najlažje po enem letu zamenjati selektorja, kar je redna praksa v Sloveniji. To se lahko nadaljuje, a ne vem, kaj bomo s tem rešili. Ne moremo pričakovati drugačnih rezultatov, početi pa enako, kot se je počelo zadnjih nekaj let. Temu se reče norost! Za spremembe je potreben čas in v naši reprezentanci je do dobrih sprememb že prišlo in z njimi bomo nadaljevali. Že ob svojem nastopu sem rekel, da želim delovati na dolgi rok, kar je normalna praksa v tujini. Fujsa zelo spoštujem kot nekdanjega igralca, vendar je iz njegovih izjav jasno, kam pes moli taco. Prav njegovo delo v klubu je dokaz postopnega grajenja ekipe. Zadnjih šest, sedem let je gradil ekipo za finale DP, imel ekipe, konkurenčne za finale, tudi v prejšnjih sezonah, uspelo pa mu je šele letos. Vmes pa sam najbolje ve, da je bilo kar nekaj bolečih porazov, ki so njegovi ekipi onemogočili preboj v finale DP in pokalnega tekmovanja. Za doseganje ciljev je potreben čas.
Ne moremo pričakovati drugačnih rezultatov, početi pa enako, kot se je počelo zadnjih nekaj let. Temu se reče norost!
Poznam slovensko miselnost in vem, da je bilo veliko kritik zlonamernih. To, da so uperjene proti meni, me ne skrbi, je pa žalostno, da so nekateri zelo primitivno zmerjali fante. Tiste, ki so v svojih karierah dosegli veliko več kot oni. Želim si, da bi ti ljudje svoje kritike in razočaranje izrazili nekoliko bolj dostojno in gosposko, a Slovenci se v tem še nismo izkazali. Tudi tukaj poskuša biti ta reprezentanca drugačna, bolj odrasla in svetovljanska. Vem, da je moja opozicija, odkar sem na tem položaju, zelo močna. Tega sem se zavedal, že ko sem začel svojo igralsko-trenersko kariero pri Kropi. Bil sem v treh klubih in z vsemi igral v finalu, zato je bil marsikdo prikrajšan za kakšno finale DP, pokal, kolajno in zmago.
Rdeča nit večine kritik je bila, da že dolgo opevana reprezentanca ni nikoli dosegla uspehov, ki so jih mnogi napovedovali.
Res je, hkrati se je v tej generaciji zamenjalo ogromno selektorjev in fantje so imeli zelo malo časa, da delajo z njimi. Nisem tisti, ki bo odločil, ali bom še naprej selektor. Želim si, izziva se nisem ustrašil, čeprav ni bilo lahko. Reprezentanca še nima tiste kakovosti, da bi lahko za šalo zmagovala. Tako tehnično kot taktično še ni tam, kjer bi lahko bila, pa tudi, kar je več kot očitno, psihološko ni dovolj zrela. To ni kritika fantov, to je realnost, ki se je vsi zavedamo. Za te stvari bo treba še ogromno narediti. Motivacija za delo in iskanje novih rešitev je visoka in želimo si novih izzivov.
DOBILI SMO ŠIRINO IN KILOMETRINO
Kaj pa bi vendarle izpostavili kot najbolj pozitivno stvar tega poletja?
Skupaj smo preživeli dolgo, naporno poletje, kar je predpogoj, če želiš kdaj nastopati v svetovni ligi. Počitka ni, to je naša služba. Ob vsem tem, kar se je zgodilo, me navdušuje to, da imamo kar nekaj novih obrazov, ki lahko tej reprezentanci še kako pomagajo. Tu je Koncilja, ki je letos sploh prvič začel v prvi postavi, pa vsi vemo, kaj je pokazal. Dobili smo Pavlovića, ki ga ni bilo na odbojkarskem zemljevidu, razen klubskem. Če dodamo še Matijo Jereba, ki vso sezono ni igral, a je pokazal, da je iz pravega testa. Dokazali so se še Pokeršnik, Planinc, Klobučar in Kovačič, Mijatović. Če nadaljujem: Tonček Štern je prvič zaigral v dresu reprezentance proti Makedoniji in bil igralec tekme. Jan Kozamernik, ki še nikoli ni opravil treninga za člansko reprezentanco, nam je v najtežjih trenutkih, ko pred Grčijo nismo imeli blokerjev, veliko pomagal. Dobili smo širino in fantje so v evropski ligi, ki se sicer ni končala po naših željah, dobili prepotrebne kilometre.
Poznam slovensko miselnost in vem, da je bilo veliko kritik zlonamernih. To, da so uperjene proti meni, me ne skrbi, je pa žalostno, da so nekateri zelo primitivno zmerjali fante.
Če se še nekoliko dotakneva prej omenjene psihologije, kjer veliko slovenskih ekip, pa ne le odbojkarskih, v ključnih trenutkih poklekne. Kako lahko, če sploh, odpravimo to težavo?
Dejstvo je, da bomo morali pred naslednjim ciklom priprav še veliko delati in poiskati pomoč. Tudi ta vidik odbojke bomo morali nekako umestiti v naš že tako poln urnik.
