Lahko si izposodimo besedilo ponarodele pesmi Aleksandra Mežka Julija, ki v eni od kitic pravi: "Julija objokana, ni ti treba skrivati solza, solze so kot biseri, bolečina jih rodi." In zelo podobno je z vrhunskimi rezultati v tekih na dolge proge – bolečina jih rodi.
S tekom oziroma atletiko se je Liza začela ukvarjati precej pozno, saj je začela malce resneje trenirati šele pri 16 letih, ko jo je učiteljica telesne vzgoje na Gimnaziji Vič poslala k Tevžu Korentu, ki je imel že takrat večjo skupino tekačev in tekačic na srednje in dolge proge. Leto dni je preživela v ZDA, na Univerzi Portland State, kjer je trenirala, nastopala ter študirala sociologijo in pravo, potem pa se je vrnila v Ljubljano, kjer ob študiju prava na ljubljanski fakulteti spet trenira pri Korentu in je članica AAD Slovan. Trenira v skupini z uveljavljenimi atleti in atletinjami, saj pod Tevževo taktirko vadijo tudi reprezentanti Jan Vukovič, Anita Horvat, Veronika Sadek, Klara Lukan...
Junijsko evropsko prvenstvo v Rimu je bilo za Lizo Šajn prvo veliko tekmovanje v članski konkurenci, največji uspeh med članicami do zdaj pa je dosegla lani, ko je bila tretja na balkanskem prvenstvu v teku na 3000 metrov. V izjemno težkih razmerah je v Rimu na 10.000 metrov osvojila 27. mesto (34:13,15; njen osebni rekord pa je od lani 33:22,53) na tekmi, na kateri je zmagala odlična Italijanka Nadia Batocletti (30:51,33), Klara Lukan, njena partnerica s treningov, pa je bila peta (31:34,90).
"Tekma na EP v Rimu je bila zelo zahtevna, to pa je bilo moje prvo člansko evropsko prvenstvo. Moja uvrstitev v Rimu je bila v skladu s pričakovanji in po rezultatih, ki smo jih imele tekmovalke. S Klaro, s katero skupaj trenirava, sva imeli zelo različne cilje. To tekmo sem hotela izkoristiti kot še eno tekmo na daljši razdalji, ki jih v sezoni nimam veliko. Za prihodnost imam seveda veliko višje cilje na deset kilometrov in na splošno v atletiki. Zame je bil Rim zelo dobra izkušnja za naprej,« je o rimskem nastopu na evropskem prvenstvu razmišljala Šajnova in dodala: »Ko tečem na stadionu, gledam na zaslon, kar mi daje motivacijo. Tako je bilo tudi v Rimu, kjer sem opazovala Klaro, kako vodi. Čeprav sva tekli vsaka na drugi strani stadiona in tako rekoč vsaka na svoji tekmi, me je to motiviralo. Rekla sem si, da obe čutiva bolečino, ne glede na to, kje tečeva. Tudi ko je šla mimo mene, sem si rekla: 'Glej, tudi ona trpi!' Potem moram tudi jaz."
Seveda je na mestu vprašanje, zakaj se mlada dekleta odločijo za teke na dolge proge, ki zahtevajo trpljenje in preizkušanje skrajnih meja svojega telesa. Za tak tek moraš biti že na treningih izjemno psihično trden, sicer se hitro zlomiš. "Od nekdaj so me bolj mikale dolge proge. Tek na deset kilometrov je moja najljubša disciplina, a je hkrati tudi najtežja. Predstavlja mi ogromen izziv. Predvsem zato, ker je za dober rezultat potrebnih veliko dejavnikov. Da dosežeš čas oziroma rezultat, ki si ga sposoben odteči, ni dovolj, da trdo treniraš celo leto, ampak moraš biti na dan tekme v idealnem svetu. Vem, da sem sposobna teči precej hitreje kot sem tekla na evropskem prvenstvu v Rimu. Navsezadnje sem precej hitreje tekla že lani in tudi že letos," je razmišljala Liza.
Zagotovo so že treningi za teke na dolge proge svojevrsten izziv, kaj šele tekme. Vsak dan je treba preseči samega sebe. "Res je. Tek na deset kilometrov je zelo zahtevna disciplina. Toda nauči te veliko stvari. Hkrati pa je tek na deset tisoč metrov mentalni boj. Ves čas med tekom na deset kilometrov se skušam opominjati, da je vse v glavi, tako kot pravi moj trener. Vzdržiš lahko veliko več, kot si misliš, da lahko. V Rimu sem na stadionu trpela od desete minute naprej, pa sem odtekla komaj tretjino proge,« je razložila 22-letna Logatčanka, ki se počasi navaja na to, kako se soočiti z bolečino in jo tudi premagati. »Takrat, ko misliš, da boli, moraš samo pospešiti in v tistem trenutku se vse skupaj šele začne. Na teku vedno skušaš izzivati bolečino in si govoriš, da bo še veliko huje. (smeh) Vem, da bo še huje, in s takim pristopom se dodatno motiviraš," je pojasnila Šajnova.
Mnoge zanima tudi, kaj vrhunskim atletom in atletinjam v času teka, pa naj traja 15 minut, pol ure ali pa dve uri in pol, roji po glavi. Kje so z mislimi oziroma v kakšnem svetu so? "Iskreno?" Iskreno. "Iskreno povem, da med tekmo ne razmišljam nič. Samo poskušam se priganjati. Zato, ker ti tempo oziroma ritem teka v 25 krogih na stadionu takoj pade, če se ne priganjaš. Če se ne priganjaš, se ustališ v nekem ritmu, ki je sicer zelo težak, saj je deset kilometrov vedno težko premagati, vendar glava išče cono udobja. Toda če hočeš biti vrhunski atlet, moraš to preseči, zapustiti cono udobja. In to poskušamo doseči vsi," je končala Liza.
