Da, vem, sliši se nesmiselno, nepomembno in predvsem nepovezano s tako zelo odmevnim dogajanjem na slovenski nogometni sceni. A vendar potrpite z menoj še nekaj povedi in o tem presodite po tem. Rad bi namreč poudaril, da sem tako kot vsak vsaj približno razumen lastnik relativno spodobnega jeklenega konjička v svojo polico vključil postavki za primer kraje avtomobila in za primer vloma vanj. Tako kot to seveda storim vsakič, ko kjerkoli na svetu avtomobil najamem, in tako kot to storim, ko pride tisti dan, ko obnovim zavarovanje svojega domovanja. Kar nekaj denarja vsako leto, vam rečem. No, pa saj vam je kristalno jasno, koliko, ko pa čisto enako vedno znova naredite tudi tako rekoč vsi vi. In prav mogoče je, da se enako kot jaz pri tem počutite strašno kaznovane. Upravičeno bi se namreč lahko vprašal, zakaj te stvari plačujem, ko pa ne vlamljam v avtomobile in jih ne kradem, prav tako po hišah na Slovenskem ne vrtam v ključavnice ter iz njih ne jemljem zlatnine, računalnikov in televizorjev. Pa tudi prepričan sem, da me v družini, krogu prijateljev, krogu kolegov ne obkroža nihče, pred čigar dejanji bi moral svoje imetje zavarovati kaj bolj, kot bi ga morali oni pred menoj.
V resnici je prekleto enostavno in prekleto kruto, vsi v gromozanski večini smo žrtve kazni, za katere nismo odgovorni niti najmanj. In bolj kot boste gledali okrog sebe, več tovrstnih finančnih, psiholoških, moralnih in še kakšnih kazenskih udarcev iz našega vsakdana boste našli. Pomislite, zadnjič so mi na nekem letališču osemletno hčerkico sezuli in do popolnosti telesno preiskali, ko ji je ob prehodu skozi detektor kovine zapiskalo zaradi neke igračke. Verjetno mi ni treba ponavljati ali okrepiti prejle zapisanih besed, verjetno bi se ob taki obravnavi vašega otroka enako počutili tudi vi; sploh če bi razmišljali na način, kaj hudiče ste krivi bodisi vi sami bodisi – še posebej – vaš malček ali malčica. Dajmo torej z dnevnega reda, lepo prosim, črtati modrovanje o nepoštenosti kolektivne krivde in kolektivne kazni. Večje, bolj zmotne in bolj škodljive traparije od takega modrovanja si namreč sploh ni mogoče zamisliti.
V izrazito večinsko izrazito dobrem svetu izrazito dobrih in poštenih ljudi smo kolektivnemu kaznovanju brez kančka krivde podvrženi vsak dan in čisto vsak dan bi lahko našel zelo čustveno in zelo legitimno temo, na katero bi spisal podobno jokajoče pismo, s kakršnim izrazito večino svojih kolektivno kaznovanih navijačev brani mariborski klub. Ali ima pri tem prav? Seveda ima prav! A vendar se tako zelo moti, ko ta svoj prav uporablja in izkorišča na tak način. Tako kot bi se motil podpisani pod ta zapis, če bi letališčem, letalskim družbam in še celi vrsti institucij modroval, da nisem naredil popolnoma ničesar, da je še manj kaj naredil moj otrok, da ne bi česa nečednega naredil nikoli in da po vsej verjetnosti sploh osebno ne poznam nikogar, ki je ali ki bi. Bil bi smešen, patetičen in škodljiv – podobno kot je to Maribor. Če je želel biti, potem imamo hujši problem, kot če ni želel. A tudi če ni želel, bi moral biti bolj moder, bolj pameten in bolj preudaren. Od kluba, ki se upravičeno postavlja kot nekaj posebnega na področju Slovenije, to ne samo pričakujem, temveč ravno zaradi te nedvomno posebnosti čutim, da imam celo pravico zahtevati.
