Po vrnitvi iz ZDA, kjer je nastopal za univerzo iz Južne Karoline (kjer je dobil vzdevek Princ), se je nekaj časa lovil, pod vodstvom novega trenerja, nekdanjega državnega rekorderja Damjana Zlatnarja, pa je v letošnji sezoni naredil ogromen korak naprej. Najprej je v začetku junija izenačil rekord svojega trenerja (13,56), na EEP v Mariboru pa je tekel še desetinko hitreje (13,47). "Startal sem bolj na sigurno, saj nisem tekel samo zase, ampak za državo in si nisem smel privoščiti diskvalifikacije. Tehnično to ni bil idealen tek, toda bil je hiter. Bolj ko tvegaš, bolj ko tečeš po robu, boljše je. Meni se je izšlo, Ciprčanu poleg mene pač ne. Bil je pred mano, a sem vedel, da ga bom ujel. Nisem podvomil v to. Moral sem ostati v svojem ritmu in teči svoj tek. To mi je uspelo," je vzneseno govoril Filip, ki meni, da ima še ogromno možnosti za napredek. "Imam še veliko rezerve za naslednja leta. Ta državni rekord bom še krepko popravil. Ne bi rad govoril o številkah, ampak lahko se zelo, zelo približam 13 sekundam. Veselim se svoje nadaljnje kariere. Generalno gledano lahko izboljšam še precej stvari. In res je, princ sanja velike stvari," se je sladko nasmejal Filip, ki je zdaj tekel rezultat, ki mu odpira možnost tudi za nastope na večjih mitingih.
"Treba ga bo nekajkrat ponoviti, potem pa bomo videli. Ko pa se enkrat spustiš pod 13,50, je že v glavi lažje ponavljati te rezultate. Nisem pa obremenjen z nastopom na svetovnem prvenstvu. Pomembno je, da tečem hitro," je še dodal Filip, ki je bil v Mariboru v sobi z Rokom Ferlanom. Torej je bila to res rekorderska soba, kajti oba sta na tej tekmi odtekla državna rekorda. "Nekaj je bilo v zraku. Vzdušje v reprezentanci je izjemno in ko sem se zbudil, nisem mogel več zaspati nazaj. Celo dopoldne pred tekmo sem imel naježeno kožo kljub peklenski vročini," je zaključil Ljubljančan.
Leteči Kranjec
Morda malce pretih ali pa preskromen, a 27-letni Kranjčan Rok Ferlan je bil dolgo časa v ozadju slovenske atletike. Že dve ali tri leta pa je najhitrejši Slovenec na en stadionski krog in v Mariboru mu je uspel veliki met. Dva tedna po tem, ko se je zaradi poškodbe tekmovalno upokojil Luka Janežič, je slednji izgubil še rekord. Ferlan je na stadionu Poljane odtekel odličnih 44,70, kar mu bo odprlo vrata številnih mitingov po svetu. Ko je pritekel v cilj, je kričal od navdušenja. "Občutki so nori. Trenutno sploh ne vem, kaj se dogaja," je takoj po teku še ves zadihan govoril Rok. "Čutil sem, da je bil hiter tek, videl pa sem, ko sem prišel iz zadnjega zavoja, da sem na dobri poziciji in da moram zdržati do konca. Malce mi je zmanjkalo za zmago, a vseeno sem zadovoljen – nov državni rekord. Nimam besed. Tudi tekmec iz Belgije je bil po meri, svetovni prvak, a sem se pred tekmo kar malce bal, saj sem imel močno konkurenco. Zadnjih sto metrov sem odtekel lažje, kot sem pričakoval. Ogromno so k temu pripomogli navijači, ki so me huronsko vzpodbujali," je razmišljal Ferlan, ki se je tako kot drugi zavedal, kaj pomeni nastop v slovenskem dresu: "Očitno nastop v slovenskem dresu, pa gledalci, domač stadion, pomenijo ogromno. Res je lepo tekmovati doma na takšni tekmi – vsi najbližji so me prišli gledat, prijatelji ... Nisem jih hotel razočarati. Državni rekord je bil vedno eden mojih ciljev, nisem pa si mislil, da bo padel že zdaj. Najslajše pa ga je doseči doma."
