Če se je hotel prebiti med profesionalce, se je Polončič moral najprej dokazati kot amater. Delitev na amaterje in profesionalce je bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja še zelo izrazita. V državah takratne vzhodne Evrope, med katere so na zahodu prištevali tudi Jugoslavijo, profesionalizma po zahodnem vzoru praktično niso poznali.
"Ko sem prvič povedal, da želim tekmovati med profesionalci, so se mi tudi v kolesarskih krogih smejali. Zvenelo je povsem nemogoče, saj so nas takrat prištevali še v vzhodni blok, od koder ni bilo nikogar, ki bi vozil med 'profiji'. Po petih letih se mi je le posrečilo, da sem bil prvi iz Jugoslavije, ki si je našel profesionalni klub v Italiji. Pri tem sem imel ogromno težav z dovoljenjem zveze, registracijo in drugimi birokratskimi ovirami. Danes je fantom, ki prestopajo med profesionalce, lažje ne za sto, ampak za tisoč odstotkov," se svojih "porodnih" težav spominja prvi Slovenec med kolesarskimi profesionalci.
Vinko je svojo kolesarsko pot začel pri ljubljanskem Odredu, poznejši Astri, po odsluženju vojaškega roka pa je prestopil v Rog, kamor ga je zvabil legendarni Zvone Zanoškar. Za ob kranjski Savi takrat najboljši slovenski klub je nato nastopal pet let, bil je tudi stalni član jugoslovanske reprezentance. Z njo je nastopil tudi na OI 1980 v Moskvi in na 100 kilometrov dolgem ekipnem kronometru osvojil osmo mesto. Z njim v ekipi so bili še Kranjčana Bojan Ropret in Bojan Udovič ter Puljčan Bruno Bulić.
POSKUSIL TUDI V RELIJU
Po letu 1992 se je Vinko Polončič za nekaj časa povsem umaknil iz kolesarstva in se vrgel v reli, ki ga je vozil dve leti. "Prvo leto sem dirkal z jugom, potem sem našel sponzorja, ki mi je kupil suzukija. Žal je nato za dirkanje zmanjkalo denarja, sem pa bil še šest let sovoznik. Eno leto sem tekmoval tudi s pravim mojstrom tega športa Andrejem Jerebom, s katerim sva bila državna prvaka v formuli dva, torej avtom na dva pogona. Startala sva tudi na reliju svetovnega pokala v San Remu, kjer pa se je avto pokvaril že po prvem brzincu," se spominja svojega za nekaj let novega izziva.
"Da smo dosegli normo, smo morali najprej zmagati na balkanskem prvenstvu. Bolgari so bili takrat v evropskem vrhu in jih je bilo praktično nemogoče premagati. Kot selektor reprezentance nas je prevzel Franc Hvasti, ki je pripeljal tudi trenerja Toma Koprivnjaka. Dosegli smo, da smo teh 100 kilometrov na progi v Kranju odpeljali pod dvema urama, kar je bil takrat tretji izid na svetu. Za to, da bi že čez mesec in pol dosegli še en tak vrh tudi na OI, nismo bili dovolj kakovostni. Vseeno je bilo tudi osmo mesto ocenjeno kot uspeh. Pri tem velja dodati, da smo takrat dirkali z navadnimi kolesi z 'zajlami' zunaj, kombinezoni so bili še na zateg, torej brez kakšne aerodinamike. Vseeno je takšno hitrost težko doseči tudi s sedanjimi karbonskimi kolesi," o svoji olimpijski izkušnji pravi petkratni državni prvak Jugoslavije v raznih disciplinah ter drugi na dirki Po Jugoslaviji, ki si kot največji uspeh med amaterji šteje zmago na dirki v Liechtensteinu leta 1979, na kateri so vozili tudi profesionalci. Amaterji so morali startati pet minut za njimi, a jih je Polončič polovil in ugnal v kozji rog.
DIREKTOR NI VERJEL NA BESEDO
Pri stikih, s pomočjo katerih je sogovorniku uspel preboj med profesionalce, mu je pomagalo tudi podjetje Emona Commerce, ki je bilo takrat uvoznik koles Bottecchia. Ta blagovna znamka je imela svojo profesionalno ekipo Malvor Bottecchia, za katero je v letih 1983 in 1984 Vinko tekmoval kot prvi slovenski kolesarski profesionalec.
