Afera Fabjan – razkritje dobrega poznavalca vsem v razmislek: 'Le čevlje sodi naj kopitar'

Nasprotna mnenja so se kresala oziroma se še vedno krešejo, epiloga nevšečne afere, ki je močno zarezala v slovenski šport, pa še ni na vidiku. Svoje videnje je želel javnosti predstaviti tudi mag. prof. šp. vzgoje Kolja Herič, ki je v borilnem športu prisoten od svojega 16. leta naprej – najprej v boksu, potem v judu.

Kot pravi, je v svet boksa v telovadnico na Ptuju vstopil skupaj z Dejanom Zavcem, a se je zaradi želje svojih otrok vrnil v judo, v katerem je bil aktiven na vojaški šoli in pozneje v vojski. Kot nam je povedal v pogovoru, stanje v Judo zvezi Slovenije spremlja celostno – od otroških do članskih kategorij. »Očitno sem se motil glede stanja v slovenki judo zvezi in v slovenskem športnem prostoru. Ob vsem napisanem mislim, da sem primeren, da lahko podam svojo resnico vsega dogajanja na JZS,« je dejal Herič.

V nadaljevanju objavljamo zapis Kolje Heriča v celoti, v izvirniku, kakršnega nam je posredoval. Odzval se je predvsem na besede dr. Verice Trstenjak, predsednice Evropskega združenja žensk pravnic (Ewla Slovenija), ki je izrekla solidarnost s prizadetimi in se zavzela za takojšnje reakcije na vseh nivojih in pri vseh institucijah, ne le pri sodiščih. Dejala je, da ob pravnih obstajajo tudi moralna, etična in druga odgovornost. In k temu še dodala, da izjave športnic, da so bili udarci del treninga, niso le zgražanja vredne, ampak zahtevajo konkretne akcije.

———————————————————————
Spoštovana dr. Verica Trstenjak

Čeprav se nisem imel namena več oglašati v slovenskih medijih, sem se odločil, da vam z javnim pismom odgovorim na vaša izvajanja objavljena na portalu Siol.net 10. 7. 2025 pod naslovom 'Afera Fabjan še vedno deli javnost'.

Izjemno cenim vaše strokovno delo, ki je nenazadnje potrjeno tudi v mednarodnem merilu, kljub temu pa menim, da je vaš zapis tudi pravno nedosleden. Tako velja v R. Sloveniji načelo domnevne nedolžnosti v kazenskem postopku, ki nam laikom pove, da je vsakdo nedolžen, dokler mu ni dokazana krivda in kolikor sem podučen, o kazenski odgovornosti (krivdi) odloča le sodišče s pravnomočno obsodilno sodbo. Iz vaših izjav, kot so povzete v zgoraj navedenem prispevku pa brez dvoma razberem, da ste se že odločili o krivdi trenerja Marjana Fabjana, zoper katerega se formalen kazenski postopek še niti ni začel in niti ne vemo ali se sploh bo. Še več, kar javno pozivate k odstranitvi z dela. Ali ne menite, da takšna stališča ne pritičejo tako renomirani pravni strokovnjakinji? Seveda, kot pravni laik dopuščam možnost, da teorije načela nedolžnosti v kazenskem pravu ne razumem.

V tem pismu tudi ne nameravam polemizirati o pravnih vprašanjih, saj zanje nisem niti usposobljen, niti nimam ustreznih izkušenj. Seveda pa imam tako izobrazbo, kot izkušnje, da lahko komentiram vaše izjave glede dela v vrhunskem športu. Preden sem se odločil odgovoriti na vaše pisanje sem, kljub vaši splošni prepoznavnosti, podrobno preveril javno dostopne podatke ali imate morebiti izobrazbo, usposobljenost ali vsaj izkušnje za delo v vrhunskem športu, pa tega nisem zasledil. Prosim popravite me, če se motim, veste, vrhunski šport je poseben svet, ki ga razume le malokdo, nikakor ga ne razumejo ljudje, ki niso del tega sveta. Je svet, kot temu rečete pravniki – sui generis. In tudi posamezniki, ki pridejo na vrhunski nivo so značajsko zelo drugačni od velike večine populacije.

V prispevku sem zasledil, da ste novoizvoljena članica komisije za integriteto pri OKS. Naj vam najprej pojasnim nekaj o tej komisiji in sicer na podlagi mojih lastnih izkušenj, glede dela komisije.

Če boste pregledali pretekle postopke na tej komisiji, boste lahko ugotovili, da ta v zadevah prijav, ki sem jih podal in predložil vrsto listinskih in personalnih dokazov, ki so bili le deloma izvedeni, v dveh letih ni zmogla obsoditi ravnanj sedanjih vodilnih na JZS, ki so bila storjena v škodo javnih financ in mladoletnih tekmovalk. Tako sodelovanje v tej komisiji ne bo izboljšalo vašega, sicer izjemnega, strokovnega curiculuma.

