Če berete te vrstice, o 'aferi Fabjan' veste že vse. Zato ne bomo modrovali. Besedo bomo prepustili ožigosanemu Marjanu Fabjanu, zato njegovo izjavo za javnost spodaj objavljamo v celoti.
V zadnjih dveh tednih sem deležen pravega medijskega linča na podlagi anonimnih izpovedb domnevnih oškodovank in pričevalcev nekih zlorab, ki naj bi jih storil kot trener juda v sicer nedoločljivi, vendar precej oddaljeni preteklosti.
Ker gre za neke povsem nejasne okoliščine in ob upoštevanju povzemanja mojih pisnih izjav s strani medijev – po moji oceni pogosto nepopolno in iz konteksta iztrgane izpovedbe –, sem se odločil, da na javni linč odgovorim s predmetnim javnim pismom.
Sicer nimam navade komunicirati na tak način, vendar ne morem ostati tiho tudi po tem, ko se mi je bran postavilo nekaj uglednih športnikov in športnih strokovnjakov. Tako ne morem ostati zgolj predmet debate, ki se odvija po pol stoletja mojega dela!
Časovni okvir
Očitki, o katerih berem v medijih in o katerih teče polemika, poimenovana »afera Fabjan«, sodijo v določen časovni okvir in jih je treba razumeti v duhu časa. Naj jasno izpostavim, da so treningi v našem klubu vedno odprti in potekajo na način, da lahko na treningih prisostvujejo tudi starši vadečih tekmovalcev.
Še več. V času, ko naj bi se dogajale zlorabe in grobosti, je bila telovadnica s treh strani od štirih v celoti zastekljena in je lahko treninge spremljal vsakdo, ki je tudi vedel, da je (telovadnica – dojo) odprta 24 ur.
O delu v našem klubu in o podrobnostih metodike dela je leta 2013 RTV SLO posnela film »Mehek kot skala« avtorja Zvezdana Martiča. V omenjenem dokumentarcu si lahko vsakdo ogleda izjave vrhunskih tekmovalcev (Urška Žolnir, Lucija Polavder in Rok Drakšič) o tem, kako poteka delo in zakaj ter v kakšnih, zelo specifičnih okoliščinah pride zgolj in samo med procesom treninga do občasne morebitne grobosti.
Sedaj, torej polnih 12 let po tem, ko je bil ta dokumentarni film predvajan na javni televiziji, pa se najde neka anonimna oseba, ki mi očita nasilništvo. To je zame osebno zelo boleče in tega ne sprejemam, saj je treba tudi vsakršno »grobost« umestiti tako v čas kot prostor in dojemanje vseh vpletenih. Tako, kot se spreminja čas, v katerem živimo, se spreminjamo tudi mi in posledično tudi pristopi k delu, ki ga opravljamo.
Sam se z judom ukvarjam več kot 50 let. V tem času sem bil priča tako razvoju družbe kot judo športa. Seveda je povsem jasno, da nekateri prijemi, ki so bili običajni in sprejemljivi pred desetletji, danes niso več sprejemljivi in posledično tudi niso navzoči v družbi. Tako je naš klub še danes povsem odprt za obiskovalce in si lahko vsakdo ogleda pristop k delu.
Da pa nekdo anonimno izjavi, da naj bi jaz pred telovadnico nekoga tako udaril, da bi se ta punca zvrtela okoli osi, je povsem izmišljeno in je najpodlejša laž! Prav enako velja za anonimno izjavo, da bi naj neko punco udaril s tolikšno silo, da je »imela v ustih vse polomljeno«.
Prosim lepo! Upam, da nihče ni tako nor, da bi otroka še kdaj pripeljal na trening v takšen klub, kjer bi bil priča tovrstnim napadom na svojega otroka. To so tako absurdne izjave, da verjamem, da jih ni treba posebej zanikati pred razumnimi ljudmi.
Metode dela v judu
Judo je v svetu zelo konkurenčna športna panoga, ki za doseganje vrhunskih rezultatov zahteva polno predanost tako vadečega kot trenerja, saj je na koncu tako, da če zmaga tekmovalec, je slaven on, če pa izgubi, je za to odgovoren trener. Prav tako gre za polno kontaktni borilni šport, ki ima še določene specifike glede možnosti poškodb. Te poškodbe so lahko v določenih okoliščinah celo usodne.
Poznavalci juda v Sloveniji vedo, da je eden najstarejših judo turnirjev pri nas pokal Nagaoke, ki je posvečen japonskemu judoistu Kokiči Nagaoki. Ta je umrl na tekmi v Ljubljani leta 1962 zaradi napačno izvedene tehnike.
Velika težava za trenerja lahko nastopi, ko njegov varovanec navkljub neskončnim popravkom na treningih ponavlja napačno tehniko, ki lahko pripelje do resne poškodbe ali celo smrti. Ali je v današnjem času primerno takšnega tekmovalca/tekmovalko zaradi tega kaznovati s silo, da ne ponovi napake? Verjamem, da ne. V vsakem primeru pa je potrebno najti vzvod, da se morebitno napačno tehniko prepreči.
