Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Poklon, Olimpija, ponos Slovenije

Martin Metelko

Bedak sem. Drugače ni mogoče označiti človeka, ki se o nečem zmoti tako zelo, kot sem se jaz zmotil o Olimpiji in o ljudeh, ki jo vodijo.

Jasno, predvsem o enem. Bil sem skeptičen, bil sem preveč skeptičen. Še več, v tej svoji zmotni skepsi sem celo oblikoval trdna stališča, s katerimi sem šel zelo daleč in le še poglabljal živo blato svojih popolnih zablod. Nisem hotel niti slišati tistih, ki so mi dejali, da se motim. Me prepričevali, tudi rotili. Zagotovo so mi hoteli dobro, a sem jih arogantno zavračal, se celo norčeval iz njihovih drugačnih pogledov. Bil sem zagledan vase, bil sem prepameten, trmasto sem vztrajal pri svojem. Trmasto sem trdil in trapasto argumentiral, da ljubljanski zmaji na tak način in s takim vodenjem ne morejo priti nikamor. Da so obsojeni na neuspehe, po možnosti celo na smešenje. Veste, kar malce težko pišem te besede, kajti občutek sramu je precejšen. Toda moram. Moram nadaljevati, moram pogoltniti to grenko pilulo. Danes moram pogledati skozi resnico. Vem, izraz se vam zdi napačen; zdi se vam, kot da ne v slovenščini ne v sorodnih jezikih ne pomeni ničesar. A večkrat sem ga slišal od modrega moža, ki skozi resnico pogleda približno sedemkrat na sezono, in čas je, da se od njega začnem učiti. Verjetno je sicer prepozno, da bi rešil svoj novinarki obraz in svoj ugled vsaj približnega poznavalca nogometnega dogajanja, toda pravijo, da je tudi prepozno bolje kot nikoli. Moral bi priznati že prej, a zagotovo je bolje priznati zdaj, ko so stvari povsem dokončno jasne, kot pa da ne bi priznal nikoli.

Da bo Olimpija neuspešna? Lepo vas prosim … Le kaj mi je bilo? Le kaj mi je padlo na glavo? Dejstva pol leta po tistem januarju, ko sem bil, nevedni pisun, najbolj glasen, ne bi mogla govoriti bolj drugačne zgodbe. Poglejte, dokazov za to drugačnost kar mrgoli. Razplet državnega prvenstva? Joj, kar težko mi je, ko pomislim … Glede na vložke v igralski kader bi zeleno-beli seveda morali zlahka obstati v ligi, a sem menil, da pri izbiri nogometašev delajo napake in da se bodo zaradi teh napak od elite morali posloviti. Kaj menil, bil sem prepričan in to prepričanje sem trobil kot kakšna nadležna sraka. Moja kazen je prišla v velikem slogu. Ne z obstankom, s sijajnim tretjim mestom. Kot moštvo z enim najboljših spomladanskih izkupičkov se je Olimpija veličastno zavihtela celo do vozovnice za ligo Europa in močno presegla svoje ambicije, svoje napovedi. Pravzaprav se je zmotila le pri enem samcatem detajlu. No, niti približno nisem v položaju, da bi se ob to obregnil, lahko vas le spomnim; predsednik Milan Mandarić je Mariboru gosposko zaželel veliko sreče v boju za drugo mesto, a se je na koncu tega dosežka na njegovo žalost nepričakovano veselila Gorica. Nič hudega, se zgodi, resnično sem zadnji, ki bi se zdaj smel ukvarjati s tako malenkostjo. Zlahka jo odmislim, in če jo odmislim, je bila ljubljanska prvenstvena pomlad popolna. Če pa k temu dodam še pokalni podvig, postane le še bolj jasno, da tele besede kesanja in priznanja prihajajo celo toliko prepozno, kot pridejo mirovna pogajanja za mesto, ki ga je razdejala atomska bomba.

