Ad. 1 Uvodno razmišljanje, ravnanja IAAF
IAAF (svetovna atletska zveza) je po končanem svetovnem prvenstvu (SP v nadaljevanju) objavila 'da je bilo to najuspešnejše svetovno prvenstvo doslej'. Kot 'dokaz' je predstavila dosežke, rezultate atletov.
Tej trditvi mogoče ugovarjati z več argumenti; naj zapišem le nekaj osnovnih:
1. Uspešnost lahko merimo tudi s prisotnostjo, vključenostjo gledalcev na samem tekmovanju, kar je eden ključnih kazalcev in tukaj je IAAF z domačini vred pogrnila na preizkušnji
2. Neprimerna 'mobilizacija' začasnih delavcev (večinoma delujočih v dvomljivih okoliščinah glede humanosti!), na začasnem delu v Katarju, da so vsaj za silo dajali vtis obljudenosti stadiona (taka aktivnost je v nasprotju s tem kar IAAF objavlja v svojih strateških (resda zastarelih!!) izjavah-dokumentih in predvsem etično sporna
3. Uspešnost lahko merimo tudi po kriteriju, da so imele tudi mnoge velike države le po enega predstavnika/atleta (Slovenija dva moška na povabilo, sicer sploh ne bi imela moških predstavnikov!)
4. Pošten organizator bo objavil natančno finančno poročilo, a sem prepričan, da je ekonomski učinek za IAAF negativen in »nerealen«
5. Negativni odzivi številnih medijev, od katerih so prednjačili nemški, angleški, pa tudi francoski, italijanski in ne nazadnje slovenski, daje IAAF vse prej kot kredibilnost
6. Odsotnost nekaterih atletov, ki so našli druge cilje (v času SP??); beri maraton v Berlinu v času SP in priprave na podiranje svetovnega rekorda s strani privatnih vlagateljev na dunajski trasi, kaže na »razpoke« v obvladovanju svetovne atletike
7. 'Samovolja' nekaterih atletskih velesil (Nemčija), ki v času prvenstva prireja vrhunsko tekmo v maratonu; Nemci nad IAAF niso posebej navdušeni, kar se kaže tudi v tem, da kljub izjemni ekonomski moči niso organizatorji nobenega mitinga na najvišjem nivoju
8. In ne nazadnje, meriti uspešnost le skozi kazalnik rezultatov atletov, je približno tako kot bi meril uspešnost podjetja po prihodkih, pri čemer bi zanemaril odhodke, konkurenco, vpliv medijev, potrošnike (beri gledalce!)
Da IAAF slabo obvladuje sceno, IAAF ilustrativno demonstrira na primeru slovenskega atleta Luke Janežiča. IAAF je najprej trdila, da ne bo vabila atletov brez norm, nato je gladko snedla besedo in na svetovno prvenstvo v atletiki v Doho povabila Luko Janežiča, trenutno najboljšega slovenskega atleta in Kristijana Čeha (evropskega prvaka do 23 let v metu diska). Izjava je bila tako ali tako 'amaterska' in se je IAAF morala potegniti nazaj. Če tega ne bi storila, bi reprezentant Evrope (na dvoboju z ZDA) ne imel možnosti nastopa na svetovnem prvenstvu.
Eden izmed značilnih komentarjev na to temo na portalu RTV Slo se bere takole: (citat v poševnem tekstu)
# 21.09.2019 ob 12.57
Na večnem dopustu so žal gospodje iz IAAF-a. Najprej dajo prednost par tekačem iz tihomorskih otokov, nato pa sporočijo vrhunskemu atletu, da lahko nastopi. Škoda za Janežiča. Z izgubo zadnje faze priprav bo res težko. Coe in banda bi morali odstopiti. Seveda ne bodo, ker so honorarji pri mednarodni zvezi res ugledni.
Izjava Luke Janežiča, da ne računa na vrhunski rezultat, ker je bil v trenutku 'dobrote IAAF na počitnicah' v tujini, je povedna sama po sebi, še bolj pa tisti del, v katerem pravi, da bo nastopil predvsem zaradi sponzorjev.
