Mobilna verzija
Andrej Miljković
Andrej Miljković

Sladkost in gniloba lažnih mandarin

Nikola Miljković

Vprašanje je, koliko Milan Mandarić ve o mandarinah, iz katerih morda celo izhaja njegov priimek in iz katerih nedvomno izhaja njegov v Sloveniji kar razširjen vzdevek.

Vprašanje je, ali prvi mož Olimpije ve, da je mandarina zelo zanimiv sadež z zelo zanimivim, na naših prostorih pogosto zlaganim imenom. Ko so Marco Polo in njegovi popotniški kolegi sladke oranžne kroglice z Daljnega vzhoda prinesli v Benečijo, smo bili v naših krajih tako zelo vezani na bližnjo deželo, da smo jih hitro okusili in jih tudi poimenovali po italijanskem vzoru. Ker so jih slavnemu jahajočemu svetovljanu dali kitajski uradniki mandarini, ki so govorili mandarinščino, se je ime sadeža ponujalo samo od sebe in kmalu se je zakoreninilo tako globoko, da ga Italijani, Slovenci, Hrvati, Srbi še danes uporabljamo praktično brez izjeme. In to kljub temu, da pravo kitajsko mandarino v rokah držimo redko, če sploh kdaj. Zato mnogi preostali evropski jeziki tovrstnega poimenovanja sploh ne poznajo, temveč za sadež na policah naših trgovin uporabljajo povsem drugačno in povsem pravilno oznako. Iz Severne Afrike je prek streljaj oddaljenega maroškega mesta Tanger na staro celino vrsto let množično prihajala malce slabša podvrsta azijskega sadeža, ki je do danes povsem preplavila tukajšnje trge. Po logičnem ključu je dobila ime tangerina in po zaslugi zelo močnih španskega ter angleškega jezika jo večina danes tako tudi imenuje.

Zagotovo tudi Mandarić, kadar govori svojo posvojeno angleščino, medtem pa nam v srbščini podobno kot ogromna večina supermarketov okoli nas prodaja lažne mandarine. A če ga za to nikakor ne moremo kriviti, saj je tako kot mi žrtev simpatične jezikovne zanke, je ostareli poslovnež brez kančka dvoma kriv mnogih drugačnih prodajanj in lažnosti, s katerimi je zasul slovenski nogometni prostor in na katere mediji očitno ne smemo niti namigovati, kaj šele o njih resneje špekulirati. Če si namreč drznemo zgolj dopustiti možnost, da gospod počne karkoli napačnega, si nakopljemo njegov globok srd in ogorčeno, skrajno užaljeno ter napadalno reakcijo.

Naj se razumemo, Mandarić nikoli ni javno nastopal kot dobri mož z mandarinami, tangerinami, bomboni, medom in mlekom. V več intervjujih je priznal in poudaril poslovni značaj svojega ljubljanskega delovanja in zdelo se je, da je s tem vzpostavil edini normalen, edini logičen odnos. Kar prijetno je bilo spoznanje, da nas nima za tako zelo neumne, da bi lahko sledili majhni skupinici najbolj zaslepljenih navijačev. Dejansko bi namreč morali biti precej neumni, da bi na primeru skorajšnjega 80-letnika, k je do zdaj počel vse mogoče po vseh mogočih koncih in krajih, verjeli zgodbicam o navezanosti na Olimpijo in Ljubljano, o plemenitem poslanstvu in plemenitih ciljih.

Zdelo se je, da nam ne želi prodajati lažnih sadežev in da na drugi strani ne bomo odkrivali nikakršne tople vode z občasnim poudarjanjem poslovnega vidika. Kaj šele da bi z njim kogarkoli razjezili. Zato se nihče ni pretirano spuščal v serijske prodaje prvemu (ne najboljšemu, prvemu) ponudniku, v mahinacije s športnimi direktorji in v vse mogoče posle človeka, ki je bil športni direktor na začetku, ki je to zdaj, vmes pa je moral pompozno oditi za domnevno boljši jutri. Toda očitno je bila navidezna odsotnost Mandarićeve lažnosti v resnici ena večjih lažnosti na prvi pogled prijaznega dedka. Očitno je s svojim zaigranim nastopom vendarle pričakoval vsesplošno postavljanje spomenikov, vsesplošne hvalospeve, vsesplošno navijaško, javno in – pozor – tudi medijsko hvaležnost. Ne glede na poteze, ne glede na njihovo logičnost in smiselnost, ne glede na vse in za vsako ceno. Pa ne samo to, Mandarić je očitno celo pričakoval vsesplošno pihanje v nekakšna skupna jadra, kakršnega ni mogoče pričakovati niti od privržencev kluba, kaj šele od predstavnikov sedme sile. Morda ga je pri tem zavedla lanska pomlad, ko je bil v medijski nemilosti Maribor in ko bi kakšna uboga nepoučena para najbrž res lahko pomislila, da v tej državi obstajajo močni proljubljanski, Olimpiji izrazito naklonjeni mediji, ki so mu tako zelo pomagali.

