Vesel sem, da si je izkušeni napadalec spet vzel malce več časa za slovensko javnost. Ni govoril le o aktualnih zadevah, z novinarjem sta pogrevala tudi zadeve iz preteklosti. In tukaj me je nekaj zmotilo. Nekaj, kar me moti že dolgo časa. In sicer to, da nihče zares ne pove, kaj se je dejansko dogajalo tedaj. V tistih časih, ko se je skuhala čisto prava nogometna afera, ki pa nikdar ni bila zares jasno predstavljena javnosti. Zato, ker vsi, ki so bili zraven, ali molčijo ali nekaj slepomišijo tja v tri dni. In se kot mačke vrtijo okoli vrele kaše, ki se je nihče ne upa zares dotakniti.
Govorijo o pogojnikih in preteklikih, uporabljajo nešteto glagolov in pridevnikov, vrivajo stavke v preproste povedi in nepotrebno izgubljajo čas za to, da zgolj še dodatno zapletejo celotno zgodbo. Navržejo to, navržejo ono, okrivijo tega, okrivijo onega, ves čas poudarjajo vlogo medijev in – jasno – lobijev in stricev iz ozadja, še nikdar pa se do zdaj ni našel junak, ki bi rekel: poglejte, tako je bilo in nič drugače. Če se na vsake toliko že odpre Pandorina skrinjica, naj iz nje vendarle pride vse grdo, kar se je tedaj dogajalo. Ali kot radi pravimo: nalijmo si že enkrat čistega vina, ne pa da ves čas ribarimo v kalnem.
S prstom jasno ne kažem le na Novakovića. Niti po naključju. Tudi zaradi tega, ker ga zelo cenim kot nogometaša. Ker spoštujem to, kar mu je uspelo v karieri. In ker mi je všeč, da se je ne glede na vse vrnil v reprezentanco in vnovič dokazal, kako zelo ji lahko koristi. In ker je, roko na srce, morda še najbolj zgovoren in najbolj neposreden med vsemi temi "molčečneži", ki se le na vsake toliko časa javijo in spet odprejo stare rane.
Bi si pa želel, da bi bil bolj konkreten. Slednje velja tudi oziroma še zlasti za Roberta Korena. Korošec, ki je v Brunicu med pripravami na svetovno prvenstvo 2010 z mano sedel za isto mizo, me gledal v oči in dejal: "Vedno vam bom na voljo." Nekoč nas je celo sam klicaril, ko je želel kaj pojasniti, kaj povedati. Recimo svojo plat resnice.
Danes pa je drugače. Danes ga novinarji Ekipe niti ne kličemo več, ker se nam je že zdavnaj nehal javljati. Ker se je zavil v molk, ko smo začeli opozarjati, da ni prav, kar se dogaja. Ker nam ni bilo všeč, kako so se reprezentanti spustili v boj z nekdanjim predsednikom Nogometne zveze Slovenije. Ker nas je motilo, da so se odločili javno govoriti o denarju. In da so se sploh začeli kregati zaradi denarja. Da so se začeli ukvarjati s stvarmi, ki res niso bile pomembne, ki so bile res banalne, ki so bile povsem nesmiselne. Ker smo bili jezni, ker so z vsem tem vrgli madež na pravljico, spisano na nogometnih zelenicah. No, a Korenu to ni bilo všeč. Pa še komu. Zato smo postali nezaželeni. Pa toliko vprašanj imamo zanj …
Ko se je Koren pozneje nekajkrat oglasil v nekaterih drugih medijih, ni povedal nič konkretnega. Zgolj tarnal je, da smo Slovenci nevoščljivi, da ga ne znamo ceniti. In da so ga povsod drugje skoraj nosili po rokah, le pri nas ne. Kar seveda ne drži. Kot nogometaša ga še danes cenimo. Če smo ga kadarkoli kritizirali, pa smo to počeli z argumenti. In če smo ga kdaj kritizirali, smo to počeli zaradi slabih iger. In njegovih in celotne reprezentance – ki so bile, o tem sem stoodstotno prepričan, posledica načetih odnosov znotraj garderobe. Za kar so bili jasno krivi (tudi) nogometaši. In posledično tudi kapetan. Torej Koren.
Ne pozabite: Slovenija je zavozila kvalifikacije za evropsko prvenstvo, in to v skupini, v kateri je drugo mesto osvojila Estonija! In to v skupini, v kateri je bilo težje pogoreti kot uspeti. Leto po nastopu na svetovnem prvenstvu. Če je bil Koren tedaj na nas jezen zaradi kritik, razumem. Kot mora on razumeti, da smo bili mi jezni nanj in tudi na druge, ker so dovolili, da je vse skupaj prišlo tako daleč, da nogomet sploh ni bil več v ospredju. Ker so se ponorčevali iz nas, ker jih je uspeh spremenil.
In danes si resnično želim, da bi glavni akterji pojasnili to zgodbo. Torej Koren. Tudi Novaković. In Ivan Simić. In Matjaž Kek. In še kdo. Recimo Samir Handanović, ki se je prav tako že pred časom zavil v molk. Kar nekaj je takšnih, ki dobro vedo, kaj se je dogajalo. Niti enega pa ni, ki bi spregovoril o tem. Dobro, če je tako, naj bo tako. Naj molčijo. To je njihova pravica. Ampak potem naj ti določeni posamezniki zares molčijo, ne pa da se na vsake toliko časa nekdo javi in zgolj malce premeša čorbo ter s tem poskrbi, da slednja spet zasmrdi.
Eden tistih, ki bi lahko povedal marsikaj, je tudi Slaviša Stojanović, ki je bil kolateralna žrtev celotne zgodbe. Ker je prišel v razdvojeno garderobo, ker je prišel med sprte ljudi, ker je prišel v okolje z napačno miselnostjo. In jih pošteno dobil po grbi. Ker ni imel sreče in ker je bil tudi sam malce nespreten. Odšel je hitro, mnogo prehitro. In obljubil, da bo nekoč jasno in glasno povedal svojo zgodbo. Na katero pa še vedno čakamo. Kot na zgodbe vseh ostalih. Nihče noče povedati, vsi le "grozijo", da bo čas že povedal, kdo je imel prav in kdo ne, kdo je bil pokvarjenec in kdo naivnež.
Kdo je bil torej tisti, ki je Slovencem ukradel uspešno reprezentanco. Prepričan sem, da bi Stojanovićeva resnica odmevala, prepričan sem tudi, da bi odmevala Korenova resnica. In ne nazadnje Kekova, Novakovićeva, Handanovićeva, Simićeva.
Strinjam se, da so zgodbe, ki jih ne velja pogrevati, in so resnice, o katerih je bolje molčati, zato vsem, ki na vsake toliko "izletijo" v javnost in nas ravno v trenutku, ko že pozabimo, spet spomnijo na vse skupaj, svetujem naslednje: ali povejte ali obmolknite. Povejte torej zdaj, povejte že enkrat. Če ne, pa za vedno obmolknite. V celoti. Naj se vas ne sliši. Ne začnite, če nočete dokončati.
