Ekipa
© 2025 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
22. 03. 2025 · 05:00
Deli članek:

Tadej Pogačar na nov zmenek z zgodovino, poskušal bo streti enega najtrših orehov

Profimedia

Milano–Sanremo je ena vse redkejših pomembnejših dirk, ki je ne boste našli na njegovem »palmares«, seznamu zmag. Ne skriva, da mu že pošteno kravžlja živce. La Classicissima za Tadeja Pogačarja (p)ostaja ena izmed prioritet. Danes bo vnovič poskusil rešiti to do zdaj nerešljivo uganko.

Kliše MSR, da je ta »spomenik najlažje končati, a najtežje osvojiti«, velja tudi za prvega kolesarja sveta. Pogačar ne skriva, da ga zdaj že pošteno srbi. MSR je iz leta v leto višje na seznamu prioritet. Prioriteta, ki postaja obsesija. »Ta me bo spravila v grob, ta me bo spravila ob pamet. Tako blizu sem, a hkrati tako daleč, da je to neverjetno,« je dejal pred meseci v enem izmed podkastov.

Rezultatska krivulja v festivalskem Sanremu je sicer vseskozi zasukana navzgor. Pogačarjeve uvrstitve na prvem spomeniku sezone so kot odštevanje zadnjih sekund pred vstopom v novo leto. Dvanajst … Pet, štiri, tri ... Toda zagotovila, da bo nekoč prišla tudi enka, v primerjavi z novim letom tu žal ni. Lani je bil še enkrat več zelo blizu, a hkrati zelo daleč. »Če bi mi ponudili tretje mesto pred začetkom sezone ali startom dirke, bi verjetno rekel 'okej, kul'. Zdaj pa nisem najbolj zadovoljen. Upam, da prihodnje leto ne bom drugi. Vem, da zveni pohlepno, a si res želim zmagati na tej dirki in ne bom srečen z drugim mestom,« je razlagal pred letom dni v Sanremu.

POGAČAR NA MILANO-SANREMO
Leto 2024: 3. mesto (1. Jasper Philipsen)
Leto 2023: 4. mesto (1. Mathieu van der Poel)
Leto 2022: 5. mesto (1. Matej Mohorič)
Leto 2021: – (1. Jasper Stuyven)
Leto 2020: 12. mesto (1. Wout van Aert)

V soboto sledi nov poskus reševanja te zapletene uganke. Na start v mestece Pavia, ki se nahaja kakšnih 35 kilometrov južno od Milana, prihaja na krilih zmage na Strade Bianche. A bele ceste so terjale davek, v Toskani je pustil tudi nekaj kože in krvi. »Že prejšnji ponedeljek sem bil na kolesu za nekaj lahkih treningov. Seveda sem bil malce potolčen, ampak zdaj se na srečo počutim bolje.«

NAZADNJE BEPPE SARRONI LETA 1983
Čaka ga in čaka jih dolg dan v sedlu. To je najdaljša klasika, v kateri pa je vse tisto bistveno stlačeno v zadnjih 30 kilometrov. Po dolg(očasn)i predigri bo v vedno razburljivem zaključku pogled uprt tudi oziroma predvsem v Pogačarja, ki bo vnovič dirkal s tarčo na hrbtu. Sam(i) proti vsem. Vsak ve, da bo nekaj poskusil, zato je vsak na to pripravljen.

Ni jih malo, ki menijo, da zna biti Milano-Sanremo zaradi tega za Pogačarja celo trši oreh kot Pariz–Roubaix. Tu sta taktika in pretkanost enako pomembna, če ne celo pomembnejša od surove moči in naravnega talenta.

To je najdaljša klasika, v kateri pa je vse tisto bistveno stlačeno v zadnjih 30 kilometrov.