Zelo verjetno se res zaveda, kakšne neverjetno trapaste napake je v drugi polovici lanske sezone delal tudi sam, a mu je zaradi Agima Ibraimija, Zlatka Zahovića, SMS-sporočil, incidentov Viol in posledičnega medijskega linča vseeno nekako uspelo brez lastnih zaslug postati državni prvak ter veliki junak. In tako kot so danes razsvetljeni zaslepljenci na eni strani videli sistematično medijsko napadanje Maribora, je neki zelo pomemben danes še bolj zaslepljen zaslepljenec na drugi strani očitno videl sistematično pomoč Olimpiji. Zelo se je motil, tale gospod Mandarić. To mu zagotavljam jaz in to mu (in vam) lahko zagotovi kdorkoli, ki si z menoj deli sicer ljubljanske pisarne brutalno uravnoteženega vseslovenskega medija. Zelo se je motil, in to ga danes v njegovi absurdni zablodi tako zelo moti. Je pričakoval podporo in pomoč, kot je zelo glasno namignil na svoji zadnji tiskovni konferenci? Po kakšni in kateri logiki? V zelo redkih primerih jo morda nudimo zgolj kakšni reprezentanci, le sem ter tja gremo čez meje profesionalnosti in se k čemu takemu zatečemo v službi visokega, najvišjega nacionalnega interesa. Je res živel v prepričanju, da si na tako majhnem trgu kdorkoli lahko privošči biti ljubljanski, Olimpijin medij? Morda je res spoznal kakšnega zelenega posameznika, kakšnega našega vse prej kot cenjenega kolega, ki bi si želel biti kaj takega, pa še on si tega ne more privoščiti. Mi pa si poleg tega tudi nočemo in ne želimo. In če že on postavlja pod vprašaj delovanje ljubljanskega kluba na letošnji zimski tržnici, ga seveda mi še toliko glasneje in še toliko bolj odločno. Pozor, za zdaj zgolj pod vprašaj, bodimo si na jasnem. Za zdaj zgolj dopuščamo enakovredno možnost; junaki ali bedaki, polkovniki ali pokojniki, da bosta srbsko govoreča moža lažje razumela povsem uveljavljeno in splošno sprejeto stalno besedno zvezo.

Olimpija je serijsko prodajala na vse naslove in kupovala z vseh vetrov. Nismo se spotikali ob posojanje štirih nogometašev istemu romunskemu ligašu, ki bi ga resen medij označil za grotesknega. Nismo se spotaknili ob to, da je opevani in cenjeni Miha Zajc po hitrem postopku odšel k prvemu, ki je pokazal vsaj približno spodoben denar. Nismo polemizirali o poreklu okrepitev in verjetno zelo dobrih razlogih za to, da danes ne igrajo ne za Tottenham ne za Milan, pa tudi ne za katerega od drugoligašev v Angliji ali Italiji. Lahko bi, morali bi, a nismo. Kot stvari stojijo zdaj, smo verjetno s tem storili napako, in to je bila naša edina napaka. Da nismo bili bolj kritični, bolj skeptični, bolj zajedljivi in zbadljivi. Da nismo izpostavili več mogočih nepravilnosti, temveč smo najbolj ekstremen prestopni rok zgolj označili kot tak, po katerem bodo odgovorni zanj bodisi junaki bodisi bedaki. Do Olimpije smo bili izrazito preveč prizanesljivi, bili pa smo ravno zaradi tega, ker na strogo rezultatski ravni kajpak obstaja tista možnost, ki jo tako pompozno izpostavlja vedno bojeviti Ranko Stojić.

Odhodi gor ali dol, slovenski nogometaši gor ali dol, poplava tujcev sumljivega porekla gor ali dol; Olimpija bo morda z njimi rušila vse pred seboj in v tem primeru bosta tako Stojić kot Mandarić junaka. Nikoli nismo imeli težav s priznavanjem tega in nimamo jih niti po tem nerazumnem napadu. Junaka bosta, ni druge. Toda po isti logiki druge ni niti na nasprotnem polu. Je ne more biti. Če bosta po vsem tem proti povsem mirnemu, nedotaknjenemu, za mnoge celo podhranjenemu Mariboru ostala praznih rok (pozor, v luči celotne pomladi, nikakor ne zgolj sobotnega derbija), bosta bedaka. In to lahko zapišem še nekajkrat ter sprožim še nekaj podobno neprimernih, grotesknih, zablojenih in povsem zgrešenih izjav za javnost, kot jih je Olimpija v svet poslala v petek zvečer. Ste pripravljeni? Bedaka, bedaka, bedaka, bedaka, bedaka, bedaka, bedaka. Zanimivo, pri tem pa Mandarić tiste prve, povsem enakovredne junaške možnosti na naši zdaj že slavni naslovnici očitno sploh ni videl in se je ukvarjal zgolj z drugo.

Zakaj? Na misel mi prideta dve možnosti. Pod točko ena srbsko-ameriški poslovnež morda verjame, da bi moral biti junak v vsakem primeru. Če res verjame to, potem peščico amaterjev, kot predstavnike slovenskih medijev menda imenuje med prijatelji, do skrajnosti podcenjuje, do skrajnosti ponižuje, do skrajnosti žali. Druga možnost pa je, da gospod živi v paničnem strahu pred tem, da je že drugič zaupal napačnemu človeku, da sta povlekla napačne poteze, da sta tvegala preveč in da bosta na koncu res bedaka. Se gospod tako močno boji, da je v njunem delovanju resnično precej več lažnega kot v mandarinskem poimenovanju tangerin, da je Mandarina v resnici močno lažna in figurativno gnila ter da bodo to kmalu vedeli vsi?

;