Nekako se mi zdi, da je to stavek, za katerega si niste mislili, da go boste kdaj prebrali. A hkrati sem skoraj prepričan, da je to tudi stavek, za katerega niste nikoli vedeli, da ga morate prebrati. In o njem premisliti. Sam o njem in podobnih zaključkih na temo našega najboljšega hokejista vseh časov razmišljam pogosto, a ujet v nekakšno trojno zanko te anomalije to premalokrat počnem na glas. Kot bi rekli Američani, je tale priložnost enako dobra kot katerakoli druga – verjetno pa še nekoliko boljša in je posledica dejstva, da me je ta teden v tem pogledu kar pošteno preganjal. Sami po sebi zadnji dnevi sicer niso bili nič posebnega, kajti čeprav Los Angeles Kingsi igrajo zelo spodobno (ali celo še več od tega) sezono in so pred nekaj dnevi visoko premagali aktualne prvake iz Las Vegasa, je v ZDA pač tako, da te stvari v NHL podobno kot v NBA v prvi polovici novembra ne pomenijo veliko. So se pa zgodile neke druge oziroma se kar serijsko dogajajo, kajti 36-letnik iz Hrušice je prišel v obdobje, v katerem nas (in nas še bo) praktično ves čas bombardira z dosežki, ob katerih moramo hkrati čutiti gromozansko porcijo ponosa in kar lepo merico sramu. Še dobro, da so na drugi strani velike luže tako vestni in natančni pri zlaganju številk, in še dobro, da jih tako radi obešajo na veliki zvon. Kajti kar se nam marsikdaj zdi (preveč) banalno, nas v takih trenutkih, kot nas obkrožajo zdaj, lahko udari kot veliko in v vseh pogledih zelo dobrodošlo kladivo.
Gol številka 400 ravno ob že omenjeni zmagi nad zlatimi vitezi iz igralniškega mesta pregrehe je odigral vlogo nečesa točno takega. Ultimativno okrogla številka je preplavila ameriško hokejsko in športno sceno, takoj zatem pa je prišla še ena – manj okrogla, lepo simetrična in še bolj pomembna. 1155. Toliko točk je, kot od včeraj gotovo veste, v najmočnejši ligi na svetu zbral dolgoletni kapetan Kraljev iz mesta angelov in v tem pogledu postal drugi najuspešnejši v zgodovini te elitne franšize ter mu je na tem položaju ob vsaj približno normalnem nadaljevanju brez kakšne res hude poškodbe tudi absolutni vrh zlahka dosegljiv.
Se zavedate, o čem se pogovarjamo? Se res? Vsa pozornost, ki sta jo bila mejnika deležna in ki jo je bilo deležnih nekaj predhodnih ter jo bo še kar nekaj neizbežnih prihodnjih, je še najmanj v oceanu tistega, kar bi si Anže zaslužil. Oceanu, ki je na las podoben mogočnosti in brezmejnosti tistega, kar človek vidi in čuti, ko – preverjeno na lastni koži – stoji na kateri od znamenitih losangeleških plaž in zre v neskončnost presenetljivo hladnega Pacifika. Oceanu, ki so se ga v vseh teh letih ves čas premalo zavedali in ga premalo poudarjali.
Stavit grem, da niste vedeli, da je gospod 1155 še pred nekaj dnevi bil gospod 1153. Ušlo vam je, kot je ušlo meni in kot nam je skupaj v veliki meri ušlo veliko zadetkov, veliko podaj. Oziroma smo zanje pač nekje slišali, jih redkeje videli in seštevanje prepustili Američanom. Verjetno se bo mnogim od vas, da ne rečem mnogim od nas, to zgodilo tudi na primeru gospoda 1156, pa gospoda 1159 in tako naprej. Se bo, a se ne bi smelo. Tako kot se ne bi smelo marsikaj v tej zgodbi velikanu velikanov slovenskega športa, ki je vsem nam, predvsem pa naši državi in našemu narodu, dal tako zelo veliko in ves čas neprimerno več, kot smo mi dali njemu. Nikoli mu nismo dali dovolj, vedno smo mu dali premalo, nekako smo dovolili, da je padel v časovno luknjo spreminjanja sveta in samoumevnosti.
Kaj želim povedati? Veliko sem razmišljal o razlogih za to, da Kopitar pomeni premalo v zavesti povprečnega slovenskega športnega navdušenca in da preprosto nima statusa, ki bi ga z vsemi temi leti v NHL, z vsemi temi leti v vlogi kapetana Kingsov in z vsemi temi dosežki moral imeti. Bil sem najglasnejši, ko je bilo letošnjo pomlad treba poudariti, da ni prav, ko ni prišel v Latvijo igrat za Slovenijo na svetovnem prvenstvu. Še vedno mislim, da bi moral in da mu je razliko, ki jo je očitno naredil med pripravljenostjo igrati za reprezentanco in pripravljenostjo igrati za Kingse, treba zameriti. Toda hkrati preprosto moram biti najglasnejši tudi pri poudarjanju, da smo vsi mi tisti, ki smo na podoben način precej večkrat pustili na cedilu njega, kot je v tem omenjenem primeru on pustil nas. Morda smo si – pa hkrati ne morem verjeti, da bom to zapisal – na nekakšen čuden način kakšno tako njegovo zaušnico celo zaslužili.
Smo namreč krivci za omenjeno luknjo, zaradi katere Anžetu nikoli ni bilo dano biti to, kar bi moral biti in s čimer bi moral biti precej bližje pozornosti, občudovanju, spoštovanju, priklanjanju in statusu, kakršne ima Luka Dončić. Verjetno je luknja res nastala, ker je bil Kopitar največji bum ravno v času, ko so bila družbena omrežja še v povojih, vsesplošna dostopnost spletnega komuniciranja pa je bila še pri takih osnovah, da me kar strese, ko se spomnim njegovih prvih tovrstnih pojavljanj iz Amerike.
Bil je neverjetno dostopen, neverjetno odprt, neverjetno pripravljen na vse – povsem enako kot desetletje in pol pozneje, ko sva se družila in delala v ZDA. A kljub vsem uspehom in kljub sijajnemu karakterju z občutkom za slovenske medije in javnost so vsi njegovi spektakularni presežki nekako uspeli postati nedopustno samoumevni – celo drugi naslov prvaka v primerjavi s prvim. Uspeli so postati sramotno sprejeti kot nekaj vsakdanjega, običajnega, pač prisvojeno prisotnega, preden bi se pri nas oblikovala vseprisotna množica, ki bi morala sproti noreti ob njih in malikovati vsako številko posebej. Zaradi česar bomo vsi skupaj vedno Kopijevi veliki dolžniki in lahko naredimo le še to, da v naslednjih dneh, tednih, mesecih in letih ter predvsem ob naslednjih dosežkih ta dolg vsaj nekoliko zmanjšamo.
