Leto 2023 je bilo tekmovalno uspešno, kako pa bi ga na splošno ocenili kot predsednik zveze?
Mislim, da je bilo zelo uspešno. Ne samo v tekmovalnem smislu, ki je bilo na vrhunski ravni. Naj omenim samo drugo mesto Kristjana Čeha na svetovnem prvenstvu, srebrni kolajni Tine Šutej in Anite Horvat na evropskem dvoranskem prvenstvu in seveda še vse odlične rezultate v mlajših kategorijah. Po rezultatih je bilo leto 2023 za slovensko atletiko torej zelo uspešno. Uspešno pa je bilo tudi na drugi strani. Izpolnili smo cilje, ki sem si jih zastavil kot predsednik na začetku sezone. Mislim, da smo jih v večini realizirali.
Pri tekmovalni uspešnosti so merilo centimetri in stotinke, kako pa je bilo na drugi strani? Pri vodenju zveze, financah, odzivu klubov...
Zelo dobro popotnico mi je dal vaš kolega po skupščini, ki je dejal, da je atletika kot podrta hiša, v katero je treba veliko vlagati. Letos smo jo dobro popravili in utrdili temelje, malce smo olepšali tudi fasado, streha pa na srečo ni puščala ...
Zdaj se posvečate notranji opremi?
Drži. Zdaj delamo naprej. Na začetku leta sem si zadal tri cilje, ki izhajajo iz strategije. Eden je izboljšanje položaja za atlete, trenerje in sodnike. Na tem področju smo naredili korak naprej. Drugi cilj je bil izboljšanje infrastrukture. Na tem področju smo naredili ogromen premik naprej, saj so obnovili osem stadionov in še kakšen pri šoli. Poleg tega smo dobili novo ravno dvorano v Mariboru. V zgodovini slovenske atletike v enem letu še ni bilo toliko infrastrukturnih novosti. Tretji cilj pa je bil, da bi bila slovenska atletika spet pripravljena za organizacijo mednarodnih tekmovanj. Šli smo v akcijo, da smo dobili organizacijo balkanskega prvenstva do 18 let v Mariboru. Potekajo tudi pogovori za organizacijo evropskega prvenstva v gorskih trail tekih, ki bi bilo v Kamniku. To so bili trije cilji, ki smo si jih zastavili. Seveda pa je bilo vse povezano s tem, da je bilo treba najprej umiriti situacijo znotraj hiše. Zdaj upravni odbor deluje zelo enotno. Tudi takrat, ko pride do polemike oziroma posameznih nestrinjanj, najdemo kompromis, ki je seveda dober za atletiko. Ni razhajanj ne v upravnih odborih ne v drugih odborih z izjemno strokovnega sveta. Uspešni smo bili tudi pri nabiranju sponzorskih sredstev. Nazaj smo pripeljali nekaj sponzorjev, ki so nas v preteklosti zapustili, in dobili nekaj novih. Leta 2023 je bilo denarnih sponzorskih sredstev za 50 odstotkov več.
Kakšen pa je danes odstotek javnih in sponzorskih sredstev v proračunu atletske zveze?
Danes je v proračunu atletske zveze približno tretjina sponzorskih sredstev. Proračun delimo po tretjinah – ena je denar ministrstva, druga fundacije za šport in tretja sponzorji.
To je že korak naprej. Ali se trend sponzorskih sredstev v atletiki viša glede na to, da v Sloveniji vsi športi »napadajo« ista podjetja?
Upal bi si napovedati, da se bo trend povečanja sponzorskih sredstev za drugo leto še povečal. Tudi zaradi dogodkov, ki jih organiziramo – eno je balkansko prvenstvo, drugo pa, da bodo vsi mitingi Mednarodne atletske lige dobili nadgradnjo v challenger mitinge mednarodne zveze. To bo pritegnilo večjo mednarodno odzivnost. Tudi zaradi tega si obetamo večji priliv denarja.
Prihodnje leto je zelo pomembno. Velika priložnost za slovenske atlete in atletinje je evropsko prvenstvo v Rimu in seveda glavni cilj – olimpijske igre, na katerih lahko dva atleta ciljata na kolajno.
Drži. Škoda je sicer, ker bo evropsko prvenstvo v senci olimpijskih iger, ravno zaradi tega bo EP v Rimu res lepa priložnost za Slovenijo. Za atlete in atletinje, da se izkažejo, ker bo konkurenca verjetno nekoliko šibkejša, kot je običajno, in tudi Atletska zveza Slovenije lahko evropsko prvenstvu v Rimu zaradi bližine izkoristi za promocijo tega športa. Olimpijskih iger ne moremo promovirati zaradi strogih pravil Mednarodnega olimpijskega komiteja, toda atletiko kot šport pa lahko izpostavimo že pred olimpijskimi igrami, ko bo na sporedu tako velika tekma, kot je evropsko prvenstvo.