Pa se vam zdi, da je pomoč psihologa v športu pri nas še vedno tabu?
Mislim, da je. Ko pogovor zaide na to temo, ljudje najprej zavijejo z očmi. Zavedati se moramo, da tudi najboljši športniki, tudi najbolj inteligentni, čustveno zreli in dorasli izzivom potrebujejo pomoč. To nima nobene povezave z intelektom, to je povsem običajna praksa v športu in tega se ne smemo sramovati.
Z RAMEN MI JE PADLO VELIKO BREME
Za vami je izredno stresno leto, od celotnega dogajanja pri ACH Volleyju in nič kaj prijetne finančnega položaja do šokantnega poraza z Grki. Česa ste se v tem obdobju naučili?
Lahko bi začel s prihodom v ACH, ki je vrhunski klub z visokimi ambicijami, na žalost pa smo se že od vsega začetka borili z zadevami, ki so prišle na dan šele zdaj. V lanskem letu sem imel v ekipi kup tujcev, vsi pa vemo, kaj je njihov cilj v ekipi s takšnim renomejem – zaslužiti in čim bolje odigrati v ligi prvakov. Že pri plačilu se je lani novembra zataknilo. Te težave so se poglabljale, sproti pa smo jih skušali reševati skupaj z vodstvom, ki je zdaj pokazalo veliko motivacije in odločnosti, da vse reši. Dve leti sta bili res težki ne le zame, temveč za vse, ki so bili povezani s klubom, in verjetno se še zdaj ne zavedam, kakšna učna ura je bila to. Če bi me kdo vprašal, ali bi šel še enkrat skozi vse to, bi šel. To moraš doživeti, da sploh veš, kaj to pomeni.
Fujsa zelo spoštujem kot nekdanjega igralca, vendar je iz njegovih izjav jasno, kam pes moli taco.
S kakšnimi občutki ste se torej poslovili od oranžnih zmajev?
Po eni strani je bilo težko zaradi vsega vloženega truda v klub in kolektiv, po drugi strani pa mi je z ramen padlo veliko breme. To je treba priznati in to je bilo tudi videti, čeprav mi je, in tega se zavedam, ACH ponudil veliko, verjetno tudi možnost vodenja reprezentance. Želim si, da bi se klub vrnil tja ali pa vsaj blizu, kjer je nekoč že bil. Vodstvu, novemu trenerju in ekipi želim veliko uspeha.
In vaša klubska prihodnost?
Za zdaj nisem podpisal še nobene pogodbe. Je bilo pa tudi na tem področju pestro poletje. Nobena skrivnost ni, da sem se pogovarjal s Posojilnico Dob, ni skrivnost, da sem bil tik pred podpisom pogodbe s francoskim Beauvaisom, pa se na koncu nisem odločil za to. Pogovarjal sem se tudi s klubi v prvi italijanski ligi, ki so vse poletje čakali, ali bodo sploh še delovali ali ne. Ravno zaradi tega sem se odločil, da v takšne klube ne grem. Zdaj počivam in čakam, šel bom na Poljsko na svetovno prvenstvo.
SVETA TROJICA: BRAZILIJA, RUSIJA, SRBIJA
Na najvišjih mestih pričakujem Brazilce, Ruse in Srbe. Ne smemo odpisati niti Američanov, ki so zmagovalci svetovne lige, čeprav dvomim, da se lahko borijo za zlato. Glede na njihovo mlado ekipo je njihov realni domet polfinale.
Odkar ste prevzeli trenersko delo na najvišji ravni ste večkrat poudarili, da je družina tista, ki večkrat potegne kratko. Je bilo to v zadnjem letu še bolj občutno?
Hčerka, ki je stara osem let, to res že nekoliko bolj čustveno dojema, čeprav skušam vse skupaj prikazati kot normalen del življenja, kar tudi je. Žena si želi, da bi njenemu možu vedno uspevalo, tudi ona je poslovna ženska in ve, da ne gre vedno vse po željah. Če pa se tu upogneš in poklekneš, potem je to to. Mlajši Ožbej se, ne glede na šport, naj bo to košarka, hokej ali nogomet, igra, da je ACH, slovenska reprezentanca, Gasparini, Šket, Pajenk...
In za konec še beseda ali dve o favoritih na bližajočem se svetovnem prvenstvu. So lahko Poljaki kos izjemnim pričakovanjem pred domačimi navijači in kdo se bo po vašem mnenju boril za zlato?
Poljaki odkrito ciljajo na zlato, mislim pa, da jim bo zelo težko. Če bo Michal Kubiak igral, imajo možnosti, v nasprotnem primeru pa bodo težko kot nalogi. Sicer pa na najvišjih mestih pričakujem Brazilce, Ruse in Srbe. Ne smemo odpisati niti Američanov, ki so zmagovalci svetovne lige, čeprav dvomim, da se lahko borijo za zlato. Glede na njihovo mlado ekipo je njihov realni domet polfinale. Dvomim, da lahko grejo Italijani do vrha, ne smemo pozabiti niti na Bolgare. Krog favoritov je torej širok, tako kot v svetovni ligi lahko pride do presenečenja.