"Do dogovora je prišlo prek njih. Ko sem prišel na razgovor, nisem znal niti besede italijansko, s sabo sem imel le simpatično gospodično za prevajanje. Pogovori so bili takrat zelo delikatni, saj nismo vedeli ničesar; ne, kakšne so plače, ne, kako jih sploh izplačujejo, tudi nič o taktiki vožnje. Tam mi je direktor ekipe pojasnil, da bom njihov dvanajsti voznik, saj so jih enajst že imeli pod pogodbo. Pred tem me je vprašal, koliko dirk sem zmagal v Italiji. Povedal sem mu, da tri, med njimi je bil tudi trofej Trikolore. Tega mi na besedo ni verjel in je podatek najprej preveril po telefonu. Ko je dobil potrditev, me je takoj vprašal, koliko denarja hočem za prestop. Še največ težav je bilo z registracijo, saj me jugoslovanska zveza ni mogla registrirati, ker ni bila članica profesionalne zveze UCI. Ta mi je zato morala izdati licenco, naša krovna zveza pa je morala poslati prošnjo za registracijo. Okrog tega je bilo potem precej polemik, tudi v slogu, kdo bo to plačal," takratne zaplete opisuje Polončič, ki zaradi podobnih birokratskih težav kot profesionalec ni mogel nastopiti na svetovnem prvenstvu.
Za njegov nastop na dirki profesionalcev bi zveza morala plačati 3000 švicarskih frankov kotizacije. "Za to plačilo sem celo našel sponzorja, dopisnika Sportskih novosti iz Švice, kjer je bilo SP. V Italiji so mi že naredili dres za to dirko, imel bi tudi pokrite vse stroške. Vseeno me zveza ni hotela prijaviti, saj je zahtevala, naj denar najprej pošljem k njim v Beograd." Tega seveda ni hotel storiti.
KOT "VZHODNJAK" REKLAMA ZA KLUB
Jasno je bilo, da bo kolesar, ki je bil za Italijane še vedno eksotik, v vlogi "vodonosca", torej tistega, ki je prisiljen delati za druge člane ekipe. "Italija je takrat veljala za kolesarsko meko, z največ profesionalnimi ekipami in tudi največ dirkami, kar se je zdaj spremenilo. Takrat so bili vsi najboljši kolesarji člani italijanskih ekip. Zdaj je ravno obratno; kdor od Italijanov nekaj velja, gre dirkat v tujino, kjer se vrti precej več denarja. Italijanom se poleg finančne krize maščuje tudi njihova prepotentnost, saj mislijo, da so edini, ki nekaj znajo in zmorejo," je naš nekdanji profesionalec kritičen do zahodnih sosedov.
Ob prihodu v ekipo se je Vinko italijanščine kar hitro naučil. "S tem nisem imel težav, tako da so me vsi v ekipi lepo sprejeli. Tam niti ni kaj veliko za govoriti, ampak vse zanima samo, kako boš vozil. Res pa je, da sem takrat izstopal tudi zaradi tega, ker sem bil šele drugi 'vzhodnjak', ki je prestopil med profesionalce; prvi je bil Poljak Czeslaw Lang. Zaradi tega sem bil neke vrste 'bum' in hkrati dobra reklama za klub, saj sem bil kar veliko po časopisih. Za posebneža so me imeli tudi zaradi razmer v tedanji Jugoslaviji, z bencinskimi boni, depozitom in podobnimi neumnostmi, za katere so težko dojeli, da so sploh mogoče. Tudi kolesarsko sem se dobro pripravil in tako tudi odprl sezono. Delodajalci so bili z mano kar zadovoljni, tako da sem na vseh večjih dirkah prišel v ekipo, v kateri nas je bilo običajno le osem. Večinoma smo morali delati za kapetana ekipe Maria Beccio, ki je bil leta 1983 četrti na Giru. Ekipa je bila sicer majhna, a je kotirala kar precej visoko," je bil zadovoljen kolesar, ki je italijansko pentljo končal na 72. in 76. mestu.
