Potem ko so kolumbijski kolesarji doslej doživeli polom v boju s slovenskima junakoma na letošnji dirki Tour de France, se je začelo dogajati vse mogoče. Vključno z vprašanji o dopingu, ki se nekaterim zdijo nujna, spet drugim popolnoma nepotrebna. No, pri tem pa močno odmeva kolumna kolumbijskega kolega Oscarja Trujilla, ki je zapis objavil na najbolj brani kolumbijski kolesarski strani Ciclismo Internacional. In pozor, govorimo o državi, kjer je kolesarstvo nacionalni šport.
Trujillo se je odločno postavil v bran Primožu Rogliču. Še več kot to. V zapisu z naslovom 'Neustavljiva potreba verjeti, da je Primož Roglič prevarant' je vse skupaj ubesedil na način, ki močno odmeva in ki bo tudi z vami ostal zelo zelo dolgo. To vam garantiramo. Vsaka beseda je več kot na mestu – verjamemo, da boste tako občutili tudi vi. Seveda pa je najbolje, da si spodnji prevod zapisa preberete in si mnenje ustvarite sami.
Neustavljiva potreba verjeti, da je Primož Roglič prevarant
Ko nekdo na kateremkoli področju življenja – in šport ni nobena izjema – izstopa precej nad povprečjem, ga neizbežno doleti priznanje, občudovanje in spoštovanje. Toda tudi, ne da bi koga užalil ali mu hotel karkoli slabega, ta izjemni uspeh nekega genija zraven prinese legijo uničujočih sejalcev plevela, sumov; prinese klevetnike in sovražnike brez razloga. Podli ljudje, ki ne morejo prenesti uspeha drugih ali jih prizadene šibkost poraženega, postavijo svoj celoten arzenal, da bolj uspešnega napadejo in diskreditirajo. Soočeni z očitno in izjemno prevlado Jumbo-Visme in njenega vodje Primoža Rogliča bi mnogi ljudje zdaj radi videli, da bi bilo vse skupaj lažno, farsa – da bi za njegovim uspehom stali prevara, nepoštenost, triki. Najmočnejši argument in dokazi, ki jih predložijo za takšne sume in obtožbe, pa niso nič drugega kot njihova frustracija in želja, da bi zadovoljili svoje gnusne predsodke in podlost. Pri čemer je najbolj neverjetno, da bi ti isti kolesarski navdušenci delovali povsem drugače, če bi si delili državljanstvo z vodilnim dvojcem. Zagotovo bi takoj parkirali svoje paranoične sume in takoj skočili na vlak uspeha s slepo in brezpogojno podporo. Kar vidimo tako zelo pogosto.
Tako so po nedeljski etapi, na kateri sta še enkrat zablestela skupaj z rojakom Pogačarjem, na tiskovni konferenci vprašali vodilnega Primoža Rogliča: »Ali lahko zagotovite, da ni skrbi glede vaše verodostojnosti?« Strupeno vprašanje je zame nekaj takega, kot da bi v obraz vprašali Milesa Davisa ali Igorja Stravinskega na vrhuncu njunih karier, ali je čudovit zvok iz trobente ali klavirja brezvesten in beden ter zgolj namišljen oziroma ali je mogoč zgolj ob jemanju trdih drog. Vprašanje je bilo slišati bolj ali manj tako. Nihče v drugem poklicu ne bi vprašal uglednega umetnika ali ustvarjalca, ali so sadovi njegovega dela le velika prevara ali če je njihov talent lažno in nedovoljeno potenciran. Očitno pa se pri kolesarstvu domneva, da za kogarkoli, ki izstopa in ki ni iz vaše države, velja natanko to. Na žalost so predhodniki v tem športu – posebej Armstrong, ki je metastaziral prefinjeno in sistematično prevaro –, poskrbeli za to, da so v kolesarstvu vsi najprej obtoženi in krivi – dokler se ne dokaže nasprotno. Preprosto zato, ker je zgodovina postregla s pogostimi dokazi goljufij z dopingom. Toda vse to bi morali prepustiti uradnim zvezam in oblastem, ki morajo delovati, kadar imajo dokaze. Da tisk ali navijači brez kakršnegakoli dokaza in samo z neutemeljeno intuicijo obtožujejo najbolj uspešne kolesarje, pa je gnusno in spodkopava dobro ime športnikov, ki še nikoli niso imeli nobenega pozitivnega dopinškega testa.