Pri Emiratih se seveda zavedajo, da ima Pogačar malo možnosti za zmago v sprintu na Via Roma. Po šestih urah dirkanja je še vedno med najhitrejšimi, toda bržkone ni hitrejši od Jasperja Philipsena, Mathieua van der Poela, Madsa Pedersena, Michaela Matthewsa in/ali Filippa Ganne. Vsaj ne od vseh njih v istem sprintu.

Njegov problem je, da tudi njegovi tekmeci poznajo njegovo slabost in so jo pripravljeni uporabiti proti njemu. Tudi zgodovina ni na njegovi strani. Na Via Roma so v 116-letni zgodovini dirke le petkrat slavili kolesarji v mavrični majici svetovnega prvaka. Nazadnje Beppe Saronni, ki je danes svetovalec Emiratov, davnega leta 1983.

TO JE ČAR DIRKE
Strategija s Pogačarjevega zornega kota se zdi jasna. Dirko s pomočjo ekipe narediti kar se da težko, potem pa Cipresso prevoziti v manj kot devetih minutah in dodobra razredčiti glavnino. Vsaj takšen je bil bojni plan lani, ki pa jim ga ni uspelo prenesti v prakso. Pogačar je lani po poročanju La Gazzetta dello Sport s Cipresso opravil v 9 minutah in 35 sekundah. Načrt se je zaradi pomanjkanja kolesarjev »sfižil«, Poggio pa je prekratek in premalo strm, da bi se otresel tistih najbolj trdoživih sprinterjev.

Letos Emirati prihajajo z na papirju morda še močnejšo ekipo. Domen Novak, Isaac del Toro, ki je dobil sredino klasiko Milano-Toirno, in Tim Wellens so bili tu že lani, letos pa se jim bodo pridružili še Nils Politt, Vegard Stake Laengen in Jhonatan Narvaez. Ekvadorec, ki je lani v prvi etapi Gira Pogačarju prizadejal enega redkih porazov, bi lahko bil as iz rokava.

Ob letu osorej je načrt spet iti pod Matxinovo magično mejo devetih minut, s čimer bi dodobra popravil rekord (9:19) iz leta 1996. Zadnjič, ko je odločilni napad prišel že na Cipressi. Vse od takrat je odločal Poggio, spust z njega ali ciljni sprint.

Ne bomo zapisali misija nemogoče, a da bi se ponovilo leto 1996 je težko verjetno. Tudi zato nekateri menijo, da bi moral strelivo (in moštvene kolege) varčevati za Poggio in tam sprožiti en ali dva termonuklearna napada. Lepota Milano–San Remo je prav v tem, da se lahko odloči na toliko različnih načinov. Veliko kolesarjev začne misliti, da imajo možnosti za zmago in jih v teoriji tudi imajo. »Sanremo je daleč najbolj nepredvidljiva dirka na svetu, lahko jo zmaga najširši krog kolesarjev, od popolnih 'outsiderjev' do največjih zvezd,« pravi Martin Hvastija, ki je med tistimi, ki menijo, da morajo Emirati dirko narediti čim težjo. »Če želijo dobiti dirko, jo morajo narediti težko. To pomeni, da mora ekipa 100-odstotno opraviti svoje delo na obeh klancih pred finalom v Sanremu.«

ŽIV DOLGČAS IN NAJBOLJ RAZBURLJIVIH POL URE SEZONE
Milano–Sanremo je kot že rečeno dirka, sestavljena iz dveh delov. Skoraj šest ur dolgega uvoda, ko se ne zgodi praktično nič. Živ dolgčas, ko je težko ostati buden. Tako tistim na kolesu kot onim pred televizijskimi sprejemniki. In potem sledi zadnje pol ure, ko se zgodi – vse. Ni jih malo, ki bodo zatrdili, da je to najbolj razburljivih 30 minut v sezoni. Trije Capi (Mele, Cervo, Berta) označujejo začetek konca, potem pa sledita ikonska klančka Cipressa (5,6 km/4,1 %) in Poggio (3,7 km/3,7 %). Crescendo dirke je prav teh nekaj minut na Poggiu.