Superdekle, ki rado teče
Nismo še srečali tako odločne in osredotočene 15-letnice, kot je Grosupeljčanka Živa Remic. Že lani, posebej pa letos, je podrla vse mogoče rekorde v svoji kategoriji v Sloveniji in je tudi med najboljšimi na svetu. V bistvu je tekačica na 800 m, a se ne brani niti krajšega sprinta na 400 m. V tej disciplini je tekla tudi v Mariboru in z rezultatom 52,23 dosegla tretji rezultat do 18 let na svetu, in 11. do 20 let. Do 18 let pa ima tudi peti rezultat na 800 metrov na svetu. V članski kategoriji je v Mariboru tekla zelo pogumno in brezkompromisno. "Sama pri sebi si rečem, da bom na vsaki tekmi dala vse od sebe. To je vse, kar lahko naredim. Rezultat je posledica tega," je odločno in samozavestno po novem osebnem rekordu govorila Živa, ki je končala prvi letnik bežigrajske gimnazije. "Bila sem odlična," je brez pretiranega čustvenega vzgiba dejala Živa, češ – 'kaj me sprašuješ nekaj samoumevnega'. Kje je meja? "Vse dam od sebe, tako da ne vem, kje je moja meja. Bomo videli."
Živa je bila najmlajša slovenska reprezentantka in je prvič oblekla dres članske reprezentance. "Super je. Vrhunsko. Pritisk je dobra stvar, če ni strahu. Dal mi je še dodatna krila, dodatno moč. Sicer tekmujem zase in sama in se osredotočim nase, na svojo progo, potem pa kakor hitro je mogoče do cilja," je še dodala Živa in končno smo izvabili tudi nasmeh iz nje, ko smo jo vprašali o gledalcih. "Slišala sem jih, ko sem bila na startu, pa tudi na progi. Vrhunsko je bilo. To je dodaten motiv, ker veš, da tudi drugi verjamejo vate."
Železna Lady
Vsi so od nje pričakovali zmago v teku na 5000 metrov in Klara Lukan jo je dosegla z lahkoto. Pri 40 ºC, kolikor jih je bilo na mariborskem tartanu, je v cilj prišla precej sveža, kot bi se iztekla po lažjem treningu. Dosegla je tudi zelo dober rezultat (15:09,56) in najbližjo tekmico pustila za seboj za pol minute. To je Klara Lukan, kot jo poznamo. "Uspešno sem prestala ta nastop v Mariboru. Poseben izziv je teči na dolgih razdaljah pri 30 in več stopinjah. Tega se dolgoprogaši najbolj bojimo. S tekom v Mariboru sem zelo, zelo zadovoljna. Cel tek sem ostala presenetljivo sveža in izpolnila glavni cilj – to je največ možnih točk za našo državo. Škoda, ker sem za malenkost zgrešila rekord prvenstev, a moj glavni cilj je bil priteči zmago Sloveniji," je izkušnjo opisala Šentjernejčanka, ki jo veseli, da so vsi v reprezentanci tekmovali odlično.
"Upala sem, da bomo nastopili dobro in se uvrstili v prvo ligo. In to nam je uspelo, saj so vsi tekmovali odlično in dosegali osebne rekorde. Vesela sem, da nas je ekipni duh ponesel skakati višje in dlje, teči hitreje in metati dlje. Tudi meni so med tekom dali gledalci ogromno energije, tako da je bilo malce lažje," je še razmišljala Lukanova, ki je pohvalila tudi odlično organizacijo mariborskega tekmovanja. Klara je odlična tako na cesti kot na stadionu: "Nimam težav s preklapljanjem med cesto in stadionom, edina razlika je, da na cesti tečem s karbonskimi športnimi copati, na stezi pa seveda s spintericami. Eden mojih velikih izzivov pa je tudi, da ujamem mojo prijateljico, eno najboljših na svetu, Italijanko Nadio Battocletti."
Srbska ikona
Odlična srbska atletinja Ivana Španović ima v svoji zbirki olimpijski bron, pa tudi naslov svetovne prvakinje iz Budimpešte 2023. Kopico kolajn ima z evropskih in svetovnih prvenstev na prostem in v dvorani in še bi lahko naštevali. Najboljša srbska atletinja vseh časov je v Marboru nastopala v svoji drugi disciplini, troskoku. S 14,15 m je dosegla drugo mesto. "Moj cilj je bil, da osvojim čim več točk za svojo ekipo. Želela sem si še več, a sem tudi s tem zadovoljna," je dejala Ivana, ki je pri 35 letih že veteranka, a se še ne da. "Zadovoljna in srečna sem, da sem v reprezentanci. Skoraj dvakrat starejša sem od mojih sotekmovalk v ekipi. Vesela sem, da se ne glede na leta še lahko merim z vsemi. Posebej pa sem vesela, da je reprezentanca sestavljena iz mladih in nas izkušenejših, kar je najboljša kombinacija. Tu sem, da pomagam, kolikor je to pač mogoče," je iskreno govorila atletinja iz Novega Sada.
Po zlatu pred dvema letoma v Budimpešti si je za SP v Tokiu postavila zanimive cilje. "Načrt je, da v Tokiu skačem tako daljino kot troskok. Če bom zdrava, seveda." Troskok je vseeno drugačna disciplina. "Obožujem troskok in žal mi je, da ga skačem šele s 35 leti." In prihodnost atletike v regiji? "Mladi so, a jih je težko prepričati, da v atletiki tudi ostanejo, saj je treba biti potrpežljiv. Potrebujemo prave trenerje. Ampak otroci morajo imeti atletiko za igro in jih ne smemo prehitro profesionalizirati, saj se jim bi vse skupaj zagabilo." Ivana je ikona srbskega športa. "To je zame velika odgovornost, zato tako živim in sama treniram z otroci vsak dan, da me vidijo, da so z mano."
Slovenska snaha
V Sloveniji jo danes bolj poznamo kot ženo najboljšega slovenskega atleta Kristjana Čeha. A Anna Maria, z dekliškim priimkom Orel, je že dolgo časa vrhunska estonska atletinja v metanju kladiva. Že leta 2019 je dosegla odličen rezultat (69,85 m), potem pa je padla v nekakšno luknjo. Zdaj se počasi, ob pomoči svojega moža, slovenskega šampiona, pobira. V Mariboru je vrgla 63,65 metra in osvojila sedmo mesto. "Zadovoljna sem s tem, ker sem dosegla veliko točk za Estonijo. To je bilo tudi moje mesto pred tekmo," je dejala slovenska snaha, ki malce razmišlja tudi o nastopu na svetovnem prvenstvu v Tokiu. "Za Tokio bi morala metati na razdaljah, ki jih mečem na treningu. Toda ta sezona je prva, s katero se počasi vračam. Zadnjih nekaj sezon je bilo res slabih. Dala sem si čas, da se vrnem. Težko je narediti vse naenkrat. Rada bi, a je nemogoče. Za to tekmovanje pa so bile pomembne točke za mojo državo."
Za Anno Mario je bilo tekmovati v Sloveniji seveda nekaj posebnega, saj je Slovenija zdaj tudi njena država. "Drži, Slovenija je zdaj tudi moja država. Zame je bilo to tekmovanje velik cilj, saj z rezultati, kot sem jih imela prej, ne bi bila tu. Torej je bil moj prvi cilj v sezoni, da se uvrstim v reprezentanco. Letos se bom skušala približati osebnemu rekordu, potem pa v naslednji sezoni narediti še korak naprej. Zdaj imam veliko motiva. Imela sem šest res slabih let. No, zdaj pa se moram zahvaliti mojemu možu Kristjanu, ki me podpira in poriva naprej. Lani sva se veliko pogovarjala o tem, ali naj nadaljujem ali končam. Prepričal me je," je končala Anna Maria.
Sandra Velika
Sandra Elkasević, ki jo mnogi bolj poznate pod dekliškim priimkom Perković, je kraljica hrvaškega športa z dvema zlatima olimpijskima kolajnama, z dvema naslovoma svetovne prvakinje in rekordnimi sedmimi naslovi evropske prvakinje ... Tudi v Mariboru je brez težav zmagala v metu diska. "Lepo je spet biti v Mariboru, saj tu nisem bila od leta 2006. Nastopila sem za ekipo, ker spoštujem mojo državo in mojo reprezentanco," je takoj izstrelila vedno zgovorna Sandra, ki je še sredi treninga za nastop na diamantni ligi v Eugenu. Atletska kraljica je zadovoljna predvsem, ker je zdrava. "Zadovoljna sem. To sezono bi sicer morala počivati, pa so se načrti spremenili. Izkoristila sem priložnost in tekmovala. Nimam nobenega pritiska in zato lahko mečem malce bolj sproščeno. Tudi v glavi sem zadovoljna, čeprav bi v Mariboru lahko vrgla več kot sem. Več od teh 62,87 metra. A tokrat so bile pomembne točke za Hrvaško in zmaga. Vseeno hočem vedno več in verjamem, da bom kmalu v boljši formi," je razmišljala 35-letna Sandra, ki jo spremljamo že 15 let.
"Še 15 let, potem pa konec," je v smehu navrgla. Toda od kje jemlje motiv za treninge in tekme? "Težko je. So dobri in so slabi dnevi. Iz slabih dni se moraš izvleči in si govoriti, da bodo prišli dobri dnevi. Ni pa lepšega občutka, ko po trdem treningu na tekmi narediš vse tako kot moraš in to okronaš še z dobrim rezultatom. Osvojila sem že toliko kolajn, da je vse kar bom še naredila samo še pisanje zgodovine. A še vedno sem vrhunska, tudi če treniram samo na pol. Mladim pa želim prenesti sporočilo, da je vsak nastop prinese odgovornost, posebej tisti v dresu z državnim grbom."