IAAF kot da se ne zaveda finančnih posledic svojega ravnanja, ki prizadenejo atleta, trenerja, klub in nacionalno zvezo, pa še koga.
IAAF je med drugim v Katar povabila Marijo Šestak, kjer je menda pred praznimi tribunami prejela bronasto kolajno (28. 9. 2019), potem, ko sta bili pred njo dve tekmovalki pozitivni na doping kontroli.
Priznanje bo prejela po malce več kot 12 letih, saj je vrhunski rezultat dosegla 31. 8. 2007!
Oba dogodka kažeta na določen način stanje duha in akcije v svetovni atletiki in v veliki meri tudi v evropski, saj EAA (evropska atletska zveza) v veliki meri 'pokriva delo' IAAF.
Ob tem niso ključne norme in kriteriji za nastope na SP ali EP (evropsko prvenstvo), temveč model upravljanja s svetovno, evropsko in ne nazadnje nacionalno (v našem primeru slovensko) atletiko.
Vrnimo se nekaj let nazaj in se kasneje posvetimo aktualnim trenutkom, saj obstaja vzročna zveza. Določena ravnanja imajo vzroke, s katerimi se v glavnem 'nihče ne ukvarja, razen seveda tistih, ki imajo ključne interese'.
Športni javnosti je znano, da je ruski šport pod drobnogledom WADE in ostalih 'skrbnikov čistega' športa. Ruski športniki so seveda vse prej kot nedolžni. Zanimivo pa je, da so praktično edini na katere se vrši pritisk na tak način in v takem obsegu.
Dve prvenstvi nazaj je bil položaj dobitnikov kolajn na SP v Pekingu 2015 naslednji (prva kolona za kratico države pomeni zlate kolajne)
2015, Peking
1. Kenija 7 6 3 16 (prva zaradi več zlatih kolajn)
2. Jamajka 7 2 3 12
3. ZDA 6 6 6 18
ZDA ohranjajo položaj številka 1 z naskokom, če gledamo točkovanje. Pozorni poznavalec bo videl, da je bila na tabeli kolajn leta 2015 prva Kenija. Razmerje kolajn je bilo sicer 18:16, a so imeli Kenijci eno zlato več (7:6) . Še več. Pred ZDA je bila 'razvpita šprinterska velesila' Jamajka, ki si je to pozicijo prislužila zaradi razmerja zlatih kolajn. (7:6 v korist Jamajke, sicer pa 18:12 v korist ZDA). Tretje mest za ZDA, je bilo očitno precej čez rob najbolj črnega scenarija.
Že pred tem se je začel pritisk na Jamajko in posebej na Rusijo. Jamajko so potem pohvalili za zgledno sodelovanje na področju boja proti dopingu, Rusija pa je še vedno 'poredna'.
Rezultanta vidna na SP 2017 v Londonu je v spodnji tabeli:
1. ZDA 10 11 9 30
2. Kenija 5 2 4 11
3. Južna Artika 3 1 2 6
ZDA so pometle s konkurenco. V svetovnem merilu je poleg Rusije 'tektonski premik' po SP v Pekingu doživela Jamajka. S 'podporo konkurence' je zgrmela krepko navzdol in je končala z le eno zlato kolajno (skupaj 4) na 15. mestu. Spomnimo, še 2015 je bila v Pekingu na 2. mestu in osvojila 12 (od tega 7 zlatih) kolajn.
Ta 'varna razdalja' je ostala tudi po SP v Dohi. In bo precej verjetno nadaljevanje dobila v Eugenu (ZDA), ko bo naslednje svetovno prvenstvo leta 2021.
Poznavalci vedo, da je bila Rusija še 2003 na SP boljša kot ZDA. Razmerje kolajn leta 2003 je bilo 19:16 v korist Rusije. Rusija je bila na številnih prvenstvih najmočnejša atletska velesila. Njen 'sestop' se je začel po SP 2007 v Osaki.
