Kolesarstvo ne more in ne more ubežati svoji temačni preteklosti, tokrat je spomin na z dopingom prepredene čase, ko je v karavani vladala omerta, zakon molka, obudilo skoraj sto strani debelo poročilo protidopinške agencije iz Hamletove dežele (ADD), ki je luč dneva ugledalo v torek in ki je pod drobnogled vzelo dansko kolesarstvo med letoma 1998 in 2015. Težko pričakovano poročilo je očrnilo predvsem alfo in omego tamkajšnjega kolesarstva, spornega zmagovalca Toura leta 1996 ter pozneje prvega moža moštva Tinkoff-Saxo Bjarneja Riisa.
Plešastega orla iz Herninga, ki je bil v zadnjem desetletju, dveh eden vplivnejših mož v karavani. Slednji, sicer tudi sam do določene, ampak le določene mere dopinški skesanec, naj bi kot prvi mož ekipe vedel, ignoriral in tudi spodbujal dopinško zlorabo svojih varovancev v moštvu CSC, iz katerega je pozneje nastal Tinkoff-Saxo. Poročilo, ki je nastalo na podlagi petdesetih intervjujev z nekdanjimi kolesarji, pomočniki in funkcionarji, med katerimi je bil tudi padli as Michael Rasmussen, implicira, da so menedžer moštva Riis, takratni športni direktor Johnny Weltz in izvršni direktor Alex Pedersen na tak ali drugačen način kršili protidopinška pravila. Posledic sicer ne bodo nosili, za veliko večino dejanj je namreč, kako prikladno, že potekel zastaralni rok osmih let.
OREL SE BRANI
V 97 strani debelem poročilu je opisano marsikatero nečedno početje, agencija je odkrila "vzorce in kulturo zlorabe prepovedanih snovi", ki vključujejo "uporabo snovi in metod, kot so EPO, kortizon in krvni doping". Nekdanji član moštva CSC Bo Hamburger denimo priča, da je bil okoli leta 2000, še pred prihodom Riisa, v Luksemburgu v stanovanju neimenovanega kolesarja vzpostavljen pravi mali "doping center". V hladilniku sta bila tako poleg mleka, jajc in sokov tudi EPO in rasni hormon, ki sta bila namenjena predvsem danskim kolesarjem v ekipi, za zalogo pa naj bi skrbel Weltz, danes športni direktor moštva Cannondale-Garmin, ki je EPO in rasni hormon dobival iz lekarne v Andori. Weltz je ob tem dejal, da je vodstvo ekipe zahtevalo boljše rezultate, zato je bil pod pritiskom, da zagotovi dopinška sredstva.
Rasmussen, Tyler Hamilton in Jorg Jaksche pričajo tudi o vbrizgavanju oziroma zlorabi kortizona, vse ob vednosti Riisa, kar pa je slednji zanikal. Hamilton je v svojem pričanju za dansko agencijo vnovič ponovil razkritja iz svoje avtobiografije Skrita dirka, v kateri je med drugim zapisal, da mu je prav Riis olajšal dostop do krvnega dopinga, potem ko mu je priskrbel stik z zloglasnim doktorjem Eufemianom Fuentesom, eno od osrednjih figur razvpite operacije Fuentes. Tudi to je seveda Riis sicer bolj ali manj verodostojno zanikal, kot tudi trditve anonimnega vira, da naj bi Carlosu Sastreju, zgledujoč se po ekipi Discovery Channela iz leta 2007, predlagal uporabo manjših krvnih vrečk, ki da jih je težje izslediti. Po pričanju anonimnega vira naj bi to razbesnelo Sastreja, ki je eden redkih kolesarjev, ki se nikoli niso znašli na črnem seznamu dopinških grešnikov, in kljub zmagi ter osvojeni rumeni majici na dirki vseh dirk je ob koncu leta 2008 zapustil ekipo. Riis pravi, da je šlo za nesporazum, in ne navodilo, Sastre pa pravi, da se ne spominja omenjenega pogovora in da razlogi za njegov odhod ležijo drugje.
Riis se je torej zatekel k preverjeni metodi zanikanja, izmikanja, prikrivanja ... Nekaj gnilega je v deželi Danski, to smo menda že zapisali, zaradi zastaranja pa Riisa, ki so mu zaradi visokih vrednosti hematokrita v času kariere rekli tudi Gospod 60 odstotkov in ki se je zaradi spora z razvpitim ruskim mecenom Olegom Tinkovim konec aprila moral posloviti iz moštva Tinkoff-Saxo, kot vse kaže, ne bo doletela kazen. Vprašanje pa je, ali bo Orel očrnjenega ugleda še kdaj vzletel.