Ob spominu na način, na katerega so se Ljubljančani v tistem koprskem finalu upirali mogočnim Domžalam, me spreleti srh. Imeti za nasprotnika ekipo, ki na tem skromnem slovenskem prostoru celo razmetava z milijoni in skoraj milijon plača za enega samega nogometaša, biti v določenih delih tekme enakovreden nasprotnik in izgubiti zgolj  0:1 … To je … mah, praktično ni besed. Vem, da take stvari v športu niso mogoče, toda če bi kdaj po kakšnem naključju obstajala možnost podeliti lovoriko zmagovalcu, se skupaj spomnimo tistega večera in kako zelo bi si kaj takega tedaj zaslužila Olimpija. Poraz gor ali dol, če upoštevamo vse dejavnike, je šlo za malodane čudežno krono pomladi, krono sezone, ki je podčrtala vso pravilnost vizionarskih pristopov. Ne morem se odločiti, ali bi za večjo uspešnico označil taktični pristop 'V vsak mesec z novim strategom',  poslovno-družbeno akcijo 'Tudi ti lahko kmalu treniraš Olimpijo' ali družinski film 'Športni direktor se vrača'. Prva tako se ne morem odločiti, katera od številnih okrepitev me je najbolj navdušila. Le kako sem lahko dvomil o tem, da Kingsley Boateng pri Milanu ni uspel zgolj po naključju in da je čudovito slovensko priložnost zgrabil kljub številnim resnim ponudbam italijanskih klubov? Le kako sem lahko pomislil, da noben Anglež pri zdravi pameti ne bi prišel brcat v slovensko ligo, če bi ga vsaj povohal kakšen četrtoligaš z dopoldanskimi treningi in popoldanskim prevračanjem pintov temnega piva? Kakšen kozle sem streljal, bi mi Nathan Oduwa verjetno pokazal že prej, a se je poškodoval in k sanjski pomladi ni mogel prispevati svojega deleža.

Ne upam si niti pomisliti, kaj bi bilo, če bi ga. Zdaj, ko je povsem nared, namreč razkazuje, za kakšen dragulj gre. Nobenega dvoma ne more biti, da je na mizi pustil ležati nekaj konkretnih ponudb iz Championshipa in da bi si z nekaj dodatnega truda zlahka našel tudi službo v premier ligi. Morda ne pri Manchester Unitedu ali Cityju, pretiravati vendarle ne mislim, in morda tudi ne pri svojem Tottenhamu. Toda kakšen Watford zaradi zapravljene priložnost desetletja zagotovo ne spi mirno. Ni jih namreč veliko igralcev, ki ob vsaki posesti žoge trzajo kot na električnem stolu, pri tem pa naredijo … popolnoma nič! Uau, brez besed. In še manj je igralcev, ki znajo tako sijajno brcniti žogo predse, nato pa sami s seboj tekmovati, kako globoko v avtu jo bodo ponovno dohiteli. Vrhunsko. Top, kot bi rekla mladina. Nič ni čudnega torej, da se je tista sijajna spomladanska Olimpija s trenerjem meseca julija, dodatkom zdravega skuštranega električarja in še nekaj podobno mojstrsko odmerjenimi okrepitvami v Evropi odrezala tako imenitno. Zmaji so vedeli, na kakšen način visoko dvigniti zastavo slovenskega nogometa, in to so storili v najgloblji ponos navijačev, širše slovenske javnosti, celo tistih nogometnih navdušencev, ki ponavadi pesti stiskajo za kak drug klub s sončne strani Alp. Olimpija se je razdajala, Olimpija je grizla, Olimpija se je borila in trudila. Na eni strani je bila spomenik srčnosti, na drugi strani pa poklon nadgradnji že tako ali tako fantastične organiziranosti, transparentnosti, vizije.   

Ta tekma je bila vse. Bila je vse, kar si je Olimpija kadarkoli želela biti, kar so v zvezi z njo sanjali njeni privrženci in kar je za dobro našega nogometa pričakovala slovenska športna publika kot celota. Videti, da je že prej nekdo presegel samega sebe, nato pa je bil sposoben poiskati še tako majhne preostale pomanjkljivosti, jih zapolniti in izpiliti ter se prikazati v še imenitnejši podobi, ima monumentalno vrednost. In pravzaprav je tisti sram, s katerim se še vedno borim, najmanj, kar moram čutiti. Zgolj dvakrat 0:1 proti nasprotniku takega kova, proti nekajkrat večjemu, bogatejšemu in bolj ambicioznemu tekmecu je dosežek, ki ne dopušča različnih mnenj, ne dopušča odklonskih interpretacij. Kljub končnemu porazu gre za veliki met, s katerim se v zgodovini evropskih nastopov slovenskih klubov lahko primerjata le obe uvrstitvi Maribora v ligo prvakov. Nor podvig, ob katerem me kar strese, ko slišim, da se najdejo celo taki, ki niso najbolj zadovoljni. Kako zelo skesani bodo nekega dne šele oni. Ne, veste, kaj, to je zalega, ki tega sploh ne bo nikoli sposobna. Ah, ta Slovenija, to je neverjetno. V tej deželi živijo ljudje brez sramu, ki v nasprotju z mano nikoli ne bodo nikoli znali pogledati s strehe svojih pastirskih kolib in videti vse žlahtnosti blagorodnega ameriškega odrešenika. Za svojimi nazadnjaškimi planki so se zataknili v svoji zahojeni ozkosti, v svojem neprepoznavanju in nerazumevanju poosebljenih božjih darov. Zataknili so se tako zelo kot …

… se je v noči po več kot sramotni poletni nadgradnji Olimpijine polletne sramote meni (do tega trenutka) na 'on' zataknil gumb, s katerim prižigam sarkazem.