Ljubitelji boksa ga poznamo v povezavi z Dejanom Zavcem, našim boksarskim šampionom, ki je s svojo (za svet boksa) majhno in izbrano ekipo posegel po svetovnih zvezdah. V osnovi je bil njegov kondicijski trener, maser, psiholog, menedžer, vodja logistike, mediator …, na koncu pa je vedno ostal prijatelj, na katerega se je lahko Dejan zanesel v ključnih trenutkih svoje izjemne kariere. Tomi prav tako kot Dejan prihaja iz Leskovca v osrčju vinorodnih Haloz, ravno zato v puščavski Dohi pogreša predvsem čudovito zeleno in hribovito slovensko naravo ter tudi pitno vodo, ki je naša velika primerjalna prednost pred arabskim svetom.
Poznamo vas kot vsestranskega športnika in kondicijskega trenerja, ki je poleg boksa največ delal v odbojki in nogometu. Bili ste idejni vodja priljubljene športne šole Juhuhu na Štajerskem in Dolenjskem, kjer so številni otroci spoznavali osnove koordinacije, smučanja … Zdaj ste že skoraj desetletje zaposleni v Katarju, ki se pripravlja na bližnje SP v nogometu in kjer je dom slovite Aspire Academy ter športnega medicinskega centra Aspetar, kjer ste prav tako bili zaposleni pri rehabilitaciji vrhunskih športnikov.
V Aspire Academy trenutno vodim tri fitnes centre in delujem kot vodja oddelka za moč in razvoj (Head of Strength & Developement) za celoten nogometni mladinski pogon Katarja. Skupaj z desetimi kondicijskimi trenerji skrbim za telesno pripravo 180 nogometašev. Delovni pogoji so res izjemni in ni iz trte izvito, da našemu centru pravijo tudi nogometna Nasa. Seveda pa se pri obeh, pri meni in ženi Karin, pojavlja želja po vrnitvi v Evropo in Slovenijo, kjer si želiva ustvariti svoj center, in sicer v povezavi z Aspire Academy. Sodelujem s kolegi s celega sveta, kar je velik izziv. Ob privilegiju izmenjevanja različnih znanj in pogledov je potrebnega tudi precej usklajevanja ter medsebojnega sporazumevanja, saj smo mešanica različnih svetovnih kultur. Moram priznati, da začetek ni bil najlažji in sem moral kot Slovenec vložiti bistveno več truda od kolegov, ki prihajajo iz držav, ki so nogometne velesile. Kakorkoli, slovensko znanje in trud preverjeno štejeta, tako da nisem več samo poslušalec. Ne nazadnje od nas zahtevajo strogi profesionalizem in predanost svojemu delu. Če hočeš obstati v ekipi, moraš biti stoodstotno predan. Seveda je privilegij tudi biti viden na svetovni nogometni sceni. Tedensko gostimo športne delegacije z vsega sveta, ki jih zanima naša metodologija dela. Navsezadnje je Katar aktualni azijski prvak, kar je za populacijo s približno 5000 registriranimi nogometaši res izjemno. Za vse nas zaposlene v Aspire Academy bo prihajajoče svetovno prvenstvo poseben mejnik. Nekaj ekip, ki se bo kvalificiralo, bo v času prvenstva koristilo tudi naše terene. Upam, da tudi Slovenija! Ponosen sem na svoje dozdajšnje delo, hkrati pa se je treba zavedati svoje prihodnosti in minljivosti v tem poslu.
Kako je bilo videti začetno sodelovanje z Dejanom Zavcem, sovaščanom in vašim velikim prijateljem, s katerim sta v športnem smislu skupaj občutila športni pekel in raj?
Dejan je prvič stopil z mano v stik pred 15 leti predvsem zaradi regeneracije. Ker sem se izučil tudi izvajanja športnih masaž, me je poklical po prihodu s treningov v Nemčiji. Sam sem takrat delal kot kondicijski trener in maser pri NK Aluminij. Po določenem času sva nadgradila sodelovanje še v fitnesu, kjer sva začela s treningom moči. Dejan je takrat že boksal pri SES Boxing in najtežje je bilo pridobiti zaupanje menedžerja Ulfa Steinfortha in njegove trenerske ekipe v Magdeburgu. Tudi pri Dejanu je bilo nekaj začetnega tipanja. Mogoče ravno zato, ker prihajava iz istega okolja. Potrebno je bilo veliko prilagajanja, predvsem pa zaupanja. Ni lahko nekomu iz Leskovca dopovedati, da mu bo nekdo drugi iz Leskovca povedal, kako je treba trenirati. Obojestranska haloška trma pa je bila vseeno potrebna, da sva šla tudi prek nesoglasij in se na koncu oba odrekala za skupni cilj. Tako sva skupaj garala do cilja, do naslova svetovnega prvaka v velterski kategoriji in nato do zaključka Dejanove nepozabne kariere. Z njegovim trenerjem Dirkom Dzemskim sva se takrat prav tako nekaj časa spoznavala, kondicijski trenerji takrat še niso bili tako samoumevni, kot so danes. Na neki način sva orala ledino. To idejo in kompatibilnost so prepoznali tudi Nemci. Dirk mi je zaupal in skupaj smo zelo dobro sodelovali. Podpiral je moje delo in dal zeleno luč za mojo vključitev v ekipo ter delo s klubskimi kolegi. Skupaj z njihovo nemško disciplino in uspešnim poslovanjem ter Dejanovo nepopustljivostjo in karakterjem smo dosegli izjemen uspeh, ki je Slovenijo vpisal na svetovni boksarski zemljevid.
Uspešno ste zaključili Fakulteto za šport v Ljubljani. Koliko ste do tistega trenutka poznali boks in kako zdaj gledate na treninge, ki sta jih imela z Dejanom?
Boks še vedno vidim kot dokaj zaprt šport, ki se spreminja z veliko previdnostjo. Boksarska doktrina močno temelji na izkušnjah. Seveda to ni nujno slabo. Marsikateri športnik je danes žrtev nekritičnega razmišljanja in novosti, ki pa same po sebi niso zagotovilo za uspeh. A vendar obdelovanje lastnega vrtička ni v interesu razvoja športa. Vodilo bi moralo biti: izmenjevati znanje, v ringu pa tekmovati. Športna znanost se razvija in tisti, ki jo ignorirarjo, bodo težko zraven. Nehote delam primerjavo med nogometom in boksom, ki pa je sama po sebi precej nesmiselna. Za nogomet bi si upal soditi, da je na povprečni klubski ravni v precej boljši finančni kondiciji kot povprečen boksarski klub. Vrhunski nogomet je trenutno v obdobju, kjer so strokovni štabi številčnejši od nogometnega moštva. To tudi narekuje napredek športa. V boksu še vedno vidim metodologijo, vzeto iz hollywoodske filmske industrije. Marsikdo opravi del treninga kot Rocky Balboa. Oblečeš si trenirko s kapuco in začneš teči. Ne trdim, da to nima prostora v boksu, vendar je treba razumeti, zakaj in kdaj. Dejan je tekel bistveno več, kot bi mu sam predpisal. Ampak eno je učbenik, drugo pa športnik. Tek je bil Dejanova miselna priprava. To je imel vcepljeno v dolgoročnem razvoju. On je eden izmed boksarjev, ki je bil navajen teka mimo Rance do jeza na Ptujskem jezeru v Markovcih in nazaj. Med tekom je preprosto prevetril svoje misli in potem nadaljeval s treningom v dvorani. Verjetno bi naletel na negativen odziv in občutek, da mu nekaj manjka, če tega rituala ne bi imel. Bil je osredotočen na delo in ni popuščal. Na treningu je vsrkal vse, da je prišel do maksimuma. Mene je potreboval, da sem ga zaustavljal, ker je imel v glavi, da brez trpljenja na treningu ne bo napredka. Dejan je tudi po dvajsetih ponovitvah hotel nadaljevati, ker je štel le ponovitve, ki so ga bolele. Ravno zaradi svojega značaja je tudi uspel. In uspel je zaradi nekih drugih življenjskih zmag, ki nimajo zveze s treningom. Zmag, za katere ve samo on. Njegova trma je bila pozitivna trma, ki je prenašala velik telesni napor in visoke človeške obrate. Svoje telo je znal uporabljati v ekstremnih pogojih.
