Pogrom, ki je sledil njegovi izjavi na dan, ko je v Budimpešti postal svetovni prvak na 200 m, je bil gromozanski in še bolj javno izpostavljen. Na trikratnega šampiona z madžarskega SP so se spravila tudi največja košarkarska imena na svetu in ga, na tak ali drugačen način, močno okrcala.
Tudi ali pa prav zaradi tega bi bili te dni radi muha na zidovih krajev, kjer se srečujejo in družijo ameriški športniki. Da bi sploh izvedeli, če je v Parizu sploh prišlo do stika glavnih akterjev omenjenega dogajanja. Vemo, da »re-dream team« ne živi v olimpijski vasi in hkrati močno dvomimo, da bi se ameriški košarkarji oglasili na atletskem stadionu Stade de France, pa četudi bomo v prihodnjih dneh na tem mogoče priča zgodovinskemu dosežku Noaha Lyelsa, ki ga ne bi hotel zamuditi sleherni športni privrženec.
Temnopolti spritner s Floride je že v svojem prvem nastopu lahko rjovel na ves glas. V popolnosti je zaznamoval nedeljski večer, ko je dobil dramatičen finiš kraljevske discipline – sprinta na 100 m in na tej razdalji Američanom po sušnih 20 letih pritekel zlato kolajno. Sinoči je že nastopil v kvalifikacijah na 200 m in v bistvu v nedeljo novinarjem že povedal, da bo zmagal tudi v tem finalu. To ga ne bo zadovoljilo, kajti 27-letni zvezdnik Netflixove serije z naslovom Sprint cilja, je že pred prihodom v Pariz odkrito povedal, da je v mesto luči prišel po štiri zlata odličja (100 m, 200 m, 4x100 m in 4x400 m), s čimer bi pisal zgodovino, kajti postal bi prvi atlet, ki bi na istih OI osvojil štiri zlate kolajne.
Preveč optimistično in samozavestno? Predrzno? Prevzetno? Že arogantno? Vse to. Nedvomno pa zelo posebno, s poudarkom na posebno. Ker to Lyles je. Ker je tak postal, da je preživel.
Šest zdravstvenih težav in stanj
Že od malega se Noah sooča z veliko izzivi. Tudi zdravstvenimi težavami in stanji. »Imam astmo, alergije, motnjo pozornosti, sem dislektik, anksiozen in depresiven. A človeka to, kar ima, ne določa. Ne določa, kaj lahko postane,« je izjavil kot nato tudi napisal na omrežju X.
Njegovo otroštvo je bilo zaradi vsega naštetega precej naporno, zaradi disleksije so ga v šoli ustrahovali, to se ni spremenilo tudi potem, ko se je rešil z atletiko, ko je začel nizati uspehe. Vselej se je našel nekdo, ki ga je hotel ponižati, ki ga je napadal. V živo ali prek spleta. A prek vsega tega se je prebil, s pomočjo in podporo družine in največjega stebra te – njegove mame Keishe. Ta ga je spodbujala tudi na tribuni pariškega stadiona, bila je ena od prvih, v katere objem je stekel potem, ko je osvojil svoje prvo olimpijsko zlato.
Potem pa so tu še nohti
Noah Lyles je poseben. Noahu je hkrati tudi povsem jasno, da marsikomu ni všeč, a zdaj se je naučil, da je tudi to v redu. Zato je Američanu prav vseeno, kaj o njem govorijo, kako, na primer, kritizirajo njegove nohte, ki so na odprtju iger poskrbeli za veliko vznemirjenje. Na ameriški ladji na Seni se je namreč pojavil z belo pobarvanimi nohti in štirimi modrimi črkami – icon – ikona. Splet je spet »gorel«.
Nohtov si ni pobarval prvič in ne zadnjič, že v finalu na 100 m so bili drugačne barve. Tak pač je. Poseben. Svojevrsten. Kot je večina šampionov. Navdušujoč in priljubljen pri enih, osovražen in nerazumljen pri drugih. Naj bo prvo ali drugo, njegovi sijajnosti teka v sprinterkah na tartanu ne more oporekati prav nihče, pa če bo spisal zgodovino ali ne.