"Na prvem Giru sem bil že deseti v etapi in dvajseti v skupnem seštevku. No, takrat nismo poznali regeneracije, tako da sem bil v desetih dneh 'gotov'. Takrat so bile etape tudi še precej daljše, kot so zdaj. Poleg tega sem dvakrat grdo padel in že tam 'kasiral' pol ure," Ljubljančan svoj nastop na dirki Po Italiji šteje za svoj največji dosežek med profesionalci, rezultatsko pa mu največ pomeni drugo mesto v etapi dirke Giro di Puglia in tretje mesto v seštevku te dirke.
PO DRUGEM MESTU DELEŽEN KRITIK
Prav na omenjeni dirki pa od šefa ekipe po drugem mestu v etapi ni prejel pohval, ampak ravno nasprotno: "V hotelu smo pred večerjo imeli sestanek in rekel mi je, da sem to, kar sem napravil, storil zadnjič, drugače grem lahko kar na vlak ali avtobus. Sam sem bil pač odgovoren za druge stvari in ne za rezultate, kar je bila domena Beccia in Emanuela Bombinija. Takrat sem bil sicer res v izvrstni formi in tisto dirko bi z lahkoto dobil. Sem pa prebil led za naslednje Slovence Čerina, Bončo, Pavliča ... Tem generacijam je bilo potem vse lažje."
Kot profesionalec je oče nekdanjega hokejskega reprezentanta Gregorja Polončiča spoznal tudi to, da se v kolesarstvu le ne vrtijo takšni denarji, kot si je predstavljal: "Mislil sem si, da so 'profiji' bolje plačani, a sem potem videl, da le ni čisto tako. Res dobro plačani so bili le največji mojstri, ostali pa v povprečju ali celo na minimalcu. Tudi zdaj ni bistveno drugače, le da so plače pač toliko višje. Zaslužek na dirkah smo si seveda razdelili, manjši delež si dobil le, če si odstopil, pogodbe z ekipo pa so bile poslovna skrivnost. Zase lahko rečem, da sem v tistih dveh letih zaslužil za malo bolj razkošno življenje, morda za stanovanje. Moj takratni zaslužek je bil za tri do štiri povprečne slovenske plače."
EPO PRISOTEN ŽE TAKRAT
Že v Polončičevih časih se je v kolesarstvu veliko govorilo o dopingu. Sam pravi, da ga njemu nikoli niso ponudili, a tudi, da so vsi vedeli, da se to dogaja: "Naša ekipa je imela svojega zdravnika, ki je bil tudi z nami na Giru. Vsako jutro je delal vizito in pri meni ter sostanovalcu iz sobe se je zadržal 10 do 15 minut, pri Becciu pa eno uro. Kaj so tako dolgo delali, ne vem. Na prvem Giru nisem dobil niti ene injekcije železa ali kakšne infuzije, vozil sem zgolj na to, kar sem naravno pojedel in popil. No, železo smo tudi pili iz nekih flašk. Poleg tega sem bil še vedno naučen na ruski sistem treninga, torej, dokler gre, gre. Hematokrita nam ni meril nihče, gonili smo kot telebani. Kontrole so bile sicer stalne, na enem od Girov sem bil na njej kar trikrat. Še zdaj ne vem, ali sem imel res le smolo pri žrebu ali pa me je tisti kontrolor vzel na piko."
Naša ekipa je imela svojega zdravnika, ki je bil tudi z nami na Giru. Vsako jutro je delal vizito in pri meni ter sostanovalcu iz sobe se je zadržal 10 do 15 minut, pri Becciu pa eno uro. Kaj so tako dolgo delali, ne vem.
Kontrole so bile v tistih časih pred dvajsetimi leti sicer le na anabolike in psihostimulanse, čeprav je Polončič pozneje izvedel, da so nekateri že takrat jemali tudi eritropoetin (EPO): "Največji mojstri, kot je bil Bernard Hinault, so ga verjetno že imeli. Glavne substance so bil takrat kortizonske in so povzročale, da ti je beljakovine pretvarjalo v hidrate, s čimer si dobil energijo. Spomnim se, ko si je Freddy Maertens zlomil roko, da se mu potem zelo dolgo ni zacelila, saj je imel od kosti vse pobrano stran. Verjetno se je tudi kaj plačevalo pod mizo in zadeva ni prišla v javnost."
