Nekaterim je uspelo dojeti, kaj se dogaja, nekaterim je to uspelo malce počasneje (Mok), nekaterim pa še ni popolnoma jasno. Preprosto živijo v drugem svetu in menijo, da bo vse potekalo po ustaljenih tirnicah preteklosti. Razum narekuje, da ne bo tako. Šport je pomemben del sodobne družbe, zato se ne more izogniti vplivom, ki sicer močno vplivajo na družbo. Zavedanje, da šport sam po sebi ni »nič posebnega«, ampak del družbe, v kateri se sproti in hitro prilagaja spremembam, je realnost. Zanikanje le tega je kot živeti v balonu, v katerem naj bi bili varni pred nadlogami realnega sveta.
Položaj slovenskega športa
Kaj torej čaka šport v letu 2020 ali bolje v letih, ki sledijo? Iz razlogov, ki so splošno znani poznavalcem športa, je moje poznavanje delovanja v preteklih desetletjih povezano z atletiko. Mednarodni stiki iz desetletij delovanja ostajajo živi, domača atletika pa je tako ves čas na dosegu.
Tako se bom bolj osredotočil na atletiko kot druge športe, pri čemer kakšen nauk ali informacijo lahko najde, prepričan sem, tudi vsak drug šport.
Obče je znano, da šport množično sloni na klubskih plečih in da ga močnejše zveze, kolikor je mogoče, pametno podpirajo, servisirajo in mu utirajo pot s strateškimi potezami, če to zmorejo, znajo.
Realnost, napovedi so naslednje: Goldman Sachs pravi, da bo BDP doživel v letu 2020 naslednje padce: v EU 9-odstotnega, v Italiji 11,6-odstotnega, v Nemčiji 8,9-odstotnega. To je izjemen padec, ki se bo, želeli mi ali ne, poznal naslednja leta in ne le v letu 2020. Slovenija je del tega prostora, močno vpeta v sodelovanje na evropskem trgu in pričakujemo lahko podobne rezultate.
To pomeni:
– denarja za podporo športu bo manj, saj bo manjša realizacija, več bo brezposelnih, ki ne bodo trošili ...;
– podjetja in podjetniki bodo presežek morali investirati v razvoj;
– podjetja bodo previdnejša pri sponzorstvih, bolj selektivna, manjše vsote;
– podjetja bodo želela za »manj denarja dobiti več«, kar je logična posledica stanja;
– podjetja bodo pričakovala nove rešitve, če naj se odločajo za podporo.
Delovanje večine nacionalnih zvez temelji na pretežno javnem denarju – sredstva, ki so ključna za delovanje prihajajo iz Fundacije za šport (FŠO) in Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ).
Ker so pravila zapisana tako, da nacionalne zveze za večji (ključni) del programa dokazujejo porabo za nastope in priprave, bi bilo lahko črpanje sredstev problem, saj nacionalne zveze letos na mnogih tekmah sploh ne bodo nastopile. Pomeni, da če ni stroška (dokazanega), ne moreš prejeti sredstev. Poleg tega bo za nekatere panoge večji del pripravljalnega obdobja mimo, ko bodo ukrepi nehali veljati.
Pravilnik o sofinanciranju izvajanja letnega programa športa FŠO. Pričakovati je, da bo nacionalnim zvezam omogočena »fleksibilna poraba sredstev«. Pohvalno je, da je FŠO že naslovil 75 odstotkov sredstev na porabnike. Veseli dejstvo, da je Olimpijski komite Slovenije takoj komuniciral z vlado RS in posredoval predlog ukrepov, ki bi športu precej pomagali.
Optimizem in rešitve, smeli načrti
V teh dneh moj prijatelj Frank W. Dick iz Velike Britanije prek družbenih omrežij deli kratka predavanja. Frank je bil eden ključnih tvorcev sodobne britanske atletike, dokler niso prišli v »konceptualno razhajanje«. Njegova pronicljiva izvajanja v ospredje potiskajo vrednote in so odlično izhodišče za čase, ki smo jim priča. Njegov zadnji prispevek ima naslov »If you don't know where you are going, how do you plan the journey?« (Če ne veš, kam greš, kako lahko načrtuješ potovanje?).
Znan je rek, da je kriza hkrati tudi priložnost. Kriza, ki nas je zatresla pred desetletjem in nekaj več, bi dejansko morala slovensko atletiko potisniti navzdol. Svetovna gospodarska kriza se je začela leta 2007 in je prerasla v družbenopolitično krizo. Logičen sklep, v krizi je manj denarja za dejavnosti, ki niso ključnega pomena za »preživetje« države, državljanov. Šport je vedno bil in vedno bo relativno lahek plen.
V zadnjih dveh dneh sem imel tri klice atletskih kolegov, od katerih dva razmišljata na spodaj zapisani način – »ko se bodo ukrepi sprostili, bodo ljudje komaj čakali, da trošijo« in »nogomet bo končno dobil manj denarja in ga bo ostalo za druge več«. Poskušal sem jima razložiti, da se bolj ne bi mogla motiti, a mislim, da mi nista ravno verjela.
Na kaj naj bo pripravljen slovenski šport:
– razmislek o vrednotah v naši družbi (vključiti v delovanje kot osrednje gonilo delovanja),
– nov pristop v sodelovanju z mediji in javnostmi,
– predvidoma manjša pogača sponzorskega in donatorskega denarja vsaj za določeno obdobje,
– zmanjšanje sponzorskih potencialov na regionalni in lokalni ravni,
– kako iz »manj ponuditi, narediti več za sponzorja«,
– spremembe lastništva v nekaterih državnih podjetjih,
– pocenitve, racionalizacije tekmovanja, ligaških sistemov in turnirjev, saj za to nedvomno obstaja možnost,
– nove vsebine, ki jih lahko ponudijo na trgu,
– povezovanje s partnerji, na katere do zdaj niso naslavljali pobude.
