8. Morski pes iz Messine
Lo Squalo ali pa CaNibali, kot bolj ali manj posrečena referenca na njegovo veličanstvo, kanibala Eddyja Merckxa, je bil nesporen gospodar letošnje dirke. »Capo di tutti capi« (šef vseh šefov). Na koncu je njegova prednost v Parizu znašala skoraj osem minut, največ v zadnjih četrt stoletja. Nadalje, dobil je štiri etape, v rumeni majici se je vozil kar devetnajst dni, dirko je imel vseskozi pod nadzorom, nekajkrat pa se je celo zdelo, da se s tekmeci poigrava. Resda je kmalu ostal brez obeh – vsaj na papirju – največjih tekmecev, a vseeno je bila to dominanta predstava, vredna zmage na dirki vseh dirk. In vredna članstva v klubu največjih. Merckx, Anquetil, Gimondi, Hinault, Contador in zdaj še Nibali, imena so sama po sebi še najbolj zgovorna. V ponedeljek je sicer vedno rožnata La Gazzetta dello Sport njemu v čast izšla v rumeni barvi, sam pa se je na domačo Sicilijo, od koder se je pred petnajstimi leti podal v širni svet, vrnil v rumeni majici.
7. Vikend za anale
Najbrž niti največji optimisti niso pričakovali česa takšnega. Grand Départ je bil tokrat resnično veličasten, Britanci so francosko dirko v hipu vzeli za svojo, ob trasi so se tistega uvodnega vikenda zbrale nepregledne množice ljudi. Vrhunec je nastopil v nedeljo, na dan, ko je sicer v Wimbledonu potekalo epsko finale med Noletom ter Rogerjem in ko se je v Silverstonu Hamilton peljal še eni zmagi v karieri naproti, se je ob cestah zbralo kar dva milijona ljudi. Tako je bil vzpon proti vrhu hribčka, imenovanega Holme Moss, videti kot vzpon proti vrhu Alpe d'Hueza, Zoncolana ali pa Mont Ventouxa. Pa čeprav Cavendisha ni bilo več na dirki, Froome je šele jemal zalet, za Wigginsa pa tako ali tako ni bilo mesta v ekipi Skya. Od spektakularnega uvoda do slovesa pred Buckinghamsko palačo, Britanci so letvico postavili visoko, francoska dirka je bila vsaj tistih nekaj dni tudi ali pa predvsem britanska.
6. En, dva, tri, Marcel
Marcel Kittel. V prvih štirih dnevih je dobil tri, na koncu se je njegova žetev ustavila pri številki štiri. Štiri etapne zmage, prav toliko kot Vincenzo Nibali, pa čeprav je za njim v skupnem seštevku zaostal več kot pet ur in prehitel le štiri kolesarje. A na Tour ni prišel zaradi skupnega seštevka, prišel je po etapne zmage. Po lanskoletnem četverčku je bil še pod dodatnim pritiskom, vedno je lažje napadati kot pa braniti prestol, a 26-letni Nemec ni klonil pred pritiskom. Zadnja je bila najslajša, še drugo leto zapored je zmagal v najbolj prestižnem vsesprinterskem obračunu, cilj na Elizejskih poljanah je znova prečkal kot prvi. In znova dokazal, da mu v zaključnem sprintu trenutno ni para, v le letu dni je postal mož, njegov Giant-Shimano pa moštvo, ki ga je treba premagati. V svetu sprinterjev, kjer resnično šteje le prvo mesto in kjer je drugi le najboljši poraženec.
5. Bili so bojevniki
Ni jih manjkalo, junakov, ki so vozili polomljeni in se še bolj kot s kilometri borili z bolečino in samim seboj. Med tistimi, ki so od bolečine škripali z zobmi, velja vsaj omeniti Reta Hollensteina, ki se je v cilj šestnajste etape privlekel s solzami v očeh in s prebodenim pljučnim krilom, še dolgo bo v spominu ostal boj Andrewa Talanskyja z bolečino, metlo in samim seboj v enajsti etapi, poglavje zase je bil Jakob Fuglsang, ki je bil v Parizu zaradi vseh povojev videti kot mumija, a je vseeno do zadnjega stal ob strani svojemu kapetanu, zmagovalcu Nibaliju. In potem je tu še veteran Jens Voigt, železni Jensie, ki je že sedemnajstič nastopil na dirki vseh dirk, tudi tokrat pa se ni izneveril svojem značaju in je nekajkrat krenil v napad. Zadnjič, simbolično in s privolitvijo glavnine, ki se je na ta način prav zadnji dan na ulicah Pariza poklonila poslavljajočemu se Nemcu.
4. Zelen tako in drugače
Morda je nenavadno in tudi nepravično, da na napačno stran, med razočaranja, uvrstimo fanta, ki je sicer zanesljivo izpolnil svoj osnovni in poglavitni cilj. Še tretje leto zapored se je v Pariz pripeljal v zeleni majici najboljšega po točkah – in to z rekordno razliko –, a za Petra Sagana je Tour brez etapne zmage kot juha brez soli. Potem ko je leta 2012 dobil tri, leto pozneje pa eno, je letos rubrika etapne zmage ostala povsem prazna, tudi ali pa predvsem po lastni krivdi. Štiriindvajsetletnik iz Žiline je na trenutke vse preveč taktiziral, nemalokrat tudi razmetaval z močjo, v petek, ko je bil morda še najbližje etapni slavi, pa je padel in s seboj potegnil lep del karavane. Mož v zelenem je sem ter tja deloval kot zelenec. Greenhorn, kot bi rekel Karl May.
3. Nič od pobega v zmago
Na Tour je šel optimističen in po lastnih besedah dobro pripravljen, potihoma, sem ter tja pa tudi na glas, se je omenjalo prvo slovensko etapno zmago na dirki vseh dirk. A iz vsega skupaj ni bilo nič, Simon Špilak ni ujel (po)bega v zmago, med dirko nikoli ni bil ob pravem času na pravem mestu in vnovič je veliko tritedensko dirko zapustil brez odmevnega rezultata. Za nameček še predčasno, vsega je bilo namreč konec v 17. etapi, ko je odstopil zaradi želodčnih težav. Na las podobno kot pred štirimi leti, najboljši slovenski kolesar, ki se spomladi vozi ob boku najboljšim, poleti caplja daleč za njimi. Ena udeležba v pobegu, dvajseto mesto iz osme etape ter pomoč Rodriguezu pri na neuspeh obsojenemu lovu na pikčasto majico – malo.