TOUR NEIZPOLNJENA ŽELJA
Vinko je leta 1985 kariero sklenil že pri 28 letih. "Sredi sezone sem imel težave s kolenom, zaradi česar sem bil na posebnih pregledih. Imel sem dve ponudbi, da bi prestopil v drug klub, a sem se počutil že malce zasičeno. Po klancu navzdol sem začel bolj zavirati kot poganjati, tudi zaradi več strahu. Leto dni sem počival ter potem sprva še nameraval nadaljevati in pomagati pri Rogu, kar sem najprej obljubil Zanoškarju, a sem kmalu prenehal in raje prevzel vlogo trenerja v mlajših kategorijah. Edina neizpolnjena želja je ostala dirka Po Franciji, a vem, da bi zelo trpel, če bi jo hotel prevoziti."
Trenersko mesto v Rogu je nato opravljal sedem let. S Pavličem, Penkom, Pintaričem, Hvastijo in Ugrenovičem so sestavili zelo solidno ekipo, ki je eno leto zmagala na skoraj vseh članskih dirkah. Vmes je deloval tudi kot trener v jugoslovanski reprezentanci za ekipni kronometer. Odpoved te funkcije je dal po odpovedanem nastopu na sredozemskih igrah 1991 v Atenah kot posledico agresije jugoslovanske armade na Slovenijo.
Pozneje je nekaj časa treniral mlajše kategorije pri svojem matičnem klubu Astri, na prelomu stoletja pa tudi člansko ekipo Savaprojekta. Zadeva je zdržala dve leti, potem je zmanjkalo sredstev. Leta 2004 se je nato preselil v Pazin, kjer kot trener deluje še zdaj in kjer smo ga tudi obiskali. "Iz Savaprojekta je v ta klub prestopil Gregor Zajc, imeli pa so tudi dobro mlado generacijo, kjer so me hoteli za trenerja. Žal je veliko fantov prenehalo, ko so po končani srednji šoli odšli na študij na Reko ali v Zagreb. Vseeno smo imeli nekaj časa pokrite prav vse kategorije z 20 do 25 kolesarji in bili daleč najuspešnejši hrvaški klub. Z DP smo domov prinesli tudi po 15 kolajn. Potem so stvari začele malce ugašati, izgubili smo nekatere pokrovitelje, manj dobimo tudi od mesta. Prav tako se je zmanjšalo tudi zanimanje mladih za trening kolesarstva. Ko smo izpeljali akcijo po vseh šolah v Pazinu in okolici, se nam ni prijavil niti en učenec ali dijak."
Vsaj s člansko ekipo, ki se je pred šestimi leti združila z italijansko ekipo Meridiana in zdaj nastopa pod imenom Meridiana Kamen, Vinko še vedno beleži uspehe. "Italijanski pokrovitelj nam je dal svoje kolesarje in opremo, mi pa svoje. Ekipa je registrirana na Hrvaškem in vozi pod hrvaško zastavo. Za nas sta vozili celo takšni imeni, kot sta Davide Rebellin in Patrik Sinkewitz. Od slednjega boljšega kolesarja za vožnjo v hrib skoraj nisem videl. V ekipi je tudi Uroš Repše iz Novega mesta, lani sta bila to Blaž Furdi in Robert Jenko. Vedno je zraven tudi kakšen Slovenec, saj je Hrvatov premalo. Praktično smo še vedno edina hrvaška profesionalna ekipa," pravi trener, ki bo s svojo ekipo letos nastopil tudi na dirki Po Sloveniji.
Pogodbo v Pazinu obnavlja vsako leto sproti, tam si je po ločitvi našel tudi življenjsko sopotnico. Kot pravi, o vrnitvi v Slovenijo niti ne razmišlja, občasno obišče sina in vnuka. "Ko pridem v Ljubljano, me že moti, ko moram dvakrat stati na semaforju, glede na to, da tu nimamo nobenega. Edina rekreacija je ta, da gremo pozimi nekajkrat na Učko, na kolo pa se skoraj ne usedem več," je še povedal ob koncu pogovora.
