Kanadski trener je to sezono hokejiste Olimpije s svojimi prijemi popeljal na višjo in uspešnejšo raven. V Ljubljano so prišli tujci z dodatno vrednostjo in prav vsi so v en glas zatrjevali, da so tu zaradi Bena Cooperja. Uspešni strateg nam je tokrat na vlaku zaupal svojo zgodbo, ob kateri smo večkrat precej pobuljili, se smejali, se držali za srce, pa tudi za glavo.
Ben Cooper prihaja iz Vancouvra, tam se je rodil in odraščal, njegovo otroštvo je zaznamovalo več trenutkov, izrednih, tudi žalostnih dogodkov. "Moja družina je unikatna, ampak katera pa ni, kajne," se je nasmehnil Ben, ki je kot kratkohlačnik res doživel vse in še več.
"Moj oče Louie je v Kanado kot mladenič prišel iz Južne Afrike in je bil 20 let starejši od mame. Danes bi verjetno imel kakšnih sto let (nasmeh), dejansko se je boril v drugi svetovni vojni. Zanj je bil zakon z mojo mamo drugi, v prvem je dobil dva otroka, tako da imam ob dveh sestrah še eno polsestro, imel sem tudi polbrata, ki je pred nekaj leti preminil," nam je že z opisovanjem družinskim temeljev Cooper nakazal, da bo njegova pripoved zelo zanimiva.
Stari bogataši z veliko rafinerijo
Čeprav je bil, še preden je dopolnil 10 let, priča bankrotu staršev, njuni ločitvi in kar je najhuje, očetovi smrti, trdi, da je bilo njegovo otroštvo lepo. "Moja mama je prihajala iz precej bogate vancouvrske družine, vsaj pred sto leti je bilo tako. Stari bogataši," se je iskreno nasmehnil.
"Moj ded je ustanovil rafinerijo sladkorja Britanske Kolumbije, ogromno rafinerijo, s katero je veliko zaslužil, babica v svojem življenju ni delala niti enega dne. Bogastvo je sčasoma skopnelo, a družina je še vedno ostala premožna. Kako je to vplivalo name, kaj sem dobil jaz? Preden sta se starša ločila, smo bankrotirali in izgubili hišo, a se zaradi babičinega denarja nismo znašli na cesti," je pojasnjeval 48-letni Kanadčan.
Nekaj let so tako živeli pri babici, Benova mama Deborah se je vrnila v šolo in postala učiteljica, po umiritvi razmer, pravi Cooper, je užival v brezskrbnih otroških dneh, ki so bili prežeti z različnimi športi, psi, tabori, kampiranjem, …
Samomor po naključju
Pri 10 letih je ostal brez očeta. Razlog: samomor po naključju. "Bil je alkoholik in boril se je z depresijo. Tega sicer nisem vedel, bil sem otrok. Dolgo časa sem verjel, da je umrl zaradi srčne kapi, šele v najstniških letih so mi povedali, zakaj in kako je dejansko umrl. Proti depresiji je jemal tablete, ki pa naj jih ne bi mešal z alkoholom, on jih je in v bistvu na nek način umrl zaradi prevelikega odmerka," nam je razložil hokejski trener: "Moja mama je dejala, da je umrl zaradi domotožja. Niti enkrat se namreč ni vrnil v Južno Afriko."
Strastna stoletna kadilka
Cooperjevi so sicer imeli in tudi ohranili stik z očetovo domovino. Ko je imel Ben pet let, je očetova mama leto dni z njimi živela v Vancouvru, ko je dopolnil 15 let, je z mamo in sestrama v Južni Afriki preživel celo poletje, v mestu Paarl, kakšnih 60 kilometrov oddaljenem od Cape Towna. "Obiskali smo babico, ki je bila takrat stara okoli sto let, s tem, da je bila več kot 50 let strastna kadilka," je v smehu nejeverno zmajal z glavo. Takrat je Ben spoznal, kje je odraščal njegov oče, spoznal njegove prijatelje iz otroštva, obiskal očetovo srednjo šolo. "Nato smo spoznali še ostale dele države, potovali do mesta Durban, šli na safari, pa nato v Zimbabve, tam kampirali in se s kanuji spustili po reki Zambezi, obiskali Viktorijine slapove," je opisoval najstniško dogodivščino.
Strastno navija le v svetu ragbija
Pred petimi leti je bil v nizkem 'startu', da se spet vrne v Afriko, tudi takrat s posebnim razlogom: zaradi ragbija, katerega strasten ljubitelj je Ben Cooper: "Mogoče ga imam celo raje kot hokej (smeh)."
