Boksarski klub Dejan Zavec Boxing s Ptuja, ki redno tekmuje pod okriljem BZS, bo še vedno njegova prva skrb, ki pa jo bo dolgoročno nadgrajeval s profesionalnim svetom boksa. Tako bo lahko na športni poti pomagal domačim in tujim boksarjem, ki bodo sposobni in željni prestopiti na zahtevnejšo raven boksa.
Še vedno ste zelo vpeti v matični klub Dejan Zavec Boxing. Verjetno ne utegnete več prisostvovati vsem treningom, saj ste še vedno izjemno zasedeni…
Res je, v klubu imamo izjemno trenersko ekipo, ki skrbi za tekmovalni del in rekreacijo. Ta je tudi na Ptuju postala nepogrešljiv del vsakdana številnih rekreativk in rekreativcev, ki so se našli v moji zgodbi boksa. Za nami je veliko uspešnih let treninga in predvsem iskrenega prijateljstva. Sam še opravljam individualne treninge in sodelujem z vrhunskimi športniki, ki želijo trening boksa vključiti v svoj trenažni proces. V moji trenerski ekipi je Teja Bauman, ki je od začetka z nami in je zelo uspešna fizioterapevtka. Teja je tudi gonilna sila in idejni vodja uspešne rekreacije 12 Rund, ki je visoko intenzivna intervalna kardiovadba. Vesel sem, da je z nami Nuša Ivančič, ki je polna novosti v boksu in procesu treninga ter končuje fakulteto za šport. S svojo kvaliteto, raznolikostjo in poznavanjem človekovega gibanja nas je vse prepričala. Naš aktivni boksar Tomi Lovrenčič je študent Fakultete za šport z izjemno karizmo in izkušnjami s treningov boksa. Zanj lahko rečem, da je moj boksarski produkt, ki je z mano od svojega začetka. Rado Pravdič je prekaljeni maček, ki je bil tudi sam boksar ter ima bogate športne in življenjske izkušnje. Prav tako pa kot trener rad vskoči tudi Aljaž Venko, ki najde čas kljub svoji aktivni boksarski karieri. Rad bi se zahvalil Boštjanu Zupaniču, ki že lep čas deluje kot predsednik kluba in je vedno pripravljen za pomoč.
V prihodnje se bomo prvič lotili boksa za najmlajše in začetnike, da bi ga tako izvajali od začetka do nadgradnje. V njem so določene ravni, ki jih ne moreš preskakovati. Letošnjo jesen bo zato Žare Jovanović, vsestranski športnik, uvedel začetniško vadbo. Na tekmovalnem delu je v klubu še veliko rezerve. Želim pripeljati mednarodno uveljavljenega trenerja, ki bo prinesel veliko svežih idej.
Sam se v tem delu boksa ne vidim. Še najbližje mi je kondicijska priprava, taktika in tehnika. Včasih se zgodi, da pride borec do določene ravni in ne ve, kako naprej. Tukaj nato vstopim jaz in tukaj vidim svoje poslanstvo. Boksarju poskušam dati zadnji košček mozaika. Vsak se mora zavedati, da če v glavi ni razčiščeno in če ni pripravljen garati, zmage zagotovo ne bo. Imam borko in borce, ki imajo svojo svetlo plat, ki ni vezana samo na šport, ampak tudi na življenje. Sam sem imel srečo in privilegij, da sem lahko treniral s trenerji, kot so Ivan Pučko, Stanislav Milutinović, Slobodan Anđelič, Werner Kirsch in Dirk Dzemski, ki so mi dali širino in potrebno znanje v športu in življenju, ki ga zdaj želim predati tistim, ki si to zaslužijo.
Koliko se še vidite v svojem delovanju na področju amaterskega boksa?
