Na tuje
Osredkar je eden od slovenskih reprezentantov, ki si kruh služijo na tujem. Je član hrvaškega kluba Makarska, v minuli sezoni je igral za zagrebški Nacional. „V sezoni 2013/14 sem se odločil, da grem na tuje. Pri tem sem imel ogromno podporo žene. Brez tega ne bi šlo,“ pravi Osredkar, ki se je na tujem dobro znašel, v Dalmaciji cenijo njegovo delo. Predvsem profesionalni odnos od dresa. Pa naj si bo klubski ali reprezentančni. Ne skriva, da mora kot tujec dati še nekaj več od sebe, a mu to ni tuje.
V Zagrebu čelada
Posebnega nadimka mu Dalmatinci še niso dali. Ko je lani igral v Zagrebu, so ga klicali „čelada“ (po hrvaško kaciga). Po eni različici je ta nadimek dobil zaradi pleše, po drugi pa zaradi neustrašnosti in požrtvovalnosti, ko gre po številne žoge tja, kamor nekateri še z nogo ne upajo. Sicer pa Igor velja za motor ekipe, ki dobro bere igro, povezuje obrambo in napad. Zavoljo svoje izvrstne fizične pripravljenosti je neugoden v obrambi, številni vratarji pa so že morali po žogo v mrežo, ko je sprožil s svojo desnico.
Ponudba Litije
Tudi Osredkarjevi začetki segajo v nogometne vode. Bil je nadarjen član ljubljanskega Slovana, ki pa takrat ni mogel ugoditi Igorjevim pričakovanjem. „Nismo našli skupnega jezika pri financah, zato sem se odločil in še pogosteje zahajal v litijsko dvorano, kjer sem že prej pogosto pozimi igral futsal. Potem mi je Andrej Vrhovec v imenu kluba FC Litija ponudil mesto v ekipi, dobil pa sem tudi dobro finančno ponudbo. Kot mlademu fantu mi je to takrat precej pomenilo,“ se Igor spominja futsal začetkov. Pravi, da je futsal spremljal dokaj pozorno, pogosto pa je zahajal na tribune litijske dvorane. Ob koncu minulega stoletja so bili v Zasavju in Posavju znani derbiji med Litijani in Sevničani, Osredkar pa se spomni tudi dobrih tekem Puntarja in Litije. Kmalu je tudi sam postal akter dogajanja na parketu.
Leta 2005 je debitital v dresu reprezentance, vmes pa je eno sezono z žal pokojnim prijateljem in soigralcem Darkom Tokićem igral tudi v Novi Gorici.
Dostavljal pakete
Gol proti Italiji, 29.1. 2014 na EP v Belgiji, pa šteje med svoje najljubše! „Dosegel sem ga z levo nogo,“ se še pohvali ponosen oče hčerke. Kapetan ne pozabi omeniti, da mu je prav rojstvo otroka prineslo v življenje novo dimenzijo. Veseli se dne, ko bo lahko hčerko vzel sabo na trening, da bo lahko od blizu spremljala, kaj tako dobro počne njen oče. Da se pri Igorju vse vrti okoli najbljižjih, potrdi še en detajl: v novi sezoni nosi ščitnike, na katerih je upodobljena njegova družina.
V Sloveniji pa je Igor postal znan tudi zavoljo svojega dela – do odhoda v tujino je delal na pošti – dopoldan je prevažal pakete, zvečer pa treniral.