Kot rečeno ste se opredelili glede postopkov treningov na nivoju vrhunskega športa in tako, po mojem mnenju, krepko prestopili prag vaših strokovnih kompetenc. Odločil sem se, da vam pišem, čeprav mi je veliko športnih strokovnjakov to odsvetovalo, zaradi vašega ugleda v splošni in strokovni pravni javnosti. Saj so mnenja, da mi bo to škodovalo. Moj življenjski mentor in čudovit človek ter vrhunski trener boksa, g. Stane Milutinovič, misli, da se spuščam v nekaj, kar nima smisla in ni vredno mojega časa.
Sam sem borec in imam borilne športe v krvi, zato menim, da vam na vaše podano videnje situacije vendarle mora nekdo odgovoriti, še posebej, ker sem prepričan, da so ta posledica zavedenosti in nepoznavanja vrhunskega športa in športnikov.

Veste, vrhunski šport v resničnosti je vse kaj druga, kot to, kar vidi povprečen gledalec na televiziji v udobnem zavetju svojega doma in mehkobi naslonjača. V vrhunskem športu teče znoj in kri, trgajo se mišice, pokajo vezi in lomijo se kosti, tako na treningih, kot na tekmovanjih. Še prav posebej to velja za borilne športe, kjer judo ni nikakršna izjema. In tudi športniki, ki nastopajo na nivoju svetovnih ali olimpijskih prvakinj in prvakov so takšne vrste ljudje, ki so na to pripravljeni. Še več, za doseganje cilja so pripravljeni storiti prav vse, tudi umreti na poti. Ker to ni naravna človeška lastnost, je potrebno takšne borce vzgojiti, tako kot je potrebno ustrezno vzgojiti vojake, da so pripravljeni oditi na bojišče in tam umreti. Nihče se takšen ne rodi. In delo trenerja je prav to, da vzgoji borca, ki je povsem neusmiljen v borbi, borca, ki je, v trenutku, ko stopi v ring ali na tatami, za zmago pripravljen tudi umreti. Metode za takšno vzgojo pa seveda niso povsem splošno sprejemljive in so zato tudi v celoti omejene samo na tiste skupine športnikov, ki v proces vstopijo povsem prostovoljno. Nekdo, ki tega ni sam preživel, o tem preprosto ne more soditi. Naj vam samo pojasnim, da se na olimpijskih igrah himna nikoli ne predvaja kot posledica permisivne vzgoje. Vsekakor pa je potrebno dodati, da je odločitev športnika, da stopi na to pot posledica njegove svobode in pravice, da se sam odloči kako in kaj želi v življenju početi, četudi je to škodljivo za njegovo zdravje.

Vaša intervencija moralno in etično načelnih pomislekov dejansko negira vse, kar je realnost v vrhunskem športu.

Naj vam postrežem z nekaj najbolj znanimi primeri iz slovenskega vrhunskega športa. Tako je dobro poznana zgodba Tine Maze in njenega trenerja ter življenjskega sopotnika Andree Massija. Prav tako vas naj spomnim kakšen nacionalen ponos smo občutili, ko si je slovenska rokometna reprezentanca priborila bronasto odličje na svetovnem prvenstvu 2017 z zmago proti Hrvaški. Takrat smo vsi uživali tudi ob posnetkih selektorja Veselina Vujovića, ko je med minutami odmora na, po vašem mnenju povsem neprimeren in zavržen način, vzpodbujal igralce. Morda pa menite, da bi jih moral nežno pogladiti po laseh in nasloniti na prsi ter jih milo prositi, da se pa le naj bolj potrudijo? Kje je bila takrat vaša visoko moralno etična obsodba?

Prav tako je vaše stališče povsem zgrešeno tudi glede tega kam uperjate puščico kritike, po tem, ko že več kot dve leti traja prikrivanje resnice več dogodkov s strani pristojnih institucij, predvsem Judo zveze Slovenije, kjer nedvoumno ščitijo pravnomočno obsojenega storilca spolnega napada v savni kluba in trenerja, zoper katerega je sodišče v Mariboru izreklo pravnomočno obsodilno sodbo. Ščitijo reprezentanta Slovenije, ki je v spodnjem perilu snemal mladoletnega otroka in ta posnetek z žaljivimi komentarji pošiljal naokrog, zaradi česa se je na koncu, po pritisku odvetnikov oškodovanke, javno opravičil v časopisu Večer in še to med oglasi za prodajo prašičev in drv. Ščitijo podpredsednika JZS in trenerje svoje klike, ki na uradnih tekmah pretepajo svoje otroke, kljub prijavam in posnetkom pa se ne zgodi nič. Sploh ne govorim o psihičnem nasilju, kričanju, zmerjanju in žaljenju, kar počne kar nekaj zaposlenih trenerjev JZS pa tud staršev, tukaj govorim o fizičnem nasilju. Zanima me zakaj, kot novoizvoljena članica etične komisije OKS ne zavzamete visoko moralno etičnega stališča tudi o teh primerih, ki so prav vsi dokumentirano zavedeni pri OKS?