Pot mu je preprečila pandemija, zato je zamudil tekme ekipe Britanski in Irski levi, ki vsaka štiri leta zbere najboljše ragbi igralce z Otoka in se pomeri z Novozelandci, Avstralci in Južnoafričani, za katere sicer Ben najbolj strastno navija. "Turnir prirejajo že več kot sto let, je nekaj res posebnega, vsake 12 let poteka v JA in za takratni turnir sem imel kupljene vstopnice," a jih ni izkoristil: "Nekega dne bom gotovo med gledalci tega turnirja v Južni Afriki."
Nikoli me niso ujeli, ker sem bil pameten
Ben je sicer najmlajši otrok družine Cooper. Tess, katere pravo ime je Stephanie, a si ga je kot malčica skrajšala, ker ga ni mogla izgovoriti, je sedem let starejša, Emma pa leto in pol. "Tess je bila vedno kul sestra, imela je kul prijatelje, kul fanta, poslušala kul glasbo, vedno sem se zgledoval po njej," je opisal dinamiko s starejšo sestro. Z Emmo je bila ta povsem drugačna: "V povezavi z njo je bila vseskozi drama, veliko se je kregala z mamo in svojimi fanti. Jaz? Bil sem umirjen, šport mi je pomenil vse. Kakšno sem že ušpičil, a nikoli me niso ujeli, ker sem bil pameten. V primerjavi z Emmo sem bil skoraj angel (smeh)."
Prilivigirana izobrazba
Hokej je igral do 19 leta (nikoli profesionalno), ker ga v Kanadi igrajo in po televiziji gledajo vsi. Benov dedek in strici, ki so po očetovi smrti prevzeli njegovo vlogo, so bili veliki športni navdušenci, šport je bil v družinskih temeljih. "Resneje sem igral še nogomet, tenis, golf, pa hokej na travi in ragbi. Bil sem dober v vseh, a v nobenem odličen," se je sprijaznjeno zasmejal.
"Zaradi družinskega bogastva sem imel velik privilegij, da sem hodil v elitno zasebno in izredno drago šolo, za katero je plačala moja babica. Sam si šolnine nikoli ne bi mogel privoščiti," je priznal povprečni, a hkrati nadvse družabni učenec, ki je od nekdaj vedel, da bo službo našel v športu, kakšno, dolgo ni vedel.
V šoli – sprva je sicer obiskoval javno osnovno šolo, kjer je pouk potekal v francoščini – so ga sicer najbolj zanimale zgodovina, geografija, angleški jezik. Tisti čas se je preizkusil tudi v dramskem krožku, do 16 leta je igral trobento. "Ljubim glasbo, a nimam talenta. Mama in babica sta bili umetnici, tudi mene je zanimalo risanje. Imel sem veliko zanimanj, še danes je tako. Rad bi se naučil igrati na kitaro," je izpostavil eno od želja.
Na vsaj 25 koncertih skupine Pearl Jam
"Grunge zgodnjih 90-ih," je ustrelil kot iz topa, ko smo mu omenili najljubši glasbeni žanr. Pearl Jam in Alice In Chains, klasična rok skupina Led Zeppelin, soul, folk glasba, hip hop je našteval, kaj vse se znajde na njegovem seznamu predvajanja. Obiskovanje koncertov je vseskozi na njegovem meniju in nekaj kar najraje počne. "Predvsem poleti. Mali, klubski in barski koncerti, pa tudi tisti na stadionih. Če bi lahko, bi živel v času vrhunca Led Zeppelinov. Na koncertu Pearl Jam sem bil najmanj 25-krat in to po vsem svetu. Zelo sem si želel na koncert Oasis, a mi ni bilo usojeno," je razlagal in dodal, da mu je žal, ker nikoli v živo ni užival v glasbi skupine Rage Agains The Machine in The Police.
Kaj je lahko lepšega, ko imaš 20 let
Po koncu srednje šole se je Cooper vpisal na univerzo v Ontariu, a po letu dni puško vrgel v koruzo. Našel si je več služb. V hokejski trgovini je brusil rezila drsalk, delal je na parkiriščih, v restavracijah in hotelih parkiral avtomobile gostov. "Dobil sem veliko napitnin," se je pohvalil in hkrati spoznal nekaj slavnih oseb – med drugim tudi Steva Nasha in Davida Hasselhoffa – ter vozil avtomobile vseh prestižnih znamk. "Kaj je lahko lepšega, ko imaš 20 let," se je nasmehnil.