Domnevam, da ni nikogar, ki bi si predstavljal, kako so ljudje pred telovadnico in okoli nje gledali svoje otroke na treningu, kjer bi se jaz sprehajal med njimi in jih pretepal z bambusovo palico, kričal na njih, boksal punce v obraz, jih brcal na tleh in podobno, kar danes berem, da so doživljale neke anonimne osebe.
In da naj bi bilo to celo tako znano, da so mojim tekmovalkam drugi kar prepuščali borbe na skupnih treningih in tekmovanjih! Samo to še čakam, da bo nek anonimni bivši vrhunski judoist povedal, da so moje varovanke dobile olimpijske medalje zato, ker so ostale tekmovalke tako sočustvovale z njimi, da so jim kar prepustile borbe!
Prav na tak način je naša krovna judo zveza v zapisu na spletni strani poskusila relativizirati uspeh našega kluba na letošnjem članskem državnem prvenstvu, kjer so naše mlade borke dosegle največ medalj – menda zaradi odsotnosti najboljših!
Delo v judo klubu Z’dežele Sankaku Celje
V našem klubu je delo razdeljeno med več trenerjev in na več različnih ravni. Od nivoja vadbe in tudi od posameznega trenerja je odvisno, kakšna je metodika dela.
Demokratični in permisivni pristop sta vedno navzoča pri mlajših kategorijah, kar pa se skozi leta vadbe in napredovanj spreminja do bolj avtoritarnega pristopa v skupini najboljših tekmovalcev.
Prav tako v klubu dosledno upoštevamo pravilo »My dojo, my rules«, ki preprosto pomeni, da vsak trener vodi vadbo na način, ki je primeren starostni skupini. Ne želim se spuščati v polemiko o tem, kaj je najprimerneje v sodobnem svetu; dejstvo je, da se vsi vadeči za sodelovanje v trenažnem procesu odločajo prostovoljno.
Prav tako imamo z vsakim tekmovalcem razčiščeno, kaj so njegovi rezultatski cilji, in temu prilagojeno imamo individualizirano vadbo. Imamo tudi rekreacijski judo, kjer poteka delo povsem brez rezultatskega pritiska in vključuje različne starostne skupine, pri čemer ima vsakdo možnost, da se odloči, v kateri skupini bo vadil.
Vse navedeno se je skozi desetletja izkazalo za uspešen pristop.
Seveda zgoraj pojasnjeno ni nič posebnega, kar ne bi bilo znano vsakomur, ki deluje v športu. Žal pa v zadnjih letih v slovenskem judu opažam, da sta polna predanost tako vadečih kot trenerjev edinstvenost dela v našem klubu. Verjetno bo slehernik težko razumel, da trenerji v našem klubu nimajo dopusta v klasičnem smislu, temveč svoj prosti čas namenijo temu, da sodelujejo v obvadbenih programih naših tekmovalcev in na raznih pripravah. Prav ta pristop popolne predanosti je tisti, ki prinaša rezultate.
O očitkih glede nasilja na treningih
Judo je borilni šport, ki za uspešen nastop tekmovalca na tekmovanju poleg vseh ostalih komponent potrebuje tudi določeno mero agresivnosti v nastopu, saj je borba polno kontaktna. Tako je treba tudi treninge prilagoditi temu, da borci razvijejo nadzorovano agresijo.
Ker je judo šport, ki temelji na spoštovanju, vedno iščemo ustrezno ravnovesje med samokontrolo in agresijo. To ravnovesje je treba pridobiti skozi proces treniranja, ki se ne začne in konča samo v uri in pol treninga v telovadnici. Vrhunski rezultat naj bi bil tudi rezultat načina življenja – žal opažam, da vse to ni prisotno v slovenskem judu.
Kakršnokoli fizično ali psihično zlorabo mojih športnikov zanikam; metoda dela z judoisti, ki smo jo razvili v Sankaku, pa se je skozi desetletja in skozi več generacij odličnih športnikov izkazala za uspešno in korektno!
Četudi so kdaj prijemi nepoznavalcu zgledali bolj grobi, to nikoli ni bilo posledica nekakšne želje po nasilju, ki naj bi jo jaz gojil, kot se želi prikazati zdaj.
Dejstvo je, da judoisti na mednarodni ravni nastopajo proti najboljšim tekmovalcem iz okolij, kjer jim šport in rezultati v tem športu predstavljajo dobesedno preživetje. Takšni tekmovalci so za zmago pripravljeni narediti vse.
Zgoraj sem opisal primer hude poškodbe zaradi napake tekmovalca. Isto se lahko zgodi, če se tekmovalec spopade z bistveno močnejšim in agresivnejšim nasprotnikom. In cilj vsakega treninga je pripraviti tekmovalca na takšno situacijo.
