Januarja dopolnil 16 let. Član ljubljanskega kluba KD Rajd obiskuje prvi letnik Gimnazije Šentvid, kjer kot dijak športnega razreda uživa polno razumevanje in podporo učiteljev. Prve mednarodne tekme se je udeležil pri rosnih devetih letih in vse odtlej je BMX nepogrešljiv del njegovega vsakdana.
Jaka, pandemija koronavirusa že drugo leto močno kroji naša življenja. Kako jo občutite vi?
Korona je v veliki meri uničila moje priprave. Celotni treningi v tujini so se mi ustavili, z izjemo Dunaja. Treniram predvsem v Sloveniji, ko je mogoče, pa skočim do avstrijske prestolnice k svojemu trenerju. Tekmovanj sicer ni, tudi napovedanih jih ni veliko. Zelo slabo kaže glede na stanje v Evropi. Ravnokar smo morali odpovedati desetdnevni trening v Španiji.
Kako potekajo treningi?
Od ponedeljka do petka treniram zjutraj pred šolo. S trenerjem sva na zvezi kar prek aplikacije WhatsApp; pol ure, 45 minut. Naredim vaje za moč, saj imam v sobi uteži. Potem grem ponavadi popoldne kar na kolo, ob ponedeljkih in petkih pa še v fitnes ali pa na plezanje. Je kar pestro. Poskušam čim več trenirati, to mi je v velik užitek.
S katerimi trenerji sodelujete?
Kondicijski trener je Gašper Kristan, kar zadeva BMX, pa Senad Grošič. On je tisti, ki ve vse o BMX-u! V teh časih z njim sodelujem tako, da mi daje navodila, kaj moram delati. Poskušam se čim več snemati, on pa posnetke analizira in mi pove, kaj lahko izboljšam oziroma popravim. Enkrat na mesec pa sva vsekakor skupaj – ali on pri meni v Tržiču ali pa jaz pri njem na Dunaju. To sta moja edina trenerja in z obema sem super zadovoljen.
Kje trenirate v Sloveniji?
Samo v Tržiču. Tam imamo zdaj primeren park za napredovanje. Seveda bi bilo fino, če bi bile ves čas neke spremembe, a trenutno to ni možno, tako da moji treningi potekajo samo v dvorani v Tržiču. Upam pa, da se bo počasi že dalo »furati« na kakšnih »dirtih« zunaj.
Kako ste sploh pristali v 'freestylu'?
Najprej sem skejtal. Potem pa sem enkrat v parku videl mojega trenerja smučanja na BMX-u in bilo mi je zelo všeč. Očeta sem prepričal, da mi je kupil kolo, in tako se je začelo.
Bi lahko malce opisali discipline 'freestyla'? Za tiste, ki vašega športa ne poznajo najbolje…
Discipline se ločijo na 'street', 'dirt' in 'park'. 'Park' in 'dirt' sta si do neke mere enaka, razlika je samo v materialu. 'Street' pa je izvajanje trikov na ulici. To so tri glavne discipline freestyla. Na tekmovanjih izvajamo različne trike v časovno omejenem 'runu', kjer ocenjujejo težavnost trika, izvedbo, uporabo parka, višino izvedbe trika in kreativnost.
Že zelo mladi ste dosegali vrhunske rezultate. Koliko trdega dela je potrebnega, da osvojiš take trike, ki jih mi nato občudujemo na spletu in se nam zdijo naravnost neverjetni?
V treningu izjemno uživam, tako da ne bi rekel, da sem se moral čemu odreči. Moraš pa biti pri stvari, ta šport zahteva veliko časa. Odvisno je tudi od trika, nadzor kolesa in stil pa prideta s časom.
Na katere rezultate ste najbolj ponosni?
Zagotovo na zmago v svetovnem pokalu v Franciji leta 2019, ko sem imel 14 let in zmagal v kategoriji do 19 let, in na dve prvi mesti v tekmovanju Pannonian na Hrvaškem. To je tudi moja najljubša dirka.
Kako bi se opisali kot 'rajder'?
Poskušam biti zelo zbran in stvari izpiliti do perfekcije. Ne želim delati nekaj na pol.
Pred koronavirusom ste kar nekaj časa preživeli v ZDA, ki veljajo za domovino vašega športa.
Tako je, dvakrat po en mesec sem treniral v Parku Daniela Dhersa. Treniral sem pod okriljem Josha Perryja. Tam se zbirajo vsi 'pro rajderji' in skupaj trenirajo; tako res dobiš občutek tiste top BMX-kulture. Ta šport je tam zelo priljubljen in vanj vlagajo ogromno. Zagotovo se bom še vrnil tja. Upam, da se ta korona čim prej zaključi.
Koliko vam pomeni podpora družine (Jaki ves čas ob strani stojijo oče Aleksander, mama in sestra dvojčica, op. p.)?
Ogromno! Brez družine to nikakor ne bi bilo mogoče. Šport ni poceni, sploh pa zato, ker doma nimamo pogojev zanj. Brez sponzorjev in podpore družine ne bi šlo.
Kako so organizirana tekmovanja najvišjega ranga?
Naše tekme so zelo privlačne za gledalce, tudi za naključne mimoidoče, ki vidijo, da se nekaj dogaja, in se ustavijo. Najboljše pa lahko gledamo tudi v teve in spletnih prenosih. V moji kategoriji zaradi starostnih omejitev sicer še ni denarnih nagrad, medtem ko se pro rajderji potegujejo za denarni sklad. Sicer v našem športu za najvišjo stopničko veljajo 'X Games', čeprav je večina rajderjev v zadnjem času imela v fokusu nastop na olimpijskih igrah.
Prav v Tokiu bo disciplina 'park' prvič del olimpijskih iger. Je to vaš veliki cilj za prihodnost?
Vsekakor je to moj veliki cilj! Letos bo v Tokiu nastopilo samo deset ali enajst rajderjev, konkurenca je zelo huda. Je pa to eden mojih glavnih ciljev, potrudil se bom že za Pariz 2024. Eno leto pred igrami se začne nabirati točke po državah. Tiste z več tekmovalci imajo nekoliko lažje delo. Upam na najboljše.
Kaj vam pomeni nastopanje za reprezentanco?
To mi je v velik ponos. Od nekdaj sem z zanimanjem opazoval dogajanje v velikih reprezentancah, od maserjev do mehanikov. To mi je zelo všeč.
Ste eden redkih slovenskih športnikov pod okriljem slovitega Red Bulla.
To je moj novi sponzor, dva meseca smo skupaj. Zelo sem zadovoljen. To je želja vsakega rajderja, meni pa se je uresničila že zelo zgodaj v karieri, tako da sem res vesel.
Kaj radi počnete v prostem času?
Tega časa je zelo malo. Delam za šolo, sicer pa zelo uživam na gorskem kolesu, v naravi.
IZPOSTAVLJENO
Jako Remca lahko spremljate tudi na družbenih omrežjih. Na Facebooku in Instagramu ga najdete pod @jakaremec.