Zavedam se, da je amaterizem osnova za zdrav profesionalizem. Oboje pa je zelo povezano. Ne moreš postati dober profesionalec brez konkretne amaterske kariere, ker potrebuješ izkušnje, ki ti jih nihče ne more dati. Sam sem prestopil meje mišljenja in dejanj, poguma in cone udobja. Nikoli se nisem zanašal na to, da bom svetovni prvak postal po sreči, da nasprotnika ne bo v ring zaradi pomanjkanja boksarjev v kategoriji ali da si bo na treningu zlomil roko. Dokler ne bomo v Sloveniji gledali istega boksa in ga nato prenašali v dvorano, ne bo napredka. Družimo se s slabšimi ali sebi enakimi, in ne z boljšimi. Če hočemo napredek, se moramo družiti z boljšimi. Za uspeh v boksu je pomembno, da se družiš z boljšimi od sebe, saj jih le tako lahko dosežeš in šele takrat postaneš dober tudi sam. Da bi bili najboljši, pa moramo vztrajati veliko časa. Lahko bomo prvi na vasi, a žal zadnji v mestu. Dokler ne bomo drzni in ne bomo iskali stika z najboljšimi, ne bo napredka in vidnih rezultatov. Zame je največja blamaža, da ima nekdo 20 ali 30 borb in gre na SP; pri nas jih ima še manj. Pred odhodom pa izjavi, da bomo osvojili kolajno in da bomo šli na kvalifikacije za OI ter da imamo realne možnosti. To pomeni, da podcenjuje šport in to, s čim se ukvarjaš. To lahko dela zavestno ali pa na žalost ne ve, kaj govori. Žal je trideset borb v Sloveniji, tri na Hrvaškem in dve v Bosni premalo za naskok na evropski ali svetovni prestol. Tukaj nastopi trenutek resnice, vse drugo so iluzije.
Boksarka zveza Slovenije je servis vsem klubom, ni pa njihov hlapec. To je velika razlika. Naši klubi se sprašujejo samo, kaj bo zveza naredila zanje. Vedno se je treba vprašati, kaj je nekdo naredil za njo in njen napredek. Na zvezo žal prideš samo takrat, ko je treba iti na veliko prvenstvo in potrebuješ denar za nastope v tujini. Izogibamo se domačemu tekmovanju, ker se ga sramujemo, vsi pa bi šli na tekmovanje v tujino. Velikokrat se zgodi, da v Sloveniji ne tekmujejo, gredo pa na turnirje v tujino, ker v Sloveniji nimajo motiva in imajo doma le tri ali štiri borbe. Nato si v prijateljskih državah poiščejo borce, ki so jim kos, in se nato vrnejo domov kot slavni zmagovalci. Laika, ki ne spremlja boksa, lahko pretentaš. Vsak od nas naj se pogleda v ogledalo in si odgovori na vprašanje, kdaj je uspel in kdaj je pretental samega sebe ter tudi vse druge.
Takšni ljudje v mojih očeh nimajo prihodnosti. Vsak tekmovalec, ki doseže rezultat pod slovensko zastavo, je za nas uspeh. Vsi smo naši, vsi smo Slovenci. Moti me prepričanje v slogu 'to je moj boksar, drugi pa me ne zanimajo'. Ko bomo vsi veseli za druge, bomo tudi sami začeli zmagovati. V slogi je moč in tega se je treba držati tudi v boksu. V vsem pa je treba iskati znanje; imeti moramo pogum in si tudi priznati, da nečesa še ne vemo ali česa še nismo videli. To je pot in formula do končne zmage. Za vse to pa je treba imeti veliko poguma.
Sami ste bili močno vpeti v delovanje Boksarske zveze Slovenije. Kje boste nadaljevali?
Nočem biti Don Kihot, zato se v BZS vidim samo toliko, kolikor bo zveza potrebovala mojo pomoč pri tekmovanjih. Žal je vzdušje zaradi določenih posameznikov v svetu slovenskega boksa negativno. Za dobrobit olimpijskega boksa in boksa nasploh bi si želel, da vsi jemo iz iste sklede. Vsi vemo, da tekmovalci potrebujejo tekmovanja in izkušnje. Sam želim delovati kot nadgradnja, in ne kot konkurenca olimpijskemu boksu. Hočem pa seveda sodelovati z BZS in njenimi klubi. Le tako bomo postali drug drugemu zadostni in tudi dolgoročno uspešni. Želim si peljati zavestne in zrele ljudi skozi boksarsko profesionalno kariero in skozi pomemben del njihovega življenja. Manj bom vpleten v aktivnosti v olimpijskem boksu, bom pa na voljo, če bo potrebna kakšna pomoč.