Po dveh letih varčevanja je bil pripravljen na novo dogodivščino. V družbi nahrbtnika je poletel v Avstralijo in tam živel in občasno delal devet mesecev. "Avstralija se mi je zdela zelo avanturistična dežela," je razložil to odločitev.
Od prodajalca do videoanalitika
Ko se je vrnil domov, se je posvetil študiju – je diplomirani kineziolog –, vmes pa menjal službe. Med drugim je treniral nadobudne hokejiste, nato je za Vancouver Canuckse, ekipo lige NHL, dve leti delal v prodaji in marketingu, leto pa na oddelku za odnose z javnostmi. Sledila je selitev v Toronto, na oddelek prodaje pri bejzbol ekipi Blue Jays, po treh letih se je znašel v medicinski prodaji, hkrati pa je za krajši delovni čas začel delati kot videoanalitik podružničnega moštva Toronto Maple Leafs, Toronto Marlies. Pisalo se je leto 2006, ko je hokejska reprezentanca Kanade dobila izdatna sredstva za pripravo na olimpijske igre v domačem Vancouvru štiri leta kasneje.
"Prijavil sem se za službo videoanalitika, opravil razgovor, a me niso najeli," in tako je ostal v medicinski prodaji in videoanalitik pri Marliesih. Čez dve leti je Kanada spet iskala videoanalitika, Ben se je še enkrat prijavil in odločevalce v drugo prepričal. Tako je tri leta v družbi samih elitnih trenerjev delal kot videoanalitik vseh kanadskih reprezentanc, vseh selekcij, na več svetovnih prvenstvih in na olimpijskih igrah, na OI v Vancouvru je bil član zlate olimpijske hokejske reprezentance. Po tej neprecenljivi izkušnji je postal pomočnik trenerja v najboljši mladinski ligi na svetu, nato dobil delo glavnega trenerja na univerzi v Calgaryju, a tri dni kasneje dobil klic s ponudbo za videoanalitika pri Canucksih. Te seveda ni zavrnil.
Tri leta je ostal pri Canucksih, nato pa postal pomočnik trenerja pri Panterjih iz Floride, kjer so po sezoni 2018/19 predčasno odpustili ves trenerski štab. Takrat je Bena 'poklicala' Evropa. Vedno si je želel trenirati na Stari celini, trenersko je v Evropi debitiral na Danskem, nato se je za štiri leta preselil v Salzburg, s Solnograškega pa prišel v slovensko prestolnico.
Izsledila je tudi moje bivše punce
V Ljubljano je s seboj pripeljal le 14-letno psičko Maggie, ki je njegova stalna sopotnica (tudi tokrat na vlaku), na ljubezenskem področju pa doslej ni imel sreče, da bi našel tisto pravo. "Sem samski," je dejal. "Pred leti sem bil že zaročen, a sva se po OI v Vancouvru razšla," je razložil. Kasneje je imel še nekaj daljših zvez, pri čemer je bila največja ovira razdalja, pa po vrhu še epidemija kovida, ko se ni smelo potovati. "Ta del življenja sem zdaj malo zanemaril. V nekih petih letih se je nabralo veliko drame, travm, kovida, tu je bila tudi nora zalezovalka," nam je priznal.
Seveda smo kar zastrigli z ušesi, ko je omenil zalezovalko! "Šlo je le za mesec dni. Nekaj časa sva se dobivala na zmenkih. Poznal sem njeno družino, živela je v isti soseski, z njenima bratoma sem hodil v srednjo šolo, vsi so poznali to družino. Bila je povsem normalna, no, ona ni bila," je razlagal naš sogovornik. Izkazalo se je, da se je zaradi številnih osebnih težav oddaljila od svoje družine. "Tega nisem vedel. V bistvu je bila prevarantka in tudi psihična bolnica. Ko sva se razšla, se ji je zmešalo. Prihajala je k meni domov, mi pošiljala več kot 50 sporočil, pošiljala elektronsko pošto moji družini, izsledila je moje bivše punce, … Njeno obnašanje je bilo zelo divje. Šel sem tudi na policijo, kjer so jo že poznali, kajti to ni bilo prvič, da je nekoga zalezovala," je opisal to izkušnjo, od katere se je oddaljil, ker se je vrnil v Evropo.
Če lahko Clooney, ...
Tu zdaj uživa v samskem življenju. "Zdaj tudi nimam časa, da bi se zapletel, ob tem pa sem moški in je lažje, ker moja biološka ura ne tiktaka. Nimam načrtov, ničesar ne pričakujem. Nekega dne bi rad imel otroke, moj oče je bil precej v letih, ko je dobil mene, tudi George Clooney je močno korakal v šestem desetletju, ko je dobil otroka," se je zasmejal.