Veliko slovenskih ljubiteljev atletike je odšlo že letos na svetovno prvenstvo v bližnjo Budimpešto. Boste kaj naredili tudi z Rimom?
Zagotovo bomo šli v podobno akcijo oziroma še nekoliko širšo, da bi čim več ljudi peljali v italijansko prestolnico. Rim je kot zgodovinsko in kulturno mesto zanimiv že sam po sebi in je relativno blizu. Verjamem, da bomo imel dober odziv.
Se je podoba atletike v slovenski javnosti spremenila? Izboljšala? Je več zanimanja za atletiko? Predvsem po zaslugi uspešnih atletov in atletinj.
Številko kažejo, da je zanimanja vse več. To kažejo številke gledanosti po televiziji, številke interakcij na družbenih omrežjih, jasno pa je, da so k temu glavni delež prispevali odlični rezultati slovenskih atletov in atletinj. Zavedamo se, da brez odličnih rezultatov ne bi bilo take gledanosti. Smo pa pravočasno zaznali trend naraščanja zanimanja za naš šport in smo temu prilagodili vsebino ter se hitro odzvali. Tudi na zvezi smo šli v večjo širino z različnimi spodbujevalci, ne samo na nacionalni, ampak tudi na lokalni ravni.
Je opazno tudi povečano zanimanje mladih za atletiko? V Sloveniji se vsi športi borijo za najboljše otroke.
Povečanje vpisa mladih v atletske šole je tako, da mu težko sledimo. Posebej v nižjih razredih osnovne šole je vpis tako velik, da klubi s težavo zagotovijo mesta za vse, saj ni dovolj trenerjev. Zaznavamo pa trend, da se otroci vpisujejo v atletiko ne samo s tekmovalnimi cilji, ampak zaradi vrednot, ki jih atletika ponuja in prenaša na otroke. Starši se tega zavedajo in si želijo, da bi bili njihovi otroci v vsaj enem delu odraščanja deležni pozitivnih vrednot in prednosti, ki jih prinaša atletika.
Večja težava, na katero ste naleteli v tem letu, je delovanje strokovnega sveta. Sploh še deluje? Odstopilo je kar nekaj članov, ki se ne strinjajo s predsednikom strokovnega sveta Albertom Šobo.
Tema strokovnega sveta je v zadnjem času precej razburkala interno atletsko javnost. Ugotovil sem, da so bile težave v komunikaciji. Strokovni svet je sicer deloval, a so bile polemike znotraj njega zelo burne. Zaradi nestrinjanja je odstopila večina članov strokovnega sveta. Ostal je sam predsednik strokovnega sveta. Najprej me je zanimalo, kako strokovni svet sploh deluje. Ko sem pregledal pravila o delovanju strokovnega sveta, so edina zapisana v statutu, v dveh členih – kako se sestavi in kaj so naloge.
Vi ste odvetnik in imate zasebno prakso, torej se znate ukvarjati s takimi stvarmi.
Glede delovanja strokovnega sveta ni treba menjati statuta zveze. Ugotovili smo, da strokovni svet lahko deluje, če ima samo eno osebo. Torej, tudi če bi predsednik sam želel opravljati to funkcijo in bi to predstavil upravnemu odboru na način, ki bi bil sprejemljiv in bi ga UO sprejel, bi lahko predsednik delal sam. V preteklosti je bil strokovni svet vedno kolektivni organ, v katerem je bilo določeno število nacionalnih trenerjev, ki so združili znanje in oblikovali najboljše mogoče reprezentance. Upravni odbor ni odločal o zaupnici predsedniku strokovnega sveta, ker smo se odločili, da je treba postaviti pravila, po katerih bo strokovni svet deloval v prihodnje. To bomo zdaj uredili, potem pa bomo videli, kakšne bodo spremembe v strokovnem svetu. Če bo predsednik strokovnega sveta zagotovil ekipo, ki bo verodostojna in strokovna ter jo bo UO potrdil, potem ne vidim razloga, zakaj predsednik strokovnega sveta z novo ekipo ne bi mogel dokončati mandata. Če pa bomo ugotovili, da je delo strokovnega sveta blokirano in UO ne dobiva več kakovostnih dokumentov v odločanje, kakor je bila praksa do zdaj, potem pa bo takoj sledila sprememba. Šoba seveda ni ostal sam, saj je nekaj ljudi v strokovnem svetu vseeno ostalo, od Maje Mihalinec Zidar, ki je predstavnica atletov, pa predstavnik trenerjev Vrhovnik, tu sta še Gregor Cankar in Igor Primc. Pomembno je, da se sprejmeta dva dokumenta za prihodnje leto – merila in dokument atletika 2024. Na zadnji seji sem jasno povedal, da Šoba nima več podpore, da pa želim, da naj se nekdo od trenerjev, ki je pripravljen prevzeti funkcijo predsednika strokovnega sveta, izpostavi. In Lado Mesarič je pripravljen. Zdaj smo obema, tako Šobi kot Mesariču, dali nalogo, naj pripravita vizijo slovenske atletike in naj sestavita strokovni svet. Program in predloge obeh bomo pregledali in se potem odločili za najboljšo rešitev. Čeprav je atletika posamični šport, je ekipa tista, ki zmaguje. Bolj se nagibam k širši skupini, ki bo delovala enotno.
