Pogled bi bil žalosten, če ne bi bilo precej lahko dati prednost vsem čudovitim čustvom zadnjih dni in to žalost preprosto odmisliti. Če ste bili med tistimi, ki so stali v prvih nekaj vrstah pod velikim odrom med poslopjema Univerze in Filharmonije, tega občutka niste dobili. Tam je bilo dejansko tako, kot bi človek pričakoval in kot bi moralo biti, tudi fotografije in posnetki iz te perspektive so razširili podobo, ki boža srce v skladu z napovedmi in obeti. A tako je zato, ker tovrstni kadri bodisi s prostim očesom bodisi skozi katero od leč ustvarjajo iluzijo, da so poleg omenjenih vrst tako videti tudi številne vrste navzgor po trgu – po možnosti vse do Slovenske ceste, kot smo si množico na tem sprejemu predstavljali, ko smo ga nestrpno pričakovali in o njem razmišljali.
Žal pa je pogled, ki so ga z odra imeli junaški nogometaši, njihovo strokovno vodstvo in zaposleni na zvezi, razkrival nekaj povsem drugega. Podobno kot pogled z omenjene ceste navzdol ali s katerekoli strani. Množica je bila skromna in komaj vredna tega poimenovanja, skoznjo je bilo mogoče zlahka hoditi (sploh ne bi bilo primerno uporabiti glagola se prebijati), boleče velike zaplate trga pa so bile videti kot na katerikoli drugi dan in po njih so se brezbrižno prosto sprehajali ljudje z zgolj osnovnim zanimanjem za to, kar se je dogajalo na odru.
Ni bil ravno antipod pričakovanj in vsekakor velja v isti sapi poudariti, da je bil sprejem izjemno simpatičen, izjemno topel in izjemno srčen ter da so se tako glavni akterji kot obiskovalci na njem zelo pristno, zelo odprto, zelo drug drugemu dostopno zabavali. Toda številka obiskovalcev je bila nadvse skromna, celo če jo nategnemo v slogu kakšnih borcev za marginalne politične interese, prizori precej neprijetni, celoten paket pa je nekaj, kar se nas je izrazito negativno dotaknilo, hkrati pa tega ne moremo spregledati, kot da se ni zgodilo. Šlo je namreč za fenomen, ki si sam po sebi zasluži vprašanja in odgovore.
Bombastičen sprejem z 20 tisoč? Da, v teoriji …
Najprej o tem, za kakšen uspeh v resnici gre. Velikanski – je kratek, jedrnat, ravno prav potenciran in edini zares pravilen odgovor. Ne samo da nogomet vsa ta leta ostaja absolutna alfa in omega svetovnega športa ter je po čisto vseh mogočih kriterijih panoga iz neke druge, ostalim športom povsem vzporedne realnosti. Še več, v obdobju zadnjega desetletja se je krepil s potenčno funkcijo, povečeval razliko v podobi svoje velike prednosti pred preostalim športnim svetom in skokovito rasel na vseh področjih – vključno ali kar na čelu s področjem, na katerem je bil vedno poglavje povsem zase. Namreč na področju razširjenosti, dometa, dosega, konkurence med nogometaši in ekipami. Zgodovinska izjava našega odgovornega urednika, da je težje biti najboljši nogometaš v svojem stanovanjskem bloku kot v nekaterih športih najboljši na svetu, drži bolj kot kadarkoli. Vsaka interpretacija, da je nogomet v času slovenske odsotnosti z največjih odrov karkoli izgubil ali da se je z njim dogajalo karkoli podobnega, torej ne drži niti približno oziroma je z realnostjo sprta približno tako zelo kot teorija o Zemlji kot ravni plošči. Uvrstiti se na veliko nogometno tekmovanje še vedno pomeni to, kar je pomenilo, oziroma kvečjemu pomeni še več kot kadarkoli prej.
Dosežek selektorja Matjaža Keka in njegovih varovancev je zatorej vse tisto, kar mu vzneseno pripisujemo, in še nekoliko več. Ni dosežek, temveč je presežek presežkov, ki si zasluži najgloblji poklon, vsedržavno evforijo in vsesplošno norišnico. Tudi bombastičen sprejem s 15 ali 20 tisoč namenskimi, glasnimi obiskovalci? Da, v teoriji bi moralo biti tako. Kaj pa v praksi? V praksi zelo očitno ni bilo tako in pretvarjali bi se, če bi vam zatrdili, da ne znamo vsaj nakazati, če že ne kar pokazati nekaj razlogov. Začenši s fantastično prireditvijo, ki jo je nogometna zveza tako sijajno organizirala takoj po tekmi v Stožicah. Četudi je organizacija zahtevala kar nekaj kljubovanja teorijam o prekletstvih in urokih, saj je moralo marsikaj biti pripravljeno vnaprej, je odgovornim kljub temu (ali morda kar zaradi tega) uspelo narediti spomenik spontanosti, prvinskosti in pristnosti.