Pa je res 'poredna' le Rusija in njeni športniki (med njimi seveda tudi atleti)? WADA pravi, da temu ni tako. Mediji pravijo, da temu ni tako.
WADA je leta 2016 (v času pritiska na Rusijo) objavila države z največ doping primeri v športu.
Lestvica je bila naslednja:
1. Italija 147 - rekordno odkar obstaja statistika
2. Francija 86
3. ZDA 76
4. Avstralija 75
5. Belgija 75
6. Rusija in Indija 69
Med športi so vodilni: atletika 205, body building 183, kolesarstvo 165...
Italija in Kenija, ki je sicer ni v tabeli, sta bili visoko na vrhu glede nečednih poslov.
Pri čemer je bil prav Coe kot predsednik IAAF 'obtožen', da je sodeloval pri nečednem poslu in ves čas vedel kaj se dogaja, a je gledal stran. Angleški Guardian ga je obtožil, da je zavajal s svojimi izjavami v zaslišanju v Parlamentu.
Ad. 2 Kam in kako usmerja atletiko IAAF
Ni treba biti velik poznavalec športa in marketinga ter ekonomije, da človek hitro razume boj za denar in položaje, ki odločajo o smeri svetovne atletike in njeni vsebini.
Na tem mestu se vprašajmo kakšen model razvoja podpira IAAF (EAA v veliki meri pri tem sodeluje, saj ima največ predstavnikov v svetovni atletski vladi)?
Če se malce poigram z besedami in skušamo prepoznati model delovanja IAAF:
1. Je to 'socialno/demokratski', če sodimo po vabilu atletom na SP v Doho, ki jih je bilo preko 130? Dobrotniki?
2. Je to 'neoliberalni' model, ki zagovarja zaostrovanje kriterijev za vsako ceno, saj se tako ve, da imajo močnejše (številčno, tudi ekonomsko) države v principu večjo prednost
3. Je to 'sponzorsko-kapitalski', kjer trenutno glavno vlogo navidezno igra japonsko-katarski kapital?
4. Je to 'svetovno-razvojni' model, ki omogoča zdravo razumsko participacijo številnim dobro delujočim sredinam; beri nacionalnim zvezam?
5. Je to model 'za vsakega nekaj', kjer ni izrazite strategije, ampak 'vlada' zadovolji vse po malem?
6. Je to model 'verujočih ideologov', da je atletika še vedno kraljica športa?
Ne glede na moje razmišljanje, se zavedam, da si bo vsak ustvaril svoje mnenje.
Atletike je brez dvoma globalen šport. Ima pa IAAF pred seboj številne izzive, na katere mora najti odgovor, če bi želela, da bo v prihodnje atletika v vrhu svetovnega športnega zanimanja in bolj konkurenčna, prepoznavna in kredibilna kot je sedaj.
Poglejmo, kaj pesti kraljico športa (naj si še vedno dovolimo uporabo tega termina):
a) Atletika se nikakor ni otresla neslavnega naslova 'kraljica dopinga'
b) Ni znano, da bi IAAF zares odpravila sume in učinke dolgoletne korupcije in sprenevedanja v lastnih vrstah
c) Posamezni veljaki IAAF, ki so še vedno v vrhu, se dejansko nikoli ne bodo mogli otresti suma, da so vedeli za nečedne rabote v preteklosti
d) Marketinško je atletika obtičala globoko v 20. stoletju, posebej v primerjavi z drugimi športi (zdi se, da jo bodo naprej potisnile 'ameriške potrebe po denarju')
e) Finančno je v primerjavi z drugimi športi postala manj konkurenčna; izrazito je pomanjkanje vlagateljev iz Evrope, medtem, ko so vlagatelji v prvi vrsti iz Japonske, Katarja in kot zadnji prihajajo Kitajci (diamantna Liga)
f) Sistem tekmovanj je relativno slabo prepoznaven (kdo sploh ve, da obstaja SP v štafetah; da ne bo pomote, pohvalno, da prvenstvo je, a drugo vprašanje kdo lahko na njem nastopi razen elite?). Zanimivo, da v sistemu diamantne lige ne sodeluje ekonomsko močna Nemčija?