Tudi zato, ker je govoriti o neki kazni kot ukrepu na krilih populizma in pri tem uporabiti najbolj ultimativen populističen argument nepoštenega kolektivnega kaznovanja ubogih poštenih navijačev, ki bodo odgovarjali in plačevali za hud prestopek enega še tako hudega prestopnika, paradoks brez primere. Predvsem pa je točno to početje, ki kaže na pomanjkanje tiste zrelosti, ki jo v svetu neizbežnih groženj izrazite manjšine izraziti večini moramo doseči, nato pa s to zrelostjo kolektivno odgovornost, kolektivno kaznovanje in kolektivno plačevanje teh kazni sprejeti. In ne samo to – v nasprotju s tistim, kar čutimo in kar bi radi na vsa usta kričali, ko nam sezuvajo začudenega otroka, moramo v tem svetu in tem sistemu to celo zagovarjati in spodbujati. Ste pomislili, da je to zrelost in da je to razmišljanje, ki ju poskušajo doseči take kazni – naj še tako bolijo množice nič krivih in naj še tako frustrirajo vse vas in vse nas po krivem kaznovane? Morda je kazen premalo stroga, morda je res stroga preveč in prav mogoče je celo, da se v kakšni točki zdi posebej nesmiselna ali nepoštena. Sploh se ne bom spuščal v to. Ker se mi – da, res to pravim – ne zdi pomembno. Pomembno se mi zdi doseganje namena, ki preprosto mora delovati kot šok v službi siljenja k zavedanju, razmišljanju in ukrepanju vseh deležnikov na vseh ravneh.
Veste, ko je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja Evropska nogometna zveza razpravljala o kazni zaradi grozljive tragedije na stadionu Heysel, je Anglija imela modrost in zrelost, s katero so njeni zelo pomembni glasovi zahtevali, naj bo kazen čim ostrejša. Pa čeprav je bilo kristalno jasno, da ni bila kriva ne ogromna večina navijačev Liverpoola, kaj šele ogromna večina navijačev vseh preostalih (!?) angleških klubov, ki so takrat prav tako za pet let (!) leteli iz vseh evropskih pokalov. Logika je bila točno ta: doseči množično razmišljanje na temeljih zrelosti, odgovornosti in jasne ločnice med prav in neizbežnim narobe. Da, narobe bo vedno obstajalo, seveda tudi danes obstaja tudi v Angliji, obstaja povsod, najlažje je kazati s prstom in kričati »saj se dogaja tudi tam!«. Razlika pa je v tem, kaj bi danes ob dogodku murskosoboškega tipa v svojem pismu napisal Liverpool, kako bi se lotil obsojanja napadalca in njegovega iskanja ter kaj bi ob tem govorili in pisali tisti preostali navijači tega (ali kakšnega drugega) kluba na temo prestopnika, na temo njegovega dejanja in na temo posledic. Tudi kolektivnih, seveda.
Razlika je v tem, da ne Liverpoolu ne ogromni večini njegovih zvestih sledilcev ob vsem, kar vemo in kar smo videli, ne bi prišlo niti na misel, da bi klobasala o možnosti, da stvar ni prišla s tribune z njegovimi navijači, kaj šele da bi iskala možnosti kakšne drugačne razlage dogodka. Bolj kot kdorkoli bi se čutila poklicana prevzeti odgovornost in ukrepati. Zato je pravzaprav Maribor s svojim odzivom povedal več o upravičenosti in pravih namenih kazni ne glede na njeno morebitno zmotnost v nekaterih točkah, kot je povedal o čemerkoli drugem. Enako pa velja tudi za mnoge, resnično premnoge odzive navijačev tako zelo uspešnega in na tem področju občudovanja vrednega vijoličastega kluba, ki jih poslušam in prebiram. Pri čemer jim čisto nobene usluge niso naredila vsa leta sistematične zarotne vzgoje v vlogi večne žrtve, češ da jim kdo hoče kaj slabega na osnovi tega, kdo so in od kod so, ter da bi bile take kazni kakorkoli drugačne, če bi se zgodilo njihovim nogometašem v Ljudskem vrtu pod – na primer – tribuno z ljubljanskimi navijači. Ravno nasprotno, ta vzgoja jih je močno oddaljila od zmožnosti predstave, kaj in kako bi bilo (ker seveda bi bilo popolnoma enako!), če bi se nasilno gnusno ogrožanje zdravja in življenja zgodilo njim ali komurkoli drugemu. Celo tako zelo jih je oddaljila in jih očitno še vedno želi oddaljevati, da logiko in namen kazni razumem (in podpiram) še lažje.