Pozitivni primer iz krize 2007–2011
Iz osebnih izkušenj vem, kako je v letih krize ravnala AZS, ki je naredila prav to, kar se je zdelo nemogoče. V obdobje krize je zakorakala optimistična, malce drzno, z odločitvijo za strukturne spremembe po vsebini in po finančni ter kadrovski plati.
Program, ki je bil zastavljen 2005/06 in se je potegnil v 2007/08 ter potem nadvse uspešno nadaljeval v olimpijski cikel 2009/12, je temeljil na novem pristopu do sponzorjev (vsebine, vrednotenje, vrednote), kadrovskih spremembah, finančnem prestrukturiranju (tekmovalni sistem, vrhunska selekcija, mlada selekcija, medicinska podpora, rahlo izboljšanje vrednotenja kategorizacije, marketinška aktivacija, projektni pristop …), nakupu lastnih prostorov (vselitev 2008, prav v času krize).
Športni uspehi so javnosti prepričali, da se dela dobro, da je potencial zelo dober in da slovenska atletika zna ter zmore narediti šampione.
Finančni kazalci so bili izjemni. Leto 2004 je AZS zaključila z okoli 580.000 evrov prihodkov, od tega 93.000 iz naslova sponzorskih, donatorskih, marketinških dejavnosti. Leta 2005 je vodenje AZS prevzela ekipa na čelu s predsednikom dr. Petrom Kukovico. V času ob začetku krize je AZS prvič presegla milijon evrov prihodkov (2007). V letu 2008 je to nadgradila z rekordnimi prihodki v višini 1,257.000. V obeh letih je bil prispevek sponzorjev in donatorjev ter delo iz marketinga v višini približno 450.000 evrov. V času največje krize, v letih 2007 in leta 2008, smo v atlete in njihove trenerje (v individualne programe na podlagi pogodb) vsako leto posebej vložili okoli 700.000 evrov. AZS je sprejela »breme«, da ključne stroške tekmovalnega sistema (elektronske meritve, kolajne, določena plačila delegatom ...) pokriva iz lastnega proračuna, dodatno smo na različne načine stimulirali klube (nastopi v evropskih klubskih pokalih...). Ta dodatni strošek je zvezo stal vsako leto skoraj 100.000 evrov.
Sponzorski denar je predstavljal motor razvoja. Seveda ne gre zanemariti denarja od FŠO in MIZŠ, kar je omogočalo normalno preživetje, a denar, zbran s sistemskim in sistematičnim pristopom, je za AZS pomenil velik razvojni korak.
Pogled na svetovno in evropsko atletiko
Zdi se, da bosta tako mednarodna kot evropska atletska zveza nekaj časa le »opazovalki dogajanja«. Odpovedi največjih mitingov, olimpijskih iger v Tokiu in prestavljanja prvenstev povzročajo dodatne težave. A kar velja za slovensko atletiko, velja tudi za evropsko in svetovno. Evropska atletika v nasprotju s svetovno deluje precej »pasivno, uležano in zaspano, samozadovoljno«. Razlika v »digitalnem svetu« je zato očitna, in če se bo evropska atletika začela »utapljati« v globalni atletiki, to ne bo ravno najboljša popotnica za staro celino. Ker je tretjina ljudi, ki odločajo v svetovni zvezi, hkrati tudi na odločilnih mestih v evropski zvezi, bi se prej ali slej morali pogledati v ogledalo.
K temu je treba prišteti potencialno veliko verjetnost odpovedi evropskega prvenstva letos v Parizu, kar bi bila ob vseh težavah evropske atletike »nepopravljiva škoda«.
Evropska atletika je na prelomni točki, kam bo obrnila krmilo, kdo bo njen krmar in kdo bo v posadki. Zdi se, da so se mnogi na položajih po dolgih desetletjih precej izpeli.
Zanimivo, da je predsednik svetovne zveze Sebastian Coe obrnil krmilo in pred kratkim (27. marca) v pismu nagovoril svetovno javnost s povsem svežim, aktivnim in precej drugačnim pristopom od do zdaj znanega. Zveni kot preporod, v primerjavi s preteklostjo, ko je izpostavil, da je zdaj čas, da svetovna atletika ponudi atletiko prek celega leta, se bistveno aktivneje dela z zvezami in klubi, se na novo in močneje povezuje z vladami držav. Stvari naj ne bi delali na enak način kot do zdaj.
Uvajaj spremembe, bodi pripravljen
Dejstvo pa je, da sistemsko in sistematično vodenje, načrtovanje in izvajanje obrodijo sadove. V obdobje krize je treba zakorakati optimistično, dovolj drzno, z jasnimi načrti in brez dvoma z odločitvijo za strukturne spremembe po vsebinski, finančni in kadrovski plati. Tudi v športu velja, da je kriza marsikje čas za inventuro in pregled storjenega ter pogled naprej. Ali povedano naravnost: pravi ljudje ob pravem času na pravem mestu! To je ključno in najtežje dosegljivo.
Obstajata dve poti: sprijazniti se z zdajšnjimi ustaljenimi vsebinami in delovanjem ob logično manj sredstev, najti nove uspešne ljudi, vsebine in produkte ter ustvariti uspešne povezave za prihodnost.
Ambicija bi morala biti dvojna: uspešno poslovanje na novih izhodiščih in ambiciozni športni rezultati, zgraditi robustnejše temelje sodobnejše športne organizacije.