Njegov poklic ga je popeljal po vsem svetu, tudi sam pa je še več potoval. Ob Afriki in Avstraliji je odkrival Vietnam, Tajsko, Kambodžo, pa celotno Evropo, ZDA in Kanado je prevozil z avtomobilom itd. Največ zaslužka tudi porabi za potovanja, pa še za koncerte in športne 'igrače', kolesa, smuči itd. "V Grčiji pa tudi v Južni Ameriki še nisem bil. Normandija in Sicilija me zelo privlačita," je razmišljal, kam bi najraje še šel.
Družinska zgodba spominja na film Reševanje vojaka Ryana
"Rad imam zgodovino, predvsem vojno zgodovino," je dejal in tudi zaradi posebnega družinskega razloga. "Oče in stric sta se borila v drugi svetovni vojni, stric je bil celo vojni ujetnik v nemškem kampu na severu Italije. Mamin oče in vsi njegovi sorojenci, trije bratje in sestra, so bili v drugi svetovni vojni oficirji v kanadski vojski. Dedku sta v vojni umrla dva, če ne kar vsi trije bratje, … Poznate film Reševanje vojaka Ryana? No, ta zgodba je zelo podobna zgodbi moje družine. Dedek je kot oficir pristal na Siciliji in zato si jo zelo želim raziskati. Na Nizozemskem, na obrobju Amsterdama so po dedku celo poimenovali ulico. Bil je eden prvih zavezniških oficirjev, ki se je prebil v Amsterdam in ga nato še osvobodil," je ponosno razgrinjal družinsko zgodovino.
Zgodovinska fikcija je sicer tudi njegov najljubši knjižni žanr, Kena Folleta in Wilburja Smitha je omenil kot zelo ljuba avtorja, v roke pa pogosto prime tudi športe knjige, knjige za trenerje. Prosti čas rad zapolni tudi z ustvarjanjem v kuhinji. "Najbolj uživam v pripravi jedi različnih azijskih držav, te okuse imam najrajši. Potem so tu še mehiške in italijanske jedi, meso na vse načine. Rad imam pikantno hrano, sem pa tudi sladkosned," se svoje slabosti zaveda vsestranski športnik, ki ima predvsem poleti polne roke dela s tenisom, kolesarjenjem in smučanjem na vodi. Zimska smuka pa prevladuje zdaj in sredi decembra je štiri dni smučal v švicarskem St. Antonu, od koder se je nato vrnil z vlakom. "Prvič sem se vozil z nočnim vlakom, bilo je sijajno," je omenil to izkušnjo na relaciji Švica-Slovenija.
Dedkov otok in moja super moč
V bližini Vancouvra na otoku Bowen imajo Cooperjevi veliko družinsko hišo z 10 spalnicami in z zasebno obalo, kamor Ben rad zahaja. "Pred enim stoletjem je bil moj dedek lastnik polovice tega otoka," je z nasmeškom priznal in dodal, da je velik ljubitelj smučanja na vodi. "V bistvu si prijateljem deliva lastništvo čolna. Da ne boste mislili, da gre za kaj finega, ta čoln ima samo en namen, da lahko smučam na vodi in to samo na mirnem jezeru," je povedal možakar, ki ima seveda rad adrenalin.
Nikoli nisem pod stresom
A čeprav je že skočil z elastiko in bi rad skočil z letala, ga višina ne navdušuje. "Tesnobo čutim še, če kam zamujam, moja super moč pa je ta, da nikoli nisem pod stresom, prav nič me ne moti v veliki meri," je izpostavil. Hokej je navsezadnje le šport, igra, v kateri se uživa, ob porazih se svet vrti naprej, nihče ne umre, če izgubiš, je razložil. "Ne gre za življenje in smrt. Dvakrat so me odpustili in verjetno to ni bilo zadnjič. Bil sem brez denarja, pa brez službe, a vedno se je vse nekako uredilo," je sproščeno dejal šef Olimpijine klopi.
V treniranju in hkrati v odkrivanju Evrope nadvse uživa in pravi, da njegov cilj ni, da bi se vrnil v ligo NHL, temveč da si zlahka predstavlja, da bi na tej strani Atlantika nekega dne končal svojo kariero, mogoče se celo nekega dne vrne k treniranju mladih sil. In kaj sledi v letih, ko bo upokojen? "Živel bom ob vodi, najraje ob jezeru, v družbi psov, prijateljev, družine in dobre hrane. V kakšni preprosti koči, torej nič pretiranega, umirjeno," se je ob koncu vožnje v vlakom v prihodnost še ozrl Ben Cooper.
