Veliko, ni kaj. Čeprav smo majhna država, imamo brez kančka dvoma ogromno bogatašev. No, pa saj ti že nekaj minut hoje po pločniku ob kakšni res prometni cesti v Ljubljani daje slutiti, da kljub recesiji številni res lepo živijo. In med drugim kar tekmujejo v tem, kdo se bo vozil z bolj luksuznim jeklenim konjičkom. Nikakor pa ne moremo govoriti o tem, da takšne, ki imajo veliko pod palcem, zanima slovenski klubski nogomet.
Medtem ko je v številnih drugih državah udejstvovanje v nogometu za bogate tudi stvar prestiža, je pri nas ravno obratno. Pravzaprav edini bogataš, ki je pokazal željo po tem, da bi uspel v svetu nogometa, je bil Joc Pečečnik. Njegov Interblock je bil res megalomanski projekt, ki pa se je hitro sesul sam vase. Ne, ker Pečečnik ne bi imel dovolj denarja, bolj zaradi dveh dejstev: ker so se okoli njega zbrale sestradane hijene – kako tipično slovensko – in ker ni imel posluha lokalne skupnosti. Ne, da ni bilo posluha, celo zajetna polena mu je metala pod nogami. Pa še vedno mu jih. Tisti okoljevarstveniki, ki jih moti hrup … In je hitro odšel.
Na splošno je ignoranca lokalne skupnosti težava marsikaterega slovenskega nogometnega kluba. Ne bom pozabil, kako smo nekoč tiskovno konferenco Olimpije izvedli kar v garaži športnega centra v Stožicah, ker se je nekdo od drugod odločil, da ne bo odklenil vhodnih vrat. Ker je tako želel pokazati svoje sicer dokaj uboge mišice … In tako dalje in tako naprej.
Nagajanje na lastnem pragu je vodilo že do pogroma marsikaterega kluba. Le poglejte, kaj se je zgodilo v Murski Soboti; namesto da bi ljudje stopili skupaj in poskrbeli, da bi bila Mura ugleden klub (imela je vse za to, da bi bila), so zaradi lastnih interesov dovolili, da so črno-beli spet "crknili". Na podobni poti v pogubo je bila tudi Gorica, a jo bodo očitno le rešili. S pomočjo lokalne skupnosti. Kar z navdušenjem pozdravljam.
Sicer mi je žal, ker so stvari v tem obmejnem mestu sploh prišle tako daleč, a vsaj pravočasno so se zbudili tisti, ki imajo moč, da stvari popravijo in postavijo na pravo mesto. Na splošno bi si želel, da bi bilo v klubskem nogometu več sloge, enotnosti. Pa je preprosto ni; še NK Maribor kot najvidnejši produkt drugega največjega slovenskega mesta se mora v domačem okolju ukvarjati z banalnimi težavami, ki so povsem odveč. In posledično novinarji elitnih evropskih športnih medijev med tekmami lige prvakov posedajo na dotrajani, zastareli, nefunkcionalni tribuni Ljudskega vrta. Da tistega zapleta z izključeno elektriko niti ne pogrevamo.
Dokler si bomo nagajali med seboj, bomo tam, kjer smo. Dokler si bomo bolj kot uspeha želeli, naj sosedu crkne krava, če je že mi nimamo, bomo capljali zadaj in gledali v hrbet tistim, ki so že zdavnaj dojeli, da je v slogi moč. Toda mi zagotovo še nismo.