g) Svetovna prvenstva počasi postajajo prostor za velike in manjši bodo imeli samo izjemoma možnosti sodelovati; tako kažejo trendi
h) Podpora strani IAAF nacionalnim zvezam je mizerna, posebej, če se svetovna atletika še želi pohvaliti z besedami, da je kraljica športa (primer slovenski nacionalni zvezi sta tako IAAF kot EAA med leti 2005- 2012 namenila med 2 - 4% proračuna)
i) Status trenerjev je prepuščen 'avtomatskemu pilotu' in nekaj posameznikom, ki so 'privatizirali' delovanje (npr. EACA- European Athletics Coaches Association)
j) Dejstvo, da je IAAF potrebovala 12 let, da je podelila kolajno (upamo tudi finančno kompenzacijo!) Mariji Šestak za njeno svetovno predstavo v Osaki, kaže, da 'je svetovna atletika obstala v času in prostoru'.
Ad. 3 Ključni izzivi prihodnosti
Strnem jih v pet, po mojem bistvenih vsebin:
1. Bistveno višja sistemska, vsebinska, finančna in kadrovska podpora nacionalnim zvezam; nujno usklajena z EAA in drugimi kontinentalnimi zvezami
2. Vključenost najširšega kroga držav na največja tekmovanja, kar omogoča večjo konkurenčnost in razvoj atletike v nacionalnih okoljih
3. Nujna sprememba marketinškega koncepta (usklajen tudi z bolj prepoznavnim tekmovalnim sistemom); nujna vključenost evropskih vlagateljev
4. Položaj trenerjev/stroke v svetovni atletiki kliče po prenovi
5. Na nekatere položaje znotraj delovanja IAAF/EAA nujno vključiti ljudi, ki niso »dolgoletni zaslužni delavci«, ampak ljudje z dostopom do ustreznih svetovnih virov financiranja, z modernimi znanji in visokimi etičnimi standardi
Ad. 4 Namesto zaključka
V Dohi so se nove volitve v vrh svetovne atletike iztekle po načrtih.
Pred tem si je zanimivo informacijo (lobiranje?) privoščila avstrijska nacionalna zveza, ki je poleg komentarja njihovega glavnega operativca objavila še pismo bivšega člana IAAF Councila(najvišjega telesa IAAF) gospoda Amadea Francisa, ki se mu pri 87 letih očitno »toži po starih dobrih časih« in ki po mojem mnenju ne razume demokratične ureditve družbe.
https://www.oelv.at/de/newsshow-iaaf-wahlen-werfen-ihren-schatten-voraus
Poleg tega je avstrijska zveza objavila tabelo, ki jo je spisal gospod Francis, kjer analizira vse dosedanje predsednike in člane Councila. Tabela je zavajajoča oziroma so podatki v njej napačni. Po podatkih gospoda Francisa je bil Primo Nebiolo predsednik še 4 leta po smrti.
Da nacionalna zveza (avstrijska) objavi tako informacijo, ne potrebuje komentarja. Ali dejstvo, da se je Avstrija včlanila v balkansko atletsko zvezo, katere član je tudi San Marino?
IAAF je v 107 letih imela 6 predsednikov iz 5 držav. Med člani Councila najdemo kubanskega šampiona Alberta Juantoreno, ki služi v ključnih organih IAAF-a že polnih 34 let in bo ob koncu mandata postavil rekord z 38 leti , ki pa ga lahko še nadgradi.
Kot je zapisal na portalu RTV Slo eden izmed komentatorjev, honorarji so res ugledni, od prispevka za predsednikovanje, ki znaša 250.000 USD/letno in še nekaj drobiža za vodenje (S. Coe).
