Na Majorko se redno vračata in pred velikimi tekmovanji opravita nekaj treningov, na katerih so v ospredju testni dvoboji. Tokrat trenirata z reprezentanti iz Kazahstana, med katerimi je tudi Batirkan Toleugali, nekoliko presenetljivi olimpijec v kategoriji do 80 kilogramov. Osnovni cilj treningov je, da se ohranja forma, s katero se je Patrik Divković v kvalifikacijah uvrstil na olimpijske igre.
Da se je Patrik prebil do olimpijskega nivoja, je močno zaslužen njegov oče Goran, ki je v Logatcu leta 2000 ustanovil tekvondo klub. "Ko sem bil star nekaj čez 20 let, me je med sprehajanjem po ljubljanski Ledini pritegnil plakat, ki je vabil na treninge tekvondoja. Ker imam rad nožne tehnike, nisem dolgo okleval. A sem že po nekaj treningih, po razteznih vajah razmišljal, da bi bil boks boljša izbira. Vendar sem vztrajal in se hitro uvrstil v tekmovalno ekipo. Po selitvi v Logatec sem ustanovil klub Tempo. Ko je bil Patrik star šest let, se je med igro začel spoznavati s tekvondojem. Prvo leto, ko je začel tekmovati, je med mlajšimi kadeti postal državni prvak," se je enega ključnih obdobij v Patrikovem športnem razvoju spomnil Goran. Njegov sin pa je nadaljeval: "Iz tistega obdobja se najbolj spomnim prve tekme. Prišel sem in zmagal vse dvoboje. Pred tem sem odhajal z očetom v telovadnico. Ne spomnim pa se, kdaj točno sem začel s treningi. Kot mlajši kadet sem se v Zagrebu udeleževal turnirjev in kmalu napredoval v slovensko reprezentanco. Na turnirjih sem se boril z leto ali dve starejšimi nasprotniki. Prvo leto sem se z njimi spoznaval. Naslednje leto je bilo zmag več kot porazov. V tretjem letu pa sem začel osvajati kolajne."
Zadržal ga je naslov svetovnega prvaka
Podobno se je dogajalo v mladinski konkurenci. Patrik Divković je najprej spoznaval konkurenco. Razumljivo, da so bili v njej fizično močnejši tekmovalci. V naslednjem letu jo je začel premagovati. V tretjem pa je osvojil naslov svetovnega mladinskega prvaka, kar je najboljši slovenski dosežek nasploh.
"V Kanadi sem doživel najlepše trenutke svoje športne kariere. Bilo je kar neverjetno. Kasneje sem se večkrat spraševal, ali bom še kdaj imel priložnost, da občutim tako močne občutke sreče. Do medalje sem prišel na evropskem prvenstvu do 21 let, na evropskem članskem prvenstvu in na evropskih igrah. A se zadovoljstvo ob prejemu kolajne ne more primerjati z občutki, ki so bili prisotni v Burnabyju. Zdaj so pred menoj olimpijske igre. Morda bom v Parizu uspel podoživeti občutek sreče iz Kanade," je razmišljal Patrik, ki z uvrstitvijo na olimpijske igre nadaljuje po poti, ki jo je leta 2000 v Avstraliji začel Marcel More in nato v Londonu in Tokiu nadaljeval Ivan Trajković.
"Mislim, da je bil odločilni trenutek Patrikove kariere leta 2016, ko je postal mladinski svetovni prvak. Dve leti prej je na evropskem prvenstvu izgubil v prvem krogu. A smo vztrajali do svetovnega prvenstva. Takrat smo se prepričali, da smo, tudi ko ni bilo pravih rezultatov, dobro delali. Tovrstna kriza se je ponovila pri prehodu iz mladinske v člansko konkurenco. In ko smo bili zaprti v času korone, ko nismo smeli trenirati. Nato je sledilo evropsko prvenstvo in kolajna, ki je krivuljo obrnila navzgor," je o kritičnih trenutkih sinove kariere povedal Goran.
Vso energijo vlaga v tekvondo
Patrik se je v tej sezoni povsem posvetil tekvondoju. Študij trenerstva je zaradi olimpijskih iger postavil v čakalnico. Zdaj je najbolj pomembno, da obdobje pred odhodom v Pariz mine brez kakršnihkoli poškodb. "Čeprav so igre že razmeroma blizu, sem še povsem miren. Motivacija je močna, zato mi ni nič težko. Zavedam pa se, da bom moral za odličen rezultat v Parizu premagati dva vrhunska nasprotnika oziroma dva nosilca. Za enkrat se počutim zelo dobro," je dejal slovenski potnik na olimpijske igre, ki bo naslednja dva tedna treniral v Sloveniji. Pričakuje, da mu bosta pri tem pomagala dva vrhunska borca iz Madžarske in Makedonije in da bo na nekaj treningih tudi Ivan Trajković.