V vadbenem procesu sem tako vedno sledil ciljem in željam tekmovalcev ter samo vadbo prilagodil in izvedel na način, da bi lahko dosegli svoje zastavljene tekmovalne cilje. Na fotografiji je jasno vidna borba, kjer je bistveno lažja nasprotnica v borbi dejansko v nevarnosti za hudo poškodbo – zaradi tega je treba takšno tekmovalko ali tekmovalca na tovrstno borbo posebej pripraviti.
Zato lahko odločno zanikam kakršnokoli grobost in/ali nasilje v procesu treningov. Verjamem, da nekdo, ki tega ni sam izkusil, to težko verjame in težje razume, vendar je tveganje za resno poškodbo s permisivnim (demokratičnim) pristopom v športu, kot je judo, preprosto preveliko.
O domnevnem spolnem nasilju
Odločno zanikam kakršnekoli obtožbe glede spolnega nasilja nad mojimi tekmovalkami.
Pojasnil sem že, da sem v zunajzakonski zvezi z mojo nekdanjo tekmovalko, s katero imava tudi otroka. V okolju, kjer so tekmovalci ali trenerji in tekmovalci toliko časa skupaj na treningih in pripravah, kot je to v judu, se zgodi, da naklonjenost lahko kdaj preraste zgolj športno razmerje, tako se je zgodilo tudi nama z mojo partnerko.
Prav v takšnem okolju pa je skrajno neverjetno, da naj bi spolno nadlegoval tekmovalko več let in o tem ne bi nič vedel noben drug tekmovalec ali tekmovalka v klubu – istočasno pa bi ta domnevna žrtev še leta dalje obiskovala treninge? Takšne navedbe odločno zanikam in trdim, da so posledica konstrukta, ki nima nikakršne realne osnove!
O stanju v Judo zvezi Slovenije
Dejstvo je, da je slovenski judo trenutno v rezultatski krizi, kar je v določeni meri posledica nesoglasij in velikih sporov pri menjavi vodstva Judo zveze Slovenije (JZS) v letu 2023.
Gonja zoper mene se je začela v sezoni 2022/2023, ko je sedanji podpredsednik JZS Mitja Jenuš pisal Kolji Heriču, naj me pokliče in mi položi določene besede v usta ter to posname, vse z namenom, da se me diskreditira. O tem je bila seznanjena celotna JZS, vendar mi takrat nihče ni stopil v bran in ni tega obravnaval. Še več, Mitja Jenuš je bil izvoljen za prvega podpredsednika JZS. O tem je izpričal Kolja Herič v obširnem besedilu, objavljenem na portalu Ekipa 24.
Prav tako je dejstvo, da septembra 2023 Urška Žolnir Jugovar ni bila imenovana za generalno sekretarko JZS zgolj in samo zato, ker izhaja iz našega kluba! Ob nastopu novega vodstva sem tako bil razrešen z mesta športnega direktorja, odvzeto mi je bilo sponzorsko vozilo, prav tako v letu 2024 naš klub ni dobil finančnih sredstev, pridobljenih iz virov javnega financiranja, ki bi jih, glede na rezultate mojih tekmovalcev, morali dobiti. Saj jih je JZS pridobila na javnih razpisih prav zaradi teh rezultatov!
V letošnjem letu pa lahko finančna sredstva črpamo za udeležbo na pripravah, ki so vnaprej določene s strani JZS! Pri čemer te priprave s strokovnega vidika ocenjujem kot neustrezne in neprimerne!
S sredstvi, ki našemu klubu pripadajo na podlagi rezultatov, bi – če bi lahko z njimi prosto razpolagali – našim tekmovalkam in tekmovalcem omogočili bistveno več in bistveno boljše priprave na pomembne tekme!
Znano mi je, da so se že v letu 2023 širile govorice, da ne znam več juda, da me je povozil čas in da je čas za neke nove »strokovnjake« (o tem obstajajo tudi zapisi na facebooku). A letošnja tekmovalna sezona je pokazala, da to ne drži!
Prav tako vem, da se je sedanja »afera Fabjan« pripravljala že nekaj časa in da je v njo vpletenih veliko sedaj vodilnih funkcionarjev JZS.
Pred očitki anonimnežev se ne morem braniti, zato sem že naslednji dan po prvih zapisih v medijih sporazumno razvezal pogodbo o zaposlitvi v slovenski policiji. Predvsem zato, da ne bi padla senca dvoma na nepristransko delo policije v sedanji »aferi«.
V uradnem postopku želim dokazati, da ne držijo očitki, ki so bili namerno in s strani nekaterih sedanjih funkcionarjev JZS poslani v javnost – policija namreč o tem javnosti ni obveščala, mož novinarke Tine Jereb, ki je v Dnevniku objavila prvi zapis o »aferi Fabjan«, pa je funkcionar JZS!
Očitki zoper mene v »aferi Fabjan« so produkt zlonamernega podtikanja nekaj zavistnih posameznikov!
Marjan Fabjan