Ampak tudi ključni člani prejmejo cca 30.000 USD za svoje volontersko delo. Če k temu dodamo sejnine po 300 - 1000 USD za vsak dan dela in ostale bonitete, je jasno, zakaj vedno poteka neusmiljen boj za omenjene položaje. Posebej ob dejstvu, da dejansko odgovarjaš le v primeru, če te najdejo globoko z roko v marmeladi, pa še to mnogokrat le z umikom s funkcije.
Pa honorarji sploh ne bi bili sporni, če bi bila IAAF kredibilna inštitucija.
Pa ni, saj si za način kako je 'prodala' obe prvenstvi (tudi naslednje, ki bo 2021) zasluži veliko črno packo. Za SP v Dohi, je bivši član Councila IAAF, Nemec Helmut Digel jasno povedal, 'koliko je stala v denarju in obljubah' pridobitev prvenstva v Dohi.
Moj drugi dober znanec, bivši član IAAF Councila, Španec José María Odriozola ki je bil eden redkih, ki je velikokrat z argumenti glasno ugovarjal politiki IAAF, je podelitev SP Katarju komentiral z besedami: "Vse kar ima Doha je DENAR!".
Kredibilnost IAAF-a je manjša tudi zaradi neverodostojnosti predsednika:
- Lord Coe je v času volitev praznoval 63 let, je brez tekmeca stopil v drugi mandat, čeprav je ob prvi izvolitvi dejal, da namerava biti predsednik en mandat
- Predsednik Sebastian Coe je bil, uganili ste, v ocenjevalni komisiji za izbor prireditelja SP 2019.
- Sodeloval je pri »nominaciji« Eugena za prireditelja SP 2021, in vedel, da poteka mimo pravil IAAF oz. običajne prakse z več kandidati
- Kot predsednik IAAF je bil obtožen, da je 'sodeloval' pri nečednem poslu in ves čas vedel kaj se dogaja glede dopinga, a je 'gledal stran' (glej kot primer objavo, marec, 2018)https://www.theguardian.com/sport/2018/mar/05/sebastian-coe-inquiry-russia-doping).
Ker se nanj 'lepijo' številna neugodna vprašanja, ki jih bolj ali manj spretno 'ignorira', je njegov položaj ne najbolj prijeten.
IAAF si je z nominacijo Eugena za bodočega organizatorja SP 2021 prislužila veliko črno packo, ker v nasprotju s pravili sploh ni bilo kandidature, ampak so Coe in njegovi 'prvenstvo preprosto podelili podjetju NIKE'.
Da je pred dvema letoma zaradi nečednih poslov FBI začela preiskavo zaradi pridobitve tega prvenstva, pove več kot dovolj. Precej ljudi zaradi tega slabo spi.
Da je Coe kot predsednik IAAF dobival 100.000 USD letno od globalnega podjetja Nika, pove še več. Coe, Nike, trener Salazar, pred dnevi s strani ameriške protidopinške agencije (USADA)kaznovan za 4 leta so hoteli ali ne v tesni neposredni in posredni navezi.
Naključje, da je Vin Lananna odstopila kot predsedujoča SP Eugene 2021, ali je dobila ustrezen nasvet, ko je FBI začela svoje delo.
V javnost so prišli podatki o stroških SP v ZDA, ki so ocenjeni na 85 mi. USD, prihodki na 18 USD. Organizator bi rad dobil 'nekaj 10 milijonov USD javnega denarja', a pri tem ima številne nasprotnike. Značilen primer komentarja je profesor ekonomije Bill Harbaugh na Univerzi v Oregonu, ki pravi, da bi bila neumnost vlagati v tak športni spektakel, ki se bo tako ali tako zgodil.
Tako predsednik EAA Hansen (Norvežan) kot EAA so možnost za utrditev evropske atletike zamudili že ob imenovanju organizatorja svetovnega prvenstva za leto 2021, čeprav bo SP 2023 v Budimpešti.
Bomo kljub vsemu pozitivno presenečeni v prihodnjih letih?
