Ko bo v nedeljo malo po sedmi zvečer zapeljal na Elizejske poljane, bo neka veličastna zgodba prišla h koncu. Bila je to nepozabna vožnja, pa čeprav nikoli ni bil šampion, nikoli ni bil v igri za skupno zmago, dobil je "vsega" dve etapi, rumeno majico je v sedemnajstih letih nosil "vsega" dva dni, a le redko kdo je bil tako priljubljen kot prav on.
Tudi v svojem zadnjem nastopu se ni izneveril sebi in svojim navijačem. Že v prvi etapi je krenil v beg in potem še enkrat pa še enkrat, pravzaprav vedno znova, ko se je le ponudila najmanjša priložnost. Večina njih je bila obsojenih na neuspeh, a to niti ni važno, nikoli ni bilo. Beg je bil pač vedno njegov zaščitni znak, brezkompromisna in bojevita vožnja je bila tista, ki mu je prinesla armado navijačev in malodane kultni status med ljubitelji kolesarstva, sedma sila pa mu je zaradi sočnih izjav tako ali tako vedno jedla z roke.
Dež, slon in drzni Litovec
Čeprav sta do Pariza še dve etapi, tudi današnji zahteven kronometer, so vse štiri majice bolj kot ne oddane, odprti sta ostali le še vprašanji 2. in 3. mesta, za kateri se bodo udarili Pinot, Peraud in Valverde. Številni drugi le še čakajo na Pariz ter konec. Po Pirenejskem trojčku sicer včerajšnja etapa na veliko olajšanje večine kolesarjev ni prinesla novih vzponov, v deževni loteriji, ki si jo je ogledal tudi čisto pravi slon, pa je po drznem pobegu 13 kilometrov pred ciljem slavil Litovec Ramunas Navardauskas.
IZIDI 19. ETAPE (Maubourguet-Bergerac)
1. Ramunas Navarduskas (Lit/Garmin) 4:43:41
2. John Degenkolb (Nem/Giant Shimano) +0:07
3. Alexander Kristoff (Nor/Katjuša) +0:07
...
145. Kristijan Koren (Slo/Cannondale) +0:07
SKUPNO (19/21)
1. Vincenzo Nibali (Ita/Astana) 85:29:33
2. Thibaut Pinot (Fra/FDJ) +7:10
3. Jean-Christophe Peraud (Fra/AG2R) +7:23
4. Alejandro Valverde (Špa/Movistar) +7:25
...
134. Kristijan Koren (Slo/Cannondale) +4:15:08
Bilo je zdaj že daljnega leta 1998, ko je prvič nastopil na dirki vseh dirk. Bilo je to leto pokojnega Marca Pantanija, bilo je to leto afere Festina, bila je to dirka, ki se je je kasneje oprijel vzdevek Tour du Dopage. Verjamemo, da prevod ni potreben. Od takrat se je julija vedno znova vračal na francoske ceste, od leta 1998 ni izpustil niti ene dirke. Sedemnajst začetih in štirinajst končanih, tristo in še nekaj etap, dobrih šestdeset tisoč prevoženih kilometrov, kakšen gor ali dol, pa nekaj zlomljenih kosti, nekaj izgubljene krvi ter ena izguba zavesti. Številke, ki pa še zdaleč ne povedo celotne zgodbe o resnični legendi. V spomin se vedno znova prikrade slika iz leta 2010, ko si je pri padcu polomil telo in kolo, a ni želel odnehati in je v cilj prilomastil na sposojenem otroškem biciklu rumene barve. "Bil sem kot medved na cirkuškem kolesu."
Ni sam na vrhu večne lestvice nastopov, rekord si deli s Stuartom O'Gradyjem in Georgom Hincapiejem, a za razliko od njiju njegovo ime nikoli ni bilo omadeževano z dopingom. In tudi zato je v očeh pravih kolesarskih »fanov« visoko tam gori.
Jekleni Jens, ki je skoraj 22 let starejši od Dannyja Van Poppla, najmlajšega na letošnjem Touru, tista, da bi bil lahko njegov oče, ni nikakršno pretiravanje. Pretiravanje pa so seveda šale o njem. Šale v slogu tistih o Chuck Norrisu. Ena pravi, da je nekoč šestdnevno dirko končal v enem dnevu, spet druga pa, da se je odpeljal do neskončnosti. Dvakrat.