Slovenija je zelo majhna država, nepomembna z vidika gospodarske moči, s komaj dvema milijonoma prebivalcev, brez kakršnekoli strateške teže ali geopolitičnega pomena, brez močnih multinacionalk ali česarkoli podobnega. Res si je težko predstavljati, da bi za njenim uspehom stale temne sile, ki kupujejo celoten svet, da bi športnika s svojega ozemlja spremenile v kolesarskega superzvezdnika. Še težje pa si je predstavljati, da bi organizaciji UCI in AMA ter vsi organizatorji vseh mogočih dirk gledali skozi prste Rogliču in ga izvzemali iz dopinških kontrol samo zato, ker ima simpatičen obraz. Verjetno je precej bolj enostavno: fant je samo zelo dober in je trdo garal, da je presegel samega sebe. Slovenec je s tipično slovansko mirnostjo in hladnostjo, ki ga tako zelo odlikuje, prijazno odgovoril: »Seveda lahko zagotovim, da ni skrbi glede moje verodostojnosti. Ves čas nas nadzorujejo, ves čas nas testirajo. Vsak dan je veliko testov in preverjanj. Zjutraj, nekaj po šesti uri, sem opravil popoln test in zdaj sem ravno prišel z naslednjega. Ni mogoče ničesar skriti, sploh kadar izstopate. Takrat vas namreč bolj nadzorujejo. Gotovo mi lahko zaupate,« je Primož odgovoril z enako presenetljivo umirjenostjo, kot poganja pedale ali sprinta, ko so njegovi tekmeci nič drugega kot pesem o utrujenosti in trpljenju.
Ne vem, kaj je zadevni novinar pričakoval, da mu bo Primož odgovoril. Morda kaj takega: »Da, vsak dan uživam drogo in to pojasnjuje, zakaj sem boljši športnik od vaših rojakov in drugih.« Obstajajo ljudje, ki pač ne prenesejo uspeha drugih – ta uničujoča in bolna zavist iz nabora najslabših značajskih lastnosti je na žalost še kako prisotna. Jumbo-Visma tako kot številne ekipe na dirki (vključno z Ineos) uporablja ketone. Ker ni dokončnih študij, se zdi, da so to dodatki, ki nekoliko izboljšajo delovanje kolesarjev – a so dovoljeni za uporabo, niso prepovedani. Bilo bi, kot bi jih obtožili, da pijejo Red Bull. Res je tudi, da so še do nedavnega vsi kolesarji vsako noč uporabljal tramadol za bolečine, in čeprav je to mogoče polemizirati, je bilo dovoljeno in so to počeli vsi. Očitno je, da bi moral UCI v zvezi s tem dati več jasnosti, vendar za to niso krivi Ineos ali Jumbo-Visma ali katerakoli ekipa, ki jih uporablja ali je uporabljala – in o tem pač molči, da ne bi bila križana. Kar je danes dovoljeno in zakonito, je dovoljeno in zakonito. Pika. Korist (in to je edino dokazano) pa je različna: nekaterim nekoliko izboljša okrevanje, drugim pa celo škoduje. Vsak mesec se pojavijo nove informacije in več študij se ne strinja.
V katerikoli umetnosti, trgovini, poklicu, fakulteti, šoli ali športu so milijoni ljudi, ki si vsak dan prizadevajo, da bi izstopali – vendar le nekateri, brez veliko truda – v primerjavi s tem, kar morajo storiti drugi, ne da bi to kdaj dosegli – naredijo to naravno in so povišani zaradi svojega talenta, kakovosti in pristnosti. Univerze, akademije, konservatoriji, nogometne šole, kolesarski klubi so polni študentov, učencev, mladih športnikov z vsega sveta, ki jih napolnijo z željo po uspehu in slavi. Vsi so deležni enakega usposabljanja, a bo le peščica med milijoni lahko naslikala nekaj približno takega kot Frida Kahlo, ali zaigrala na trobento, kot je Miles Davis, ali na klavir, kot je Stravinski, ali preigravala, kot to počne ali so počeli Messi, Pele, Cruyjff in Maradona. Le redki napredujejo do teh višav, ker imajo v sebi naravno darilo, zaradi katerega so izjemni, drugačni. Zakaj Primož Roglič ne bi mogel biti eden od njih? In če bodo nekega dne zanj – ali za kateregakoli od sedanjih kolesarskih idolov – odkrili, da je nekakšen goljuf, naj le od te točke dalje obstaja vaše nezaupanje in obsojanje. Nikakor ne prej. Zdaj ga obravnavajte, kot da je vaš nacionalni idol – tega ne bi nerazumno postavljali pod vprašaj, kajneda?