Glede pravnomočno obsojenega trenerja je dobro seznanjen celoten Izvršilni odbor Judo zveze Slovenije, saj je pravnomočno sodbo, izdano v tajnem postopku, ker je bila oškodovanka mladoletna, generalni sekretar Judo zveze Slovenije g. Aljaž Sedej kar v celoti prebral na seji izvršilnega odbora. Naj vas vprašam, kakšno je vaše moralno etično stališče o tem ravnanju?

Glede te tekmovalke naj vam tudi povem, da jo je zaščitil Marjan Fabjan, saj jo je sprejel v svoj klub, napadalcu pa prepovedal obisk njegove telovadnice. Prosim pojasnite mi, koga bi vi danes umaknili iz treningov pravno- močno obsojenega trenerja ali njegovo žrtev, ali nekoga zoper katerega se izvaja sistematična in orkestrirana gonja s pomočjo časopisa in novinarke, ki je osebno vpetena v sedanje vodstvo Judo zveze Slovenije?

Svetoval bi vam tudi, da se pred izjasnjevanjem o moralno etičnih vrednotah v svetu, ki ga ne poznate, predhodno podrobno podučite. V tem primeru bi bili seznanjeni tudi s tem, da je mene osebno, podpredsednik Judo zveze Slovenije g. Mitja Jenuš nagovarjal, da naj kličem Marjana Fabjana in mu predočim neke neresnice ter ta pogovor snemam. Na podlagi tega bi potem omenjeni Jenuš (ki je, mimogrede predsednik kar 32 članic JZS) Marjana Fabjana izsiljeval, kot mi je pojasnil in to celo zapisal v sporočilu v aplikaciji viber. In, če bi jaz to naredil, bi on, v kazenskem postopku zoper trenerja Aleša Vrbančiča za kaznivo dejanje v škodo moje mladoletne hčerke, potrdil izjave, ki mi jih je pred tem glede tega neljubega dogodka podal. Ker sem ga zavrnil, je na sodišču izpovedoval drugače, kot pred tem. Tako bi torej tudi vedeli, da je bilo celotno sedanje vodstvo seznanjeno s tem ravnanjem Jenuša, ki je za »nagrado«, ker je tako proaktivno želel uničiti Marjana Fabjana, bil nato imenovna na mesto prvega podpredsednika.

Ob vsem zgoraj izpostavljenem očitnem nepoznavanju vrhunskega športa in tudi ozadij pogroma zoper Marjana Fabjana, me najbolj moti, da ste se kar v naprej odločili kdo je kriv. Ali ne dopuščate možnosti, da gre za zlonamerna podtikanja, še posebej, ker se očitki nanašajo na obdobje izpred 20 in več let?

Zakaj se s svojo visoko moralno etično držo novo izvoljene članice etične komisije niste oglasili pred 14 dnevi, ko je pravnomočno obsojeni trener, kljub prepovedi dela z otroci in mladino, organiziral trening kamp za otroke v Mariboru? OKS je bil s tem seznanjen, kje ste bili takrat?

Ali veste, spoštovana ga. Trstenjak, da je v vodstu JZS tudi predavatelj na Fakulteti za varnostne vede, da so v vodstvu člani vladajoče stranke in aktivni policisti, ki so vsi seznanjeni z zgoraj izpostavljenimi nepravilnostmi in bi tako pričakovali, da že zaradi njihovega statusa takšna dejanja naznanijo organom pregona še več, od njih bi pričakoval etično moralno držo, da odstopijo in tako dajo vsaj videz nepristranskosti pri preiskavi teh kaznivih dejanj. Vendar ti ljudje raje ostajajo in to prikrivajo. A boste kaj spregovorili o teh ljudeh ?

Glede vrhunskega športa vas naj spomnim na nauk iz znamenitega satiričnega soneta našega največjega pesnika in vašega stanovskega kolega Franceta Prešerna, »Apel podobo na ogled postavi« – Le čevlje sodi naj kopitar.

Spoštovana ga. Trstenjak, prvi obsojam vsako nasilje nad otroci in ženskami, tukaj ne morem govoriti o nobeni toleranci. Sama ste pravnica in zaradi vaših enostranskih izjav, glede katerih se očitno niste pozanimali o dejanskih okoliščinah zadeve, kljub temu ste takšna stališča podali v javnost in ker nisem zaznal, da bi za temi izjavami stali tudi drugi člani etične komisije OKS, ocenjujem, da vam minimalna moralna higiena narekuje, da odstopite, kot članica te komisije.

Verjamem, da lahko svojo borbo zoper zlorabe in nasilje uspešno nadaljujete kje drugje.

Športen pozdrav,

Kolja Herič mag. prof. šp. vzgoje