Še pred nekaj leti je povprečni poznavalec borilnih športov v Sloveniji poznal le judo, boks, rokoborbo, karate, morda po zaslugi Tomaža Barade še tekvondo in kikboks. V zadnjih letih pa se je število prepoznavnih borilnih športov močno povečalo. Zlasti priljubljene so postale tako imenovane mešane borilne veščine, imenovane tudi K-1. Težava, ki se ob tem pojavlja, je, da nihče več ne ve, kakšna je dejanska vrednost teh borb, koliko so vredne v svetovnem merilu.
Dejstvo je, da v Sloveniji imamo nekaj borcev, ki so cenjeni tudi v tujini, kot so Miran Fabjan, Samo Petje, Franci Grajš, Mirko Vorkapić, Jasmin Bečirović in Rok Štrucl, pa še pri njih se nikoli točno ne ve, kako močni so njihovi nasprotniki in kakšno vrednost imajo lovorike, ki so si jih izborili. Dodatno zmedo povzročajo še razne delitve na posamezne kategorije in verzije, kjer je včasih skoraj nemogoče izluščiti zrno od plev. Včasih se tako nehote vzbuja vtis, da gre organizatorjem predvsem za dober zaslužek (vstopnice za takšne prireditve niso ravno poceni) in za prevaro potencialnih obiskovalcev o vrednosti posamezne prireditve.
"Menim, da bi bilo treba opraviti anketo, ki bi pokazala, da ljudje sploh ne vedo, kaj je kaj, in da poznajo samo osnovne veščine. Na osnovi te ankete bi potem vsi skupaj začeli razmišljati nekoliko drugače."
Miran Fabjan
Da ima s prepoznavanjem določenih športov težave, priznava tudi uveljavljeni trener in tvorec uspehov slovenskega juda Marjan Fabjan, ki ima sicer v lasti še dva kluba, ki ne gojita tega športa. Eden s središčem v Celju se posveča parternim borbam, drugi, imenovan Klub borilne veščine Ališ, pa tudi drugim. "Ta dva kluba ljudem služita bolj za zabavo in nimata posebnega tekmovalnega značaja," o tem pravi Fabjan, ki se strinja, da imamo v Sloveniji zelo veliko borilnih veščin, ko je že težko reči, katera je prava: "Osnovne borilne veščine so karate, judo, boks, rokoborba, tudi še tekvondo. Iz teh potem izhajajo še vse ostale borilne veščine. Teh je res že toliko in s toliko različnimi oznakami, da se tudi sam več ne znajdem, kaj je kaj, celo v Celju ne, čeprav se že vse življenje ukvarjam s to dejavnostjo. Menim, da bi bilo treba opraviti anketo, ki bi pokazala, da ljudje sploh ne vedo, kaj je kaj, in da poznajo samo osnovne veščine. Na osnovi te ankete bi potem vsi skupaj začeli razmišljati nekoliko drugače."
Vseeno pa alfa in omega slovenskega juda ne nasprotuje temu, da tovrstni klubi, borilne veščine in turnirji zdaj rastejo kot gobe po dežju. "Nič nimam proti, če vsak na svojem vrtičku goji neko dejavnost, prireja tekme in nanje vabi tudi tuje borce. Pomembno je, da mladina ni v kriminalu in na drogi, potem pa naj dela karkoli že. To je tudi cilj vsega tega. Vedeti pa je treba, da samo ena borilna veščina uči samospoštovanja, discipline in korektnosti, in to je judo. Pri učenju boksarskih ali karate udarcev se ljudi uči, kako pokončati ali vsaj poškodovati nekoga drugega, medtem ko judo uči človeka pripraviti k predaji, torej ga spraviti v položaj, da je nemočen za nadaljnjo borbo. Ostalo so pretepi, nekaj za denar in nekaj za užitek ljudi," na nove zvrsti Fabjan gleda z določeno distanco.
Glasnejši prej do priložnosti
Za enega najboljših borcev na svetu po pravilih K-1 v kategoriji do 71 kilogramov velja Novomeščan Mirko Vorkapić, drugače tudi novinarski kolega (voditelj na radiu Krka), ki se ob borbah posveča še glasbi, predvsem rapu. Član novomeškega kluba Scorpion, ki je prejšnji konec tedna gostil prvi krog lige tajskega boksa, meni, da tovrstnih turnirjev ni nikoli preveč. "Res je, da se je v zadnjih dveh tednih teh tekmovanj znašlo kar nekaj na kupu. Potem glede udeležbe eden drugega nekoliko izničujejo. Samo organiziranje dogodkov in dejstvo, da jih je vse več, pa vidim samo kot dobro. V Sloveniji sicer obstaja kritična javnost, ne obstajajo pa novinarji, ki bi te dogodke znali ustrezno ovrednotiti in rangirati. Tako se dogaja, da se dogodek z borci, ki v svetu res nekaj veljajo, lahko izenači z neko 'vaško veselico', na kateri se borijo fantje, ki imajo za sabo tri ali štiri borbe. Enostavno se ne ve, kam kdo spada. Problem so tudi promocijski članki, ko promotorji člane svojih društev prikazujejo kot daleč najboljše in jih mediji potem kot take tudi objavljajo," ugotavlja Vorkapić.
In kaj storiti, da bi stvari postale bolj prepoznavne? Po mnenju sogovornika lahko tudi tu hitro pride do prevare. "Veliko je odvisno tudi od zvez in sreče. Že po petih borbah mi lahko nekdo v neki federaciji, kjer ta šport ni tako razvit, omogoči borbo za naslov evropskega ali svetovnega prvaka. Tudi če mi uspe, pa to še vedno ne pomeni, da sem najboljši na svetu. Ve se, da je pri borilnih veščinah najbolj pomembno, koga premagaš. Lažje je pridobiti organizacijo, ki ti bo dala pas, kot premagati borca, ki dejansko nekaj velja. Žal živimo v času, ko ni tako pomembno, kako si dober in kako kakovostne nasprotnike si premagal, ampak bolj, kako si glasen. Tisti, ki so glasnejši, dobijo tudi več borb in s tem več priložnosti," je svoja opažanja strnil Novomeščan.
Zavajanje kot bumerang
Organiziranje borb v mešanih borilnih veščinah, ki v Sloveniji očitno postaja nekakšna modna muha, samo po sebi ni sporno. Do takrat, ko bodo ljudje za te stvari pripravljeni plačevati, jih bodo organizatorji še naprej pripravljali, vsaj dokler jim bo to prinašalo dobiček. Krog ljudi, ki so jim všeč kakovostne borbe (in ne pretepi!), bo vedno obstajal.
Moteče pa je, da bi vsak organizator svoj borilni večer rad predstavil kot vrhunsko prireditev na evropski in svetovni ravni, čeprav jih je kar nekaj glede na udeležence zelo spornih kakovosti. Tujci, ki na teh prireditvah gostujejo, zlasti tisti iz bivše skupne države, so pogosto precej slabši od domačih borcev, in težko se je znebiti vtisa, da so k nam prišli predvsem po dober zaslužek. Treba bi bilo torej opraviti selekcijo, kdo lahko tekmuje na takšnih prireditvah, predvsem pa ljudem naliti čistega vina glede kakovosti udeležencev. Zavajanje se lahko hitro vrne kot bumerang, saj bo marsikdo drugič raje ostal doma.