Unikatni vrhunec v Stožicah in … Dončić
Prihod nogometašev čez po novem sveto (četudi blatno, razrito in v tem pogledu sramotno) zelenico, navzgor po tribuni skozi špalir zaposlenih na NZS in novinarjev ter na manjši oder na ploščadi tik ob stadionu je bil nekaj edinstvenega, neponovljivega in nepozabnega. Nekaj, zaradi česar se ob pisanju teh vrstic ježi koža in polnijo oči nekoga, ki je bil zraven. Skupaj z enako spontanim, brezmejno srečnim in unikatno sproščenim dogajanjem na tem odru pa je šlo za dogodek brez primere. Toda ko človek tolikokrat uporabi besede v smeri unikatnosti, edinstvenosti in neponovljivosti, sprejem naslednji dan postane težava že zaradi tega. Kdor je bil na stadionu ali v njegovi bližini, je tisto ponedeljkovo noč dobil vse in še več, kar je kadarkoli želel imeti. Da bi ob teh ljudeh obstajala velika množica, ki bi potrebovala podobno sproščanje emocij malodane 24 ur po tekmi, pa je zanimiva dilema in zanimiv poligon. 24 ur je namreč danes precej daljših kot leta 2009 in neskončno daljših kot leta 1999. Po svoje krajših, a precej daljših v pomenu, kaj in kako se vmes lahko zgodi.
Predvsem mlajše generacije, za katere je bilo to prvič, so v tem doooolgem času izlile vsa svoja čustva na vse mogoče načine, o kakršnih na prelomu tisočletja nismo mogli niti sanjati. Kričanje na družbenih omrežjih je prav tako kričanje, prav tako polni srca in prazni ventile – to moramo sprejeti, pa naj nam je všeč ali ne. Na drugi strani se je za starejše generacije vendarle vse skupaj zgodilo drugič, za še starejše pa četrtič. Ni enako kot prvič, ne more biti. Povsem neizbežen pa je tudi čisto športni vidik, ki ga ne moremo, ne smemo in tudi nočemo zanemariti.
Ni nam treba na prelom tisočletja; dovolj je, če pogledamo, kaj se je na našo velikansko srečo slovenskemu športu zgodilo med letoma 2009 in 2023. Če nič drugega, je v drugem najbolj globalno priljubljenem športu košarki, ki je od nogometa sicer precej, precej oddaljena, a je še vedno druga, in to krepko druga, je Slovenija postala nič več in nič manj kot evropska prvakinja ter polfinalistka olimpijskih iger. Pa ne samo to, s fenomenom Luka Dončić je postala globalni akter na nepredstavljivi ravni, omenjeni superzvezdnik pa je postal nekaj, o čemer na sončni strani Alp nikoli pred njim ne bi mogli fantazirati niti v najbolj absurdnih blodnjah.
Tudi Pogačar, Roglič, odbojkarji – a tudi še nekaj
Nadalje je v globalno najbolj razširjenem športu po številu držav članic mednarodne zveze odbojki Slovenija postala serijska dobitnica odličij na veliki tekmovanjih – še nekaj, kar se je leta 2009 zdelo znanstvena fantastika. Da ne govorimo o tem, kaj se je zdel scenarij o dveh članih majcene skupinice najboljših kolesarjev na svetu – o zmagovalcu treh španskih Vuelt in enega italijanskega Gira ter o zmagovalcu dveh zaporednih Tourov. Da, zgodila sta se Tadej Pogačar in Primož Roglič, že pred tem se je zgodila tudi Tina Maze, zgodila se je Janja Garnbret, zgodili so se kupi olimpijskih kolajn junakov množic. Prej smo kaj pozabili kot ne, toda slika vam je jasna. Pogovarjamo se o desetletju ultimativnega slovenskega čudeža, ki je polnil in polni najbolj slavne svetovne medije in v katerem smo se navadili na neverjetne, morda celo nerealne višave. Le Jan Oblak je bil v teh reportažah kdaj (sploh če so bile španske) omenjen kot nogometni prispevek k temu čudežu, a je s svojim karakterjem od zvezdniških žarometov ponavadi prej bežal kot ne. Da, tudi to je treba omeniti – slovenski nogometaši so bili na teh dveh odrih taki, da jih je javnost goltala. A hkrati jih je v veliki meri – sploh tak njihov nastop, tako njihovo podobo in tako njihovo dostopnost – šele dobro spoznavala. In ta del morajo prevzeti sami. Ni pa posebej pomemben.
Najbolj pomembno se zdi to, da je slovenska športna letvica v galaktičnih višavah globalne odmevnosti, v katerih lahko razumemo številne spletne komentarje športnih navdušencev, da bodo nogometaši prizore največjih nogometnih in drugih rajanj na podobnih sprejemih dosegli, če bodo šli (na primer prihodnje poletje) še korak naprej. Ne strinjamo se sicer, da je uvrstitev med najboljših 24 evropskih reprezentanc danes kaj manj kot uvrstitev med 16 leta 1999 (je pa verjetno nekaj manj kot med 13 leta 2009) – glede nogometa, njegovih razsežnosti in konkurence se vsekakor motijo. A hkrati jim ne moremo ne dati prav, ko se sklicujejo na nekatere – predvsem na tiste malce prej zapisane – druge vidike. S čimer pa ni nič narobe, ne z njimi ne s čimerkoli drugim. To so sladke teme, sladke dileme in sladke skrbi, s kakršnimi bi se želeli ukvarjati vsak dan.