Tam bosta, če bo vse potekalo po predvidljivem scenariju, v središču pozornosti Pogačar in Mathieu van der Poel , ki sta si razdelila sedem od zadnjih osmih spomenikov. Edini, ki je prekinil ta dualizem, je bil lani prav v Sanremu Jasper Philipsen, toda velik del zaslug za njegovo zmago je šlo tudi moštvenemu kolegu van der Poelu. Naveza Philipsen-van der Poel je za tovrstne dirke kot John Stockton in Karl Malone, ki sta v zgodovino košarke šla kot ena najbolj učinkovitih kombinacij. A Philipsen je v zaključku sredine preizkušnje Nokere Koerse grdo padel in bo na start prišel načetega telesa. »Padec je seveda močno vplival na moje telo. Z veliko odrgninami in nekaj šivi ne bo lahko, a želim poskusiti. In če se v zaključku ne bom počutil odlično, bom seveda podpiral ekipo,« je dejal branilec zmage. Van der Poel je tu slavil pred dvema letoma, zdaj pa bo skušal vnovič ujeti Pogačarja po številu osvojenih spomenikov. Pogačar  van der Poel 7:6. »Moral bom biti na 110 odstotkih, če želim premagati Pogačarja,« pravi Nizozemec, a v isti sapi dodaja: »Nisva samo jaz in Pogačar.« Sam je "od ostalega sveta" omenil Pippa Ganno, Top Ganna je bil na Tirreno-Adriatico videti odlično. 

FAVORITI
∗∗∗ Tadej Pogačar, Mathieu van der Poel
∗∗ Mads Pedersen, Filippo Ganna, Michael Matthews
Tom Pidcock, Matej Mohorič, Jonathan Milan, Maxim Van Gils, Olav Kooij

Ni Pogačar edini, ki mu MSR para živce. O zmagi na Via Roma sanja tudi njegov dobri prijatelj in monaški sosed Michael Matthews. »Večkrat, kot bi si mislili,« pravi Bling. Tudi on je bil že večkrat blizu. V sedmih nastopih je šestkrat končal med top 10 in pri tem trikrat na stopničkah. Razočaranje po lanskem drugem mestu je bilo očitno. Tako blizu, a …

Štirje kolesarji so v zadnjih treh izvedbah vedno končali v top 10: Pogačar, Matej Mohorič, van der Poel in Mads Pedersen. Slednji je na Pariz–Nica prikazal zavidljivo pripravljenost, tudi nad morebitnimi deževnimi kapljami pa se ne bo pritoževal. Danec je namreč leta 2019 osvojil naslov svetovnega prvaka v tisti povodnji v Walesu.

Mohoričev adut je po drugi strani spust. Spust s Poggia bi lahko prevozil z zavezanimi očmi. Leta 2022 si je prav na spustu privozil odločilno prednost. Bil je to vratolomen spust. Spust, ki bu mu morali prilepiti oznako 18+. Samo za odrasle. Ne poskušajte tega doma. Šel je do roba in čezenj. A na Via Roma je pripeljal sam, z nekaj sekundami prednosti pred zasledovalci. Za eno najsijajnejših poglavij v Mohopediji. Tudi tokrat sodi vsaj v širši krog favoritov, pa čeprav se mu zaradi bolezni začetek sezone ni izšel po načrtih.

Domačini svoje upe polagajo v že omenjenega Ganno in Jonathana Milana, ambiciozne načrte ima kot vedno tudi brezkompromisni Tom Pidcock, ki je na Strade Bianche edini sledil Pogačarju ...

A v soboto popoldne bodo oči uprte predvsem v 26-letnega Slovenca, ki bo poskušal razrešiti zanj eno najtežjih preostalih ugank. Lahko jo bo razrešil že v soboto, lahko je ne bo nikoli. In prav to je morda najlepši čar tega spomenika.

Profimedia
Pogačar je bil lani na Via Roma še enkrat več zelo blizu, a hkrati zelo daleč.