Čavić je boksal na amaterski in profesionalni ravni. V amaterskem boksu je imel od 64 borb kar 63 zmag in en neodločen rezultat. Sledila je profesionalna kariera, v kateri je imel 27 borb, od tega 19 zmag, štiri poraze in štiri neodločene rezultate. Leta 1989 je postal boksarski trener in od takrat skrbi za razvoj boksa v Kranju ter vsak dan uživa v svojem trenerskem poslanstvu v ringu in ob njem. Bil je trener reprezentance Slovenije po osamosvojitvi, kjer je sodeloval s selektorjem Stanislavom Milutinovićem. Duško ali Dule, kot ga radi kličejo prijatelji in kolegi, je entuziast in legenda boksa v Kranju in v Sloveniji. Številni poznajo njegova dolgoletna prizadevanja za razvoj boksa v športu zelo naklonjenem mestu Kranj.
Vaš klub bo v naslednjem letu praznoval 30-letnico obstoja.
Če človek v življenju dela to, kar ga veseli, ni nič težko! Nikoli si nisem prizadeval za kakšno funkcionarsko mesto. Jaz sem operativec in bom umrl poleg ringa, ker me zanima izključno boks. Neverjetno uživam, ko otroku pokažem nekaj novega, in to me osrečuje že skoraj 30 let. Sam sem aktiven 65-letnik, ki trenira skoraj vsak dan, in želim si, da bi bila tudi mladina v Kranju bolj aktivna. Boks je težek, vendar lep šport, ni pa lahko pridobiti novincev. V moji trenerski karieri je bilo v naših prostorih več kot 1600 rekreativcev, od tega le 34 pravih boksarjev. Sam pravim, da si uradno boksar, ko v ringu zmagaš zunaj meja svoje države. Vse življenje sem posvetil boksu in družini. Ponosen sem na svojo tekmovalno in trenersko kariero, saj smo po osamosvojitvi Slovenije naredili opazne korake na klubski in reprezentančni ravni. Želim si, da bi se v Sloveniji več vlagalo v šport, da bi funkcionarji na BZS lažje zagotavljali finance za delo reprezentanc ter posledično tudi klubov. V Kranju imamo župana Matjaža Rakovca, ki prihaja iz športnih vod in zelo dobro pozna športno problematiko. Namenil nam je elitno lokacijo 150 kvadratov velike dvorane v sklopu kranjskega olimpijskega bazena, kjer imamo na voljo vse, kar potrebujejo za trening evropski in svetovni prvaki.
Kako gledate na svoje boksarske čase v primerjavi z zdajšnjimi?
V karieri sem imel slabih 91 borb, od tega sem na 82 zmagal. Boksal sem za BK Crvena zvezda, v Sloveniji pa kar 15 let za BK Odred pri očetu slovenskega boksa Janezu Galetu. Pot me je ponesla tudi v Švico, kjer sem profesionalno boksal v Zürichu. V bivši Jugoslaviji je bil boks izjemno priljubljen in večina klubov je imela za svojega predsednika kakšnega generala iz vrst JLA ali političnega veljaka. Danes, v svetu kapitalizma, pa so drugi časi. Zelo težko je priti do sponzorskih sredstev, po svojih zmožnostih pomagajo občine. V klubih po Sloveniji je čutiti veliko mero entuziazma, ki drži boks pokonci. Naši boksarji trenirajo po štiri ure na dan, za vrhunski rezultat pa je potrebnih vsaj sedem let vztrajnega dela. Premalo pozornosti posvečamo najmlajšim, saj jih prepuščamo mlajšim trenerjem, ki so še sami otroci in nimajo izkušenj. Tukaj delamo veliko napako. To mladino bi morali trenirati najboljši strokovnjaki, da v mladih letih osvojijo ključne elemente, ki jih nato spremljajo celotno kariero. Še vedno menim, da je težje biti boksar kot rudar.
Leta 2012 sta skupaj z Ivanom Pučkom pridobila dve trenerski zvezdici, ki vama jih je priznala Svetovna boksarska zveza AIBA. Kateri so najpomembnejši trenutki v vaši trenerski karieri?
Od nastanka kluba v Kranju sem si želel dvigniti priljubljenost tega športa in s svojimi varovanci čutim, da mi to tudi uspeva. Naši boksarji imajo za sabo pet evropskih in dve svetovni prvenstvi, želja pa so še vedno olimpijske igre. V izjemnem spominu mi ostaja zgodovinski nastop Slovenije na svetovnem prvenstvu v Berlinu leta 1995, ko smo imeli v ekipi boksarje, kot so bili Sebastjan Novak, Dejan Zavec, Boštjan Kerin in Armand Krajnc. Ogromno smo potovali po državah bivše Jugoslavije, kjer smo se udeleževali turnirjev, kot sta Beogradski pobjednik in Hakija Turajlić, ter pogosto posegali po najvišjih mestih. S Pučkom sva bila zelo ponosna na podelitev dveh trenerskih zvezdic, saj je to svojevrsten dokaz za dobro in strokovno trenersko delo. Tudi po končani Fakulteti za šport sem se vedno znova moral izobraževati in spremljati svetovne trende. V našem klubu imamo tri zelo pomembna imena, ki so zaznamovala naš klub: Sebastijan Novak - Terier, ki je petkratni državni prvak, Mario Živković, trikratni državni prvak, ter žal tragično preminuli Erduan Braimi - Panter, ki je bil kar sedemkratni državni prvak in osvojil 28 kolajn. Zelo sem vesel, da lahko zdaj svoje znanje prenašam na njegovega nečaka, ki ima osem let in že dve leti pridno trenira z nami. Pomembno vlogo v našem klubu ima tudi Andreja Bešter, ki je bila leta 2013 na osmem mestu svetovne lestvice. Cobra je začela trenirati leta 2003 in je leta 2005 v Lienzu že osvojila prvo in zgodovinsko kolajno na svetovnem pokalu. Trenutno imamo dva obetavna boksarja, ki lahko tekmujeta v vsakem evropskem ringu – Tamaro Grošelj in Aleksandra Bojića. V klubu se bomo trudili po svojih najboljših močeh, da bi našo 40-člansko tekmovalno in rekreativno ekipo iz tedna v teden navdihovali, predvsem pa, da bi strokovno in odgovorno trenirali.
