Kar nekaj športnikov, ki so tekmovali na olimpijskih igrah se je po njih odločilo za počitek oziroma nekateri tudi za popolno regeneracijo. Kako je pri vas?
V zadnjega pol leta sem bil vseskozi vpet v tekvondo. Po koncu določenih obdobij sem imel vmes nekaj dni počitka. To je bilo tudi vse, pa še takrat sem razmišljal o tekvondoju. Ves čas sem moral paziti, da so bili načrtovani treningi kakovostno izvedeni. Moram povedati, da se zdaj počutim nenavadno. Še vedno se ujamem pri misli, da moram na trening. A se spomnim, da sem v obdobju, ko mi ni treba razmišljati o mojem športu.
Ste v Parizu doživeli oziroma dojeli, da ste prisotni na največjem športnem dogodku, na katerem lahko tekmujete športniki?
Dogajanje v olimpijski vasi sem si drugače predstavljal. Verjetno zato, ker je bil naš šport na programu proti koncu iger in je veliko športnikov Pariz že zapustilo. Zato olimpijska vas ni izpolnila mojih pričakovanj. Obenem mi je žal, da se nisem mogel udeležiti otvoritvene slovesnosti, saj bi na njej najbolj občutil svečani duh, ki je bil prisoten na igrah. Kar zadeva sam turnir v tekvondoju, pa je izpadel bolje, kot sem pričakoval. Prvič v svoji karieri sem tekmoval pred toliko ljudmi. V dvorani, ki je bila že sama zase posebna, se jih je zbralo 8000. Ogromne steklene površine so dodale nekaj k odličnemu vzdušju. Ko nastopiš pred toliko ljudmi, sta samo dve možnosti – ali pregoriš, ali pa te navijanje ponese. Jaz sem zares užival in prizorišče turnirja ter dogajanje na njem ocenjujem s čisto desetico. Zdaj, ko je turnir mimo, ne vem, ali bodo na njem ali še kakšnem prizorišču v prihodnje sposobni ustvariti podobno vzdušje. Tudi olimpijske igre pred Parizom se po število gledalcev in navijaškem vzdušju glede tekvondoja ne morejo meriti z njim.
Torej vam ni žal, da ste tekmovali v Parizu? Konec koncev vas je bilo v posameznih kategorijah le po 16 ali 17, kar je manjši del tistih, ki bi si zaslužili nastop na igrah.
Glede tega imam mešane občutke. Po eni strani je za menoj lepa izkušnja, za katero sem zelo hvaležen. Obenem se zavedam, da je v meni še kar nekaj potenciala in da lahko kakovost mojega tekvondoja dvignem vsaj še za stopnjo. A po drugi strani je gledanje štiri leta naprej, glede na to, kaj vse se lahko v tem času zgodi, nesmiselno. Vedeti morate, da se je v tekvondoju zelo težko uvrstiti na olimpijske igre. Ko ti to uspe, se počutiš, kot da si že osvojil kolajno. Nekaterim vrhunskim borcem ni uspela uvrstitev na olimpijske igre. Nastop ima zagotovljena le peterica najboljših na olimpijski lestvici, ostali gredo skozi kvalifikacije. Te so lahko brutalne. Prvi pogoj, da si med izbranci z neposredno uvrstitvijo na igre, je, da na evropskem in svetovnem prvenstvu osvojiš kolajno. Zdaj obljubljajo spremembo točkovanja, a še ni povsem jasno, ali bodo povsem izničili rezultate iz prvih dveh let po OI.
Po tem največjem izzivu v življenju športnikov se vedno pojavi vprašanje motiva. Kako je pri vas? Že imate izdelan načrt za prihajajočo sezono? In dalje?
Kratkoročnega načrta nimam. Še ne. Dolgoročni znova vsebuje olimpijske igre, srednjeročni pa svetovno prvenstvo, ki bo v prihodnjem letu. Do konca tega leta ni velikih tekem. Gre samo za G turnirje, ki po olimpijskih igrah niso pomembni. Vsaj zaenkrat še ne, saj ne vem, kako bodo seštevali točke. Kot sem že dejal, načrtujejo, da bodo za uvrstitev na OI v Los Angelesu šteli samo točke iz let 2026 in 2027. Bomo videli, če bodo res, ali pa si bodo premislili oziroma pripravili drugačno točkovanje.
Nič še nisva dejala o vašem dvoboju z Norvežanom Ordemannom? Bi zdaj, če bi se še enkrat pomerili z njim, kaj spremenili?
Ničesar, razen zadnjih desetih sekund druge runde. Zdaj bi se jih lotil tako, da nasprotnik ne bi dosegel teh dveh točk, ki sta odločilno vplivali na potek dvoboja. Ko sem ga izgubil, sem upal, da bo Ordemann premagal Hrvata Šapino in nato še Iranca Salimija, tako da bi jaz dobil drugo priložnost v repasažu. Žal se to ni zgodilo. Žreb je bil res težak. Če se ozrem v razplet naše kategorije, je Iranec Arian Salimi zasluženo zmagal, saj se je že izkazal na svetovnem prvenstvu. Na drugi strani žreba sem v finalu pričakoval Kubanca Albo, ki je po mojem mnenju najbolj kakovostni borec. Zato sem bil presenečen, ko se je v finale uvrstil Anglež Caden Cunningham. Njega sem pred dvema letoma premagal na evropskem prvenstvu, a je nato naredil velik korak v svojem razvoju.
Še kakšno sporočilo za konec pogovora?
Naj razmislim... Rad bi se zahvalil. Pred turnirjem in tudi po njem sem dobil veliko pozitivnih sporočil. Ljudje so se spomnili name. Tudi takšni, s katerimi nisem imel stika več let. Bil sem presenečen, koliko jih je nestrpno pričakovalo moj nastop. Vsem skupaj bi se rad zahvalil za podporo.
