Združenje velikih športnih zvez: kdo se boji črnega moža?

Javnost ni seznanjena s tem, kakšen je namen združevanja šestih tako imenovanih velikih športnih zvez, ki predstavljajo kar 80 odstotkov slovenskega športa – nogometa, hokeja, košarke, rokometa, zimskih športov in atletike. Osemdeset odstotkov slovenskega športa v infrastrukturi, članstvu, domačih športnih dogodkih, da o pomembnosti in odmevnosti ne govorimo.

In zdaj naj bi se ti med seboj združili? To bi lahko pomenilo resno grožnjo – ampak ne olimpijskemu komiteju kot strukturni športni organizaciji in ne olimpijskemu komiteju kot najpomembnejšemu športnemu sogovorniku tako za državo kot za gospodarstvo. V tem grmu seveda tiči zajec, in če je OKS grm, si bo na vsak način želel, da zajec ostane pri njem, ne pa da se preseli k sosedu.

Pravzaprav je namen združevanja velikih športnih zvez zaradi enakih ali vsaj podobnih interesov na več področjih – na področju nepremičninskega zakona, socialno-delovne zakonodaje, zakona o športu, loterijskega zakona, davčne zakonodaje ... To pomeni, da ima predvsem interes za skupen nastop v razgovorih z državo. Dejstvo je, da se je v zadnjih dvajsetih letih olimpijski komite premalo boril za pravice športa v odnosu s politiko oziroma državo, saj je šport vseskozi izgubljal (zakon o prepovedi točenja alkohola, davčna zakonodaja, igre na srečo ...).

Predstavniki omenjenih "separatističnih" zvez trdijo, da to združenje ne bo nobena alternativa olimpijskemu komiteju. Združenje bi verjetno lahko predlagalo določene spremembe tako OKS kot državnim organom (fundaciji, ministrstvu, strokovnemu svetu). Panožne zveze, ki ustanavljajo novo združenje, menijo, da gre vse preveč stvari mimo njih, da o mnogih stvareh niso obveščene, še manj pa vprašane za mnenje.

Nedavno je bil na ministrstvu posvet na temo podeljevanja licenc za trenerje vseh športov. Po novem naj bi za to skrbel OKS oziroma licenciran organ (beri strokovnjaki s fakultete za šport, ki si že tako ali tako poleg plač delijo ogromne honorarje), s čimer so nacionalnim panožnim zvezam odvzeli vse pristojnosti, da odločajo o strokovnosti kadra. Tako bo zdaj licence izdajal samo OKS in nihče drug (pred časom je bil zanimiv tudi projekt športne kartice, ki je tudi pod okriljem OKS). Seveda ni nezanemarljivo dejstvo, da se to financira iz evropskih sredstev (program Erasmus +) in da je na pladnju precej milijonov evrov. Olimpijski komite si torej hoče vse vzeti pod svoje okrilje in ne dopušča nobene samostojnosti panožnih zvez. OKS je edini zveličaven za vse, kar se dogaja na področju športa v Sloveniji – šport pa crkuje. Taka vrsta monopolizacije, kot si jo želi OKS pri licenciranju strokovnih delavcev v športu, lahko pomeni tudi resno grožnjo oziroma zarez v proračun nekaterih zvez, ki so do zdaj z usposabljanjem in licenciranjem tudi nekaj zaslužile.

Zagotovo ni nič narobe, če se nekatere panožne zveze med seboj združijo, saj so se recimo ravno tako med seboj združili borilni športi. Posamezne zveze imajo vso pravico, da se med seboj pogovarjajo in podajo predloge ali pa opozorijo na težave. V tem primeru ne bi bile odvisne le od drugih, le od služb OKS, ki se morda ukvarjajo z drugimi, pomembnejšimi stvarmi. Mnogi Združenju velikih športnih zvez očitajo, da medse ni povabilo še drugih zvez. Vendar, če bi jih povabilo še več, potem bi bilo videti, kot da ustanavlja vzporedni olimpijski komite.

Velike zveze menijo, da bi ustanovitev združenja dala neko vrednost združenju, zato so pripravile tudi statut združenja, ki bi vse skupaj legaliziral – pravno in formalno.

Agresivna retorika predsednika OKS zelo verjetno izvira iz strahu, ki je bolj ali manj neupravičen. Verjetno je vse, kar potrebujejo te zveze, da jim prisluhnejo. Strah pri olimpijskem komiteju lahko izvira iz drugega vzroka – te zveze imajo pod seboj odmevne športne dogodke – smučarski svetovni pokal, košarkarska prvenstva, hokejske, nogometne in rokometne reprezentančne in klubske tekme ter prvenstva in tudi odmevna atletska celinska, svetovna prvenstva, poleg tega je atletika glavni šport olimpijskih iger. Na pomembnih športnih dogodkih so tudi pomembni ljudje iz politike in gospodarstva. Tu bi bil OKS prikrajšan za stike s »pomembneži«, kar bi posledično pomenilo, da bi bila vreča denarja manjša. To je izvirni strah. Če bi se združevale zveze iz športov, kot so triatlon, balinanje, badminton ..., na OKS ne bi tako povzdignili glasu, če pa jih ne bo zraven v Planici, na nogometni tekmi med Slovenijo in Anglijo ... Potem pa. In res jih je lahko strah.