Nik Mujanović ni mogel skrivati solz, Tonček Štern jih je med grenkimi besedami komaj zadrževal, tudi ostali slovenski odbojkarji pa so po včerajšnjem izpadu z olimpijskih iger čutili veliko bolečino. Gotovo je bil med najbolj potrtimi dolgoletni slovenski kapetan Tine Urnaut, ki je praktično vso življenje garal za to priložnost.
»Težko je karkoli povedati. Težko je govoriti, ker nas ta poraz boli. Treba pa je priznati, da so Poljaki odigrali bolje in si zaslužili uvrstitev v polfinale,« je bil sprva redkobeseden koroški sprejemalec, ki je kot kapetan stopil pred slovenske medije in iskal prave besede, da opiše razočaranje, ki ga je čutil. »Fenomenalno so servirali celotno tekmo. Vsak niz so dosegli tri, štiri ase, vsakič smo jih lovili. Branili so se dobro, sprejemali so dobro. Kar se tiče odbojke, so bili boljši od nas,« je 37-letni veteran tekmecu moral priznati premoč. Po vseh neverjetnih uspehih, ki jih je s slovensko reprezentanco dosegel skozi zadnje desetletje, je kapetan odbojkarske čete tokrat ostal nemočen.
»Ponosen sem, da smo se borili od začetka do konca,« je le našel nekaj pozitive v vsem skupaj, a priznal, da se je že pred tekmo bal poljske eksplozije: »Dostikrat je tako, da tiste ekipe, ki prej ne igrajo dobro in se jim pred pomembnimi tekmami ne izide, dajo še nekaj več. Iz lastnih izkušenj, ko tako grdo izgubiš, kot so oni proti Italijanom, daš nato na naslednji tekmi malo več. To so storili tudi Poljaki danes in tega sem se bal.«
Vedno je bila čast in vedno bo čast
Odločilni faktor, ki je Poljski prinesel polfinale, Slovenijo pa poslal domov, je bil nedvomno servis, v katerem so bili tekmeci enostavno boljši, kar je poudaril tudi Urnaut: »Na trenutke smo super servirali, se vrnili nazaj, rešili, kar se je dalo. A oni so imeli šest igralcev, ki so pritiskali z vrhunskimi servisi. Ves čas smo jih lovili v nizih, obenem pa je ekipi, ki vodi, dosti lažje igrati.« Dolga leta se je govorilo, da se bo zlata generacija poslovila na olimpijskih igrah, je bila za kapetana to zadnja tekma v reprezentančnem dresu? »Ne morem vam povedati, ker iskreno ne vem in o tem niti nisem razmišljal. Tudi ko mi je kdo to omenil, sem dejal, da me ne zanima, saj sem želel biti povsem osredotočen le na to, da bomo čim bolje pripravljeni. Zelo ponosen in hvaležen sem, da sem del te poti in da smo iz šestdesetega mesta na svetu prišli do boja za najvišja mesta na olimpijskih igrah. To je bila naša želja in naš cilj, ki smo ga želeli enkrat doživeti. Kaj bo v prihodnosti? Lahko govorim le v svojem imenu; vedno mi je bilo v čast zastopati Slovenijo. Do naslednje akcije je še veliko časa, moja odločitev pa bo odvisna od nekaterih stvari.« Če je 37-letnik že odigral zadnjo tekmo za Slovenijo ali ne, bo vsekakor z zlatimi črkami za večno zapisan v zgodovino slovenske odbojke, ki pred njegovo ero niti približno ni bila to, kar je v zadnjih letih postala. Brez Urnauta ta zgodba gotovo ne bi bila tako polna uspehov, preseganja starih omejitev ter postavljanja novih standardov, ki so slovensko odbojko postavili med največje svetovne velesile.