Kakšen je vaš odnos s klubi po Sloveniji? Kako vas sprejemajo kot predsednika?
Štiri petine zelo dobro, z eno petino pa imamo bolj redke stike po njihovi odločitvi, ker so se oddaljili od delovanja zveze. Kdo je to, ni skrivnost, saj se vidi po glasovanju na vseh skupščinah. Z veliko večino klubov imam zelo dobre odnose in se z njimi tudi srečamo ali na tekmah ali regijskih sestankih.
Še vedno je nekaj sivih lis v Sloveniji, kjer se v atletiki ne dela dobro.
Obstajajo nihanja. Žal mi je za Primorsko, ki je vedno dajala zelo dobre atlete, a tu je zastoj predvsem v infrastrukturi. Pred časom sem bil na regijskem sestanku v Kopru, kjer smo si ogledali stadion, ki je v katastrofalnem stanju. Zaradi slabe gradnje se je začel stadion na posameznih mestih pogrezati. Občina bije sodno bitko z izvajalcem, da bi ceneje prišli do sanacije steze. Zaradi tega seveda trpi atletika, ki v Kopru ne more organizirati nobene tekme. V Novi Gorici se atletika spet dvignila, a potrebujejo obnovo infrastrukture. V Novem mestu je dvorana sanirana in pripravljena za tekme. Sneg in voda nista pustila prehudih posledic na stezi. Uničena pa je bila oprema, ki jo bomo zamenjali. Dvorana bo ponovno pripravljena za tekme, a ponovno se bo odprlo vprašanje stroškov ogrevanja, saj je konstrukcija zelo potratna. Tukaj pa ne mi ne lastnik ne moremo narediti nič.
Olimpijski atletski center v Ljubljani?
Zelo se ga veselimo. Začetek gradnje pričakujemo iz meseca v mesec. Gradbeno dovoljenje je zdaj pravnomočno in dokončno, tako da je vse skupaj v rokah Mestne občine Ljubljana, kdaj se bo začela gradnja. Načrti so fantastični, saj je tudi predsednik evropske zveze dejal, da tako lepega malega atletskega centra ni v Evropi. Ko bo narejen, seveda. To bo izjemna pridobitev kot trenažni in znanstveni center ne samo za slovensko atletiko, ampak tudi za širšo regijo.
Izvoljeni ste bili v izvršni odbor balkanske zveze. Je to prvi korak proti mednarodni sceni?
Izvolitev v izvršni odbor balkanske zveze je veliko priznanje slovenski atletiki. Prišlo je do zamenjave v vodstvu in izvoljen je bil direktor srbske zveze Slobodan Branković. Sedež se je tako vzpostavil v Beogradu. Naši odnosi tudi s srbsko zvezo so zelo dobri in očitno je Branković želel sodelovanja z nami. Regijsko povezovanje je za nas zelo pomembno tudi glede organizacije mednarodnih tekmovanj. Balkanska prvenstva so v zadnjem času dobila veliko veljavo, saj športniki na teh prvenstvih dobijo veliko točk za svetovni ranking. Sodelovanje z zvezami v regiji, predvsem na jugu in vzhodu, je zelo dobro, želel pa bi si več sodelovanja z italijansko zvezo, ki je med prvimi tremi v Evropi. Če bi uspeli povezati slovensko zvezo vsaj z zvezo Furlanije - Julijske krajine, bi bil to velik napredek. Upamo, da bi lahko sodelovali tudi na strokovnem področju, če samo omenim Andreo Massija, ki je v bistvu atletski trener. Najti moramo način in sodelovanje dvigniti na višjo raven.
Želje za leto 2024?
Želel bi si, da zadnje leto mojega predsedniškega mandata poteka mirno, da ne bi bilo pretresov, kot so bili v preteklosti. Vrhunca bosta evropsko prvenstvo v Rimu in olimpijske igre v Parizu. S teh dveh tekem si želim čim več kolajn, z vsakega vsaj eno zlato. Želim pa si tudi, da bi mlajše generacije segale po kolajnah, kajti oni so prihodnost slovenske atletike. Kristjan Čeh in Tina Šutej sta v zrelih letih in upam, da bosta tekmovala še kar nekaj let, a na površje mora priti mladina.
Uspehi mladih pomenijo tudi več dela za vas – več stroškov.
Se bomo potrudili. Ne popuščamo, saj grem v novo leto z enako energijo. Usklajevanje vseh vidikov življenja pa je naporno. Nisem si mislil, da mi bo atletika vzela toliko časa, a to počnem rade volje in s srcem. In na srečo imam razumevajočo družino.
