Mobilna verzija
Aljoša Žvirc
Aljoša Žvirc

Pazite, da jih ne boste ubili po treh popolnih sezonah

fivb.com

To, kar počne Mednarodna odbojkarska zveza, je zares korak v nasprotno smer.

Da morajo nekateri mediji v slovenskem prostoru novico o zbližanju stališč s FIVB (Mednarodno odbojkarsko zvezo) in o nedorečenosti novega sistema svetovne lige, ki jo slednja želi doseči, prenašati svojim poslušalcem, gledalcem in bralcem kot dobro novico, je tako zelo skregano z logiko. Vendar se to na sončni strani Alp ne dogaja prvič in zagotovo ne zadnjič. Tako je in pač vedno bo v Sloveniji, ki se še vedno kopa v manjvrednostnem kompleksu v primerjavi s takšnimi in drugačnimi velesilami, proti katerim skoraj vedno potegne kratko, ker vsakič zre zgolj v napol prazen kozarec pred seboj. 

 
To, kar počne Mednarodna odbojkarska zveza, je zares korak v nasprotno smer. Da lahko iz dneva v dan, sploh ko je postal jasen izid tekmovanja v prvi skupini, »preseneča« z ugodnostmi za velike reprezentance, le še dodatno oriše stanje, v katerem se je znašel šport v globalnem smislu, ne le v odbojki. Da je šport po principu več ficka v žep podvržen zaprtim, elitnim ligam ter sanjskim oh in sploh tekmovanjem (kot je denimo superliga evropskih klubskih velikanov, dokler te ideje nista zadnji dve administraciji na Uefi zatrli v kali) in še kaj bi se našlo, je velika svinjarija, ki po navadi najbolj po prstih udari prav manjše reprezentance in ekipe. Slovenska odbojkarska izbrana vrsta pač žal spada mednje po statusu, a ne po kvaliteti. Menim, da po kakovosti že zdaj (tudi ob odsotnosti izkušenj z zares velikih tekem) spada med šest najboljših ekip na svetu. Ne nazadnje je Belgija v skupnem seštevku osvojila 7. mesto, pa ji Slovenija v Stožicah ni pustila niti blizu. Zagotovo varovanci Slobodana Kovača ne spadajo na 13. mesto na svetu, kar je dosežek, s katerim se lahko pohvalijo po včerajšnjem uspehu na »zlati obali« avstralske celine. Slovenija je že pred dvema letoma takrat z Gianijem za krmilom zasedla drugo mesto ne evropskem prvenstvu za Francozi, ti pa so točkovno vsaj tako izstopali v prvi skupini svetovne lige kot Slovenci v drugi.
 
Zakaj bi se torej morali ob takšnih uspehih ukloniti željam elite, ki zasleduje zgolj finančni vidik? Saj verjetno veste, kdo je zasedel zadnje mesto v turnirskem delu tekmovanja v prvi skupini, mar ne? Italija. Da, tista Italija, ki je vedno igrala med elito in ki jo imajo zasluženo za eno izmed največjih velesil odbojke. Da bi izpadla iz lige, bi verjetno pomenilo, da bi pri naših zahodnih sosedih odbojka preprosto umrla? Propadla? Da ne bi bilo več Travic, Zaytseva in novih Gianijev? Nehajte ga srat’, če sarkazem pustimo ob strani. Italijanska odbojka ne bo šla nikamor, četudi bi za eno leto pokukala v drugi rang. Sistem tekmovanja je bil doslej pač postavljen tako, da lahko velikani v izrednih situacijah izpadejo in napredujejo. Tudi Italijani bi lahko. Že res, da odbojka ni tako globalno izpostavljen šport (čeprav jo po podatkih igra največ ljudi) kot nekateri drugi športi, toda zapiranje vase in v lasten sistem svetovne lige po eni takšni za velesilo pogubni sezoni je odločitev, ki nima nič skupnega s športom. Res je, sponzorji, ki prihajajo s škornja, bi več sil usmerili v drugo ligo, prva pa bi malce pešala. A tam je dovolj velesil, ki lahko eno leto preživijo brez Italije.
 
Prepričani smo, da bi bilo lažje nekoliko prikrojiti drugo ligo (in posledično tretjo ligo) ter s tem azzurrom olajšati vrnitev v elito kot spreminjati že drugače sila zanimiv in atraktiven koncept, ki je tekmovalno kar napreden in ki se je uspešno vzpostavil v vseh treh razredih svetovne odbojke. Do letos je ta uspeh prinašal tudi slovenskim odbojkarjem, vendar ali bi zdaj lahko zaradi nesmiselnosti in finančne strahopetnosti FIVB brez nastopa med elito ostalo moštvo, ki je verjetno s to generacijo odbojkarjev zagotovo postavljeno ob bok najboljšim ekipam na svetu? To bi generacijo okoli Urnauta, Gasparinija, Vinčića in ostalih ubilo, uničilo, da ne bomo tako deterministični. Garati tri leta za ta uspeh iz evropske lige prek tretje lige sveta in evropskega prvenstva pa do avstralske skorajda samoumevnosti. Garati za nekaj, kar so si ambiciozno zadali ob začetku vladavine Andree Gianija, zdaj pa ostati pred vrati raja?
 
Si predstavljate, da bi bil sveti Peter tako neusmiljen, da bi preprečil tistim, ki si to zaslužijo, nemoteno pot skozi nebeška vrata, če lahko uporabimo versko prispodobo? Kakršnikoli zapleti ob več kot zasluženi slovenski uvrstitvi v prvi rang odbojke bi lahko res ubili svetovno odbojko. A ta ob tem ne bi ostala nedolžna, ampak bi se namesto v raj napotila kar proti peklu. Verjamemo, da bi se nekoč iz njega rešila, kot to vedno uspe krovnim zvezam, saj se uspeh in odlične generacije sčasoma pozabijo dovolj, da se nihče več o tem ne sprašuje tako podrobno, kot se to v tem trenutku sprašujem sam. Zdaj je čas, da se slovenska zveza in s tem gospod Metod Ropret dvigneta iz zasede in predstavita pametne argumente, ki bi naleteli na plodna tla. Sveti Peter, pomagaj, da si je izbrana vrsta pod vodstvom Slobodana Kovača zaslužila pot v raj svetovne odbojke in si hkrati priborila najboljše možno pogajalsko izhodišče ter dobila turnir, ki ga preprosto ni smela izgubiti. Zakaj? Ker slovenski odbojkarji po kakovosti ne spadajo med reprezentance, ki se borijo od 13. do 24. mesta. To je edina stvar, ki je jasna kot beli dan v trenutkih, ko se vse odloča za zeleno mizo. Samo da bo to postalo jasno veljakom Mednarodne odbojkarske zveze, ko bodo odločali o reprezentancah, ki bodo drugo leto igrale med odbojkarsko elito. Italija gor ali dol. Bolj slednje, kot bi bilo jasno po ustaljeni poti